Ste dobra prijateljica? Skriti davek, ki ga nosi ta vloga

Biti dobra prijateljica, takšna, na katero se lahko človek vedno zanese, takšna, ki posluša in razume, ki je vedno na voljo in nikoli ne razočara, je družbena vloga, h kateri stremimo mnoge ženske. A čeprav se zdi utelešenje samih pozitivnih vrednot, globoko v sebi ta pozicija nosi veliko bolečine.

Za podobo »dobre prijateljice« se pogosto skriva vzorec, ki nima veliko skupnega z resnično povezanostjo, opozarja kanadska vedenjska strokovnjakinja in raziskovalka z univerze v Torontu dr. Mariana Bockarova, ki za Psychology Today razkriva, zakaj izpolnjevanje vloge »dobre prijateljice« ne vodi v kakovostne prijateljske odnose in grajenje bližine, ampak v samopozabo.

Ko skrbimo za druge, a izgubimo sebe

Mnoge ženske se bodo prepoznale v tem vzorcu: vedno smo tam, ko nas kdo potrebuje, znamo prisluhniti, znamo dati pravi nasvet, znamo biti potrpežljive. Spomnimo se rojstnih dni, stojimo ob strani v krizah, prilagajamo svoje načrte. A ob vsem tem se lahko pojavi neprijeten, težko ubesedljiv občutek, da kljub vsem odnosom ostajamo same. »Samopozaba je v svojem bistvu odtujitev od sebe, ki jo poganja želja po ohranjanju odnosa ali pripadnosti, pravi dr. Bockarova in razloži, da do tega pride takrat, ko v odnose vlagamo vse, razen sebe, zato se začnemo v njih izgubljati.

Na zunaj je takšno vedenje seveda večinoma videti kot nesebičnost. In res ga tudi same pogosto razumemo kot izraz ljubezni ali skrbi za druge. Vendar je razlika bistvena. »Samopozaba je kronična težnja, da lastne potrebe, meje in čustva potisnemo v ozadje, pogosto z določenim ciljem, na primer, da ohranimo odnos,« pojasnjuje vedenjska strokovnjakinja.

Prijaznost do drugih na račun tlačenja samega sebe ima na dolgi rok boleče posledice. Ko to počnemo dlje časa, se začne oblikovati notranje prepričanje, da smo lahko sprejete le, če sebe zmanjšamo. Da smo »dobre prijateljice« samo, če smo prijazne, prilagodljive, ustrežljive in vedno razumevajoče. Že res, da vse to počnemo v upanju, da se prijatelji od nas ne bodo oddaljili, a je žal cena tega vedenja oddaljevanje od nas samih. 

PREBERITE ŠE -> Prijateljicam delam usluge, one pa z menoj ravnajo kot s smetjo 

Vzorec, ki se začne zelo zgodaj

Tak način delovanja ima pogosto globoke razvojne korenine, razkriva dr. Bockarova, ki poudarja, da je samopozaba tesno povezana z vzorci navezanosti, ki se oblikujejo v našem zgodnjem otroštvu. Način, kako so naši skrbniki odgovarjali na naše potrebe (ali so bili dosledni, čustveno dostopni, odzivni ali pa nepredvidljivi, kritični oziroma čustveno odsotni), pomembno vpliva na to, kako bomo v odraslosti doživljali bližino.

Pri ljudeh z anksiozno ali dezorganizirano navezanostjo se pogosto razvije prepričanje, da je treba odnos nenehno »vzdrževati« z lastnim prilagajanjem. Če je bila bližina v otroštvu nepredvidljiva ali pogojena, se otrok nauči, da mora za ohranitev odnosa potlačiti svoje potrebe in biti posebej pozoren na drugega. Ta strategija je bila nekoč prilagoditvena, otroku je pomagala ohraniti stik s skrbnikom, v odraslosti pa lahko vodi v odnose, kjer posameznik sebe sistematično postavlja na drugo mesto, razlaga kanadska vedenjska strokovnjakinja in opozarja: »Sčasoma se oblikuje notranji model, v katerem je pripadnost mogoča le skozi potlačitev samega sebe.«  

Vloga »zanesljive prijateljice«

V odraslih prijateljstvih se ta vzorec pogosto preobleče v nekaj zelo družbeno cenjenega: vlogo »zanesljive prijateljice«. To je oseba, ki vedno pride. Ki vedno posluša. Ki vedno razume. Ki ne zapleta, ne zahteva, ne postavlja pogojev. Takšne osebe so pogosto srce krogov ženskih prijateljstev, druge se nanje obračajo po podporo, nasvet, tolažbo, in v tem lahko tudi »zanesljive prijateljice« same najdejo občutek vrednosti. Vendar je to problematično, pove dr. Bockarova, saj se njihova vrednost ne veže nanje kot osebe, ampak na to, koliko lahko dajo. In ker v tem pogosto najdejo tudi občutek smisla in pripadnosti, vzorec dolgo ostaja neprepoznan.

A cena pride postopoma. Težko rečejo ne. Težko izrazijo nestrinjanje. Še težje povedo, kaj same potrebujejo. Čeprav so obdane z ljudmi, se lahko počutijo nevidne, to pa zato, ker »samopozaba omejuje povezanosti, saj redko dopušča pristnost, ki je temelj vsakega smiselnega odnosa«, razloži strokovnjakinja. 

Vprašajte se, ali občutite toplino in zadovoljstvo, ko prijateljici priskočite na pomoč, ali utrujenost, razdraženost ali celo tiho zamero. Negativna čustva niso znak, da smo slabi prijatelji, temveč da smo prezrli lastne potrebe. Foto: Shutterstock

Zakaj je o tem tako težko spregovoriti?

Mnoge ženske, ki se znajdejo v vlogi »dobre prijateljice«, čutijo, da nekaj v odnosu ni v ravnovesju, da dajejo več, kot prejemajo, vendar kljub temu o tem ne spregovorijo. A ne zato, ker ne bi razumele, kaj jim manjka, ampak ker se bojijo konflikta. V njih je namreč globo zakoreninjen strah pred posledicami. »Prisotna je tesnoba, da bodo videne kot zahtevne in zato zavrnjene,« pojasnjuje dr. Bockarova. In tako se vzorec nadaljuje. Bolj, ko se prilagajamo, bolj nas drugi dojemajo kot »dobre prijateljice«. In bolj, ko smo za to potrjene, težje je izstopiti iz te vloge.

Kako se začeti vračati k sebi

Proces izhoda iz samopozabe se ne zgodi čez noč, temveč gre za postopno in subtilno vračanje k sebi. Ključni del tega procesa je razvoj večje notranje občutljivosti oziroma sposobnosti, da sploh zaznamo, kdaj presegamo lastne meje. Mnogi, ki so dolga leta delovali v načinu ugajanja, so namreč izgubili stik s tem, kaj sploh čutijo in potrebujejo. Zato je prvi korak opazovanje, pravi vedenjska strokovnjakinja.

Vprašajte se, v katerih situacijah avtomatično rečete »ja«? Kdaj se odzovete, še preden sploh premislite? In predvsem, kakšen je vaš notranji odziv po tem? Občutite toplino in zadovoljstvo, ko prijateljici priskočite na pomoč, ali utrujenost, razdraženost ali celo tiho zamero? Slednje je lahko pomemben znak, da ste šli čez svoje meje. Vas je bilo sram priznati to? Dr. Bockarova pojasnjuje, da negativna čustva niso znak, da smo slabi prijatelji, temveč da smo prezrli lastne potrebe, zato svetuje, da čustva uporabimo kot kompas, ki nas bo začel usmerjati nazaj k sebi.

Naslednji korak je učenje majhnih, a doslednih sprememb v vedenju, pravi kanadska strokovnjakinja. »Ko začnemo prepoznavati svoje meje in želje, jih lahko postopoma izražamo tudi v odnosih, na primer pri odločitvah, kje se srečati in kaj početi.« Namesto avtomatičnega odziva, si vzemite čas in odgovorite, »naj malo premislim«. Ta preprost stavek ima lahko presenetljivo velik učinek, saj ustvari prostor med prošnjo in našim odzivom za vprašanje: kaj pa potrebujem jaz?

»Na ta način razgrajujemo vzorec samopozabe,« razloži dr. Bockarova in pove, da skozi te majhne premike začnemo graditi novo izkušnjo, kako biti v odnosih z drugimi, ne da bi zapustili sebe. »Pri tem je lahko v pomoč tudi terapija s strokovnjakom, ki omogoča, da varno raziskujemo svoje meje, občutke in stare vzorce navezanosti, ki so nas pripeljali do samopozabe.« 

PREBERITE ŠE -> Sem uspešna v poslu in nimam otrok, vse prijateljice so ljubosumne name 

Nekateri odnosi se bodo spremenili

Ko začnemo spreminjati svoj način delovanja, se skoraj neizogibno spremenijo tudi prijateljstva, saj pogosto pride do razkritja, na čem so ti odnosi pravzaprav temeljili, opozori vedenjska strokovnjakinja. Tisti odnosi, ki so imeli v sebi potencial za resnično bližino, se lahko poglobijo, saj ko začnemo izražati sebe bolj pristno, damo tudi drugim priložnost, da nas spoznajo takšne, kot smo v resnici, ne le kot vlogo, ki smo jo igrali. Takšni odnosi lahko postanejo bolj uravnoteženi, bolj vzajemni in predvsem bolj živi.

Po drugi strani pa se lahko nekateri odnosi začnejo krhati. Še posebej tisti, ki so temeljili predvsem na enostranskem dajanju. Ko prenehamo biti vedno na voljo, vedno prilagodljivi in vedno razumevajoči, lahko drugi to doživijo kot spremembo, ki jim ni po volji. Včasih se v takšnih trenutkih pokaže, da odnos ni imel prostora za našo celovitost. To je lahko boleče, a hkrati tudi razkrivajoče, pove dr. Bockarova in poudari, da odnosi, ki temeljijo na samopozabi, v resnici ne omogočajo, da bi bili zares videni.

Zato je po njenem mnenju grajenje iskrenih prijateljstev, v katerih zase skrbimo enako kot za druge, na dolgi rok vredno izgube tistih prijateljstev, v katerih smo blestele kot »najboljše in zanesljive«. Kakovostni odnosi so namreč tisti, v katerih nam ni treba izbirati med bližino z drugo osebo in zvestobo sebi, ampak ta dva pojma napajata drug drugega.