O strahovih sem že večkrat pisala, ker pogosto ugotavljam, kako neskončno nas znajo hromiti. Nekateri jih vidijo povsod, tudi tam, kjer jih zares ni, a so morebiti vzgojeni, da je svet poln nevarnosti in da so ljudje zlobni. Seveda lahko takšna indoktrinacija pomeni, da vidimo strah, kamorkoli se obrnemo.

To nas lahko naredi popolnoma pasivne in vdane v usodo, kar pomeni, da preložimo odgovornost za lastne odločitve na drugo osebo ali skupnost. Druga skrajnost, ki ravno tako izvira iz strahu in nemoči, je agresija do drugih ali do sebe. To je nekakšen vzvod, da v sebi razrešimo neznosno napetost, ki jo ustvarja frustracija, izvirajoča iz strahu.

Preživetveno čustvo

Seveda je normalno, da nas je marsičesa strah, ker je preživetveno čustvo. Brez njega verjetno ne bi dočakali prav veliko let, saj bi se upali početi zelo nevarne stvari. Tisti normalni, človeški strah pred višino, pajki, zaprtimi prostori in podobno, kar se imenuje tudi fobija, lahko premagamo s terapijami in vedno večjimi količinami, da se lahko naša občutja prilagodijo in tako premagujemo strah. Nekoga je strah staranja, drugega finančnega pomanjkanja, tretji se boji, da ne bo naredil izpita, četrti, da ni dovolj dober za zahteve očeta, mame ali partnerja, in še neskončno podobnih zavor je v nas.