Te štiri stvari se nam zdijo samoumevne, a so tihi strup za partnersko zvezo, opozarja psiholog

Ko se partnerski odnos začne krhati, pogosto iščemo en sam usodni trenutek, ki je sodu izbil dno. Prevaro. Grd prepir. Boleč dogodek, po katerem ni več poti nazaj. A ameriški psiholog dr. Mark Travers za Psychology Today opozarja, da se razhodi redko zgodijo čez noč. Veliko pogosteje so posledica nečesa precej manj očitnega – in zato nevarnejšega.

»V večini primerov gre za dolgotrajno kopičenje drobnih, neizrečenih ran v odnosu,« piše Travers. Pozabljeno priznanje, nevrnjen trud, tihe predpostavke, ki se z leti strdijo v zamero. Ta ni glasna kot jeza. Je bolj podobna usedlini vodnega kamna, ki se nalaga počasi, skoraj neopazno – dokler odnos ne postane okostenel, neravnovesen, hladen in boleč.

Katere so torej štiri nevidne sile, ki po Traversovih besedah najpogosteje razjedejo partnerstvo?

1. Ko čustveno delo nosi samo eden

V vsakem odnosu obstaja nevidno delo. Nekdo se spomni rojstnih dni, skrbi za urnike, zaznava razpoloženja, ve, kdaj je treba nekaj popraviti, se pogovoriti, umiriti napetost. To niso malenkosti, to je čustvena infrastruktura odnosa.

Dr. Travers opozarja, da zamera ne nastane zato, ker en partner v odnosu naredi več kot drugi, temveč zato, ker je samo en partner edini, ki sploh ve, da je tovrstno nevidno delo treba opraviti. »Če se ne bi spomnila ona (ali on), stvari preprosto ne bi bile opravljene,« zapiše psiholog. In sčasoma skrb, ki je bila nekoč samoumevna, začne delovati kot obveznost, v katero se je nekdo ujel, ne da bi se zares zavestno odločil zanjo.

Raziskave kažejo, da to breme v heteroseksualnih odnosih še vedno nesorazmerno pogosto nosijo ženske. In ker je delo, ki ga prevzemajo, nevidno, ostaja pogosto tudi neprepoznano, kar vodi v zagrenjenost in nezadovoljstvo. 

PREBERITE ŠE -> Izpoved mame: Občutek imam, da sem v tej družini samo zato, da stvari funkcionirajo

2. Ko se vedno prilagaja isti partner

Prilagodljivost velja za eno največjih vrlin partnerstva. Brez sprejemanja kompromisov namreč odnos obstane na točki in se ne razvija. A kaj se zgodi, ko se vedno prilagaja samo eden? Selitev zaradi partnerjeve kariere. Prilagajanje urniku. Sprejemanje njegovih ali njenih družinskih obveznosti. Posamično so to lahko ljubeče geste. Ko se nalagajo in sestavijo skupaj, pa ustvarijo vzorec, v katerem eden ves čas daje, drugi pa samo jemlje (četudi pogosto povsem nehote). 

Dr. Travers se pri tem sklicuje na teorijo socialne izmenjave, ki pravi, da odnosi temeljijo tudi na občutku pravičnosti in vzajemnosti. Ko se en partner stalno žrtvuje, drugi pa redko prilagodi, nastane med njima tihi razkorak. »Zamera tu ne izvira iz samih žrtev, temveč iz njihovega čustvenega pomena, kadar ostanejo neopažene ali nevrnjene,« opozarja. In prav ta neizrečena neenakost začne spodjedati občutek lastne vrednosti v odnosu.

Ženske pogosto mislijo, da bo partner opazil ves njihov trud in jim sam od sebe priskočil na pomoč. Ko se to seveda ne zgodi, ker veliko moških zgolj čaka navodila, partnerke postajajo vse bolj zagrenjene in polne zamer. Foto: Shutterstock

3. Ko eden raste, a drugi obstane

Osebna rast v partnerskem odnosu je nekaj čudovitega, če partnerja zorita v približno isto smer in primerljivo istočasno. Problem pa nastane, ko je osebni razvoj samo enostranski. Ameriški psiholog opozarja, da slednji v zvezo zareže neprijetno vrzel, ki se bo brez truda zgolj poglabljala. Partner, ki raste, namreč postane bolj dovzeten za prepoznavanje nezdravih vzorcev pri partnerju, ki ostaja v starih navadah, strahovih in obrambah. 

To potrjujejo tudi psihološke raziskave, ki kažejo, da odnose ne krepi zgolj podobnost, temveč usklajenost v razvoju. Ko te usklajenosti ni več, se eden lahko počuti, kot da nosi oba, drugi pa kot da nenehno zaostaja in tu se začnejo rojevati ter kopičiti zamere in zagrenjenost. Dr. Travers poudarja, da težava ni v tem, da je en partner »bolj razvit« ali celo »boljši«, temveč v tem, da partnerja čustveno ne govorita več istega jezika.

4. Ko se v odnosu počutimo nerazumljene

Ena najbolj bolečih oblik zamere nastane takrat, ko eden trpi, drugi pa tega ne zazna in se vede, kot da ni nič narobe, ali pa opazi problem in se odzove napačno. Dr. Travers temu pravi »čustvena neuglašenost« in opozarja, da se rešitev za to težavo ne skriva vedno v tem, da partnerju v stiski ponudimo več vidne opore. 

»Študija iz leta 2020, objavljena v reviji Journal of Personality and Social Psychology, je pokazala, da vidna podpora v vsakdanjih okoliščinah sicer izboljšuje dobrobit, vendar lahko v obdobjih visoke obremenitve prav vidna podpora osebno dobrobit celo zmanjša. Posledično se lahko obremenjeni partner, ko ga drugi glasno spodbuja, počuti nadzorovanega in obsojanega. V takšnih trenutkih je nevidna podpora boljša izbira,« razkrije ameriški psiholog. 

»Ključno sporočilo študije je torej, da podpora, ki ni usklajena z notranjim stanjem partnerja, lahko deluje bolj razdiralno kot pomirjujoče,« pravi dr. Travers, ki poudarja, da je v kočljivih situacijah tiha in nevsiljiva prisotnost bolj zdravilna, kot pa vidna in aktivna pomoč, ki jo partner utegne razumeti kot pritisk ali celo kritiko. 

Primer: ko je vaš partner slabe volje, ga vaše prizadevanje, da ga na vsak način razvedrite, ne bo spravilo v veselje. Na dolgi rok bo takšno neravnovesje energij kvečjemu poglabljalo prepad med vama. Namesto da nemudoma ukrepate, kot mislite, da partner čuti, ga raje vprašajte, kaj potrebuje, in resnično prisluhnite njegovim željam. Ne sklepajte po sebi, ampak vklopite empatijo in se poskusite vživeti v partnerjevo čustvovanje.   

PREBERITE ŠE -> Sva res za skupaj, če sva si tako različna? (Odgovarja družinska terapevtka)

Zakaj so te štiri vrste zamer tako nevarne? 

Enostransko prilagajanje in delo na odnosu, neenakomerna osebna rast in čustvena neuglašenost med partnerjema so problemi, ki jih partnerji pogosto ne znajo poimenovati, zato jih ne izrečejo na glas in se o njih ne prepirajo. A čeprav niso eksplozivni, močno ogrožajo stabilnost odnosa. So kot majhni termiti, ki na dolgi rok neslišno glodajo temelje partnerske zveze, če nismo dovolj pozorni, pa škodo opazimo šele, ko je prepozno in je osnova vsa trhla ter ji ni več pomoči. 

Kot opozarja dr. Mark Travers, odnos redko razpade zaradi enega samega dogodka. Razpade zaradi nevidnega kopičenja nerazumevanja, slabe volje, užaljenosti, zamer in zagrenjenosti. In predvsem zaradi upanja, da bo partner že sam opazil, kaj je narobe, namesto da bi zbrali pogum in odkrito komunicirali drug z drugim.