Še niste našli pravega partnerja? To morate storiti po mnenju psihologinje

Veliko ljudi verjame, da je skrivnost srečnega razmerja preprosta: najti moramo pravo osebo. A psihološke raziskave kažejo, da zgodba ni tako enostavna. Kot za Psychology Today opozarja ameriška profesorica psihologije dr. Kelly Campbell, ki na kalifornijski univerzi California State University raziskuje intimne odnose, razmerja pogosto ne propadejo zato, ker bi izbrali napačnega partnerja, temveč zato, ker smo v odnos vstopili v napačnem življenjskem trenutku.

»Najbolj zdrava partnerstva se ne začnejo le z močno privlačnostjo, ampak takrat, ko sta oba partnerja tudi čustveno pripravljena na odnos,« poudarja Campbellova. Preden se torej odločite za resno zvezo, si je po mnenju psihologinje vredno zastaviti tri vprašanja. Prav ta pogosto razkrijejo, ali smo na razmerje res pripravljeni.

1. Kakšen je vaš stil navezanosti?

Način, kako ljubimo, kako reagiramo v konfliktih in kako se odzivamo na čustveno bližino, se pogosto oblikuje zelo zgodaj v otroštvu, še preden znamo govoriti, pravi dr. Campbellova, ki pojasni, da temu v psihologiji pravimo teorija navezanosti, razvil pa jo je britanski psiholog John Bowlby, kasneje pa jo je z raziskavami poglobila razvojna psihologinja Mary Ainsworth. Po tej teoriji naši prvi odnosi s skrbniki ustvarijo nekakšen notranji zemljevid odnosov, ki ga nato nezavedno prenašamo v odrasla partnerstva. 

»Ko dojenček joka in se skrbniki nanj dosledno ter ustrezno odzivajo, se otrok nauči: ljudje pridejo, ko jih potrebujem. Moje potrebe so pomembne. Odnosi so varni. Če pa je skrb nedosledna, odsotna ali celo zastrašujoča, se oblikujejo povsem drugačna pričakovanja,« razloži ameriška psihologinja in pove, da psihologi danes stil navezanosti merijo vzdolž dveh osi: anksiozne navezanosti (strah pred zapuščenostjo) in izogibanja navezanosti (nelagodje ob čustveni bližini). Na podlagi teh dveh osi so oblikovani štirje najpogostejši vzorci odnosov:

Varen stil navezanosti

Ljudje z varnim stilom navezanosti imajo nizko raven anksioznosti in izogibanja. V odnosih znajo odkrito povedati, kaj potrebujejo, zaupajo partnerju, hkrati pa ohranijo svojo samostojnost. Od partnerja pričakujejo spoštovanje in odzivnost, če tega ne dobijo in se v razmerju vztrajno kršijo zdrave meje, odnos zapustijo, saj ne dopuščajo manipulacij in niso pripravljeni igrati žrtev. Raziskave kažejo, da so prav takšni posamezniki v povprečju uspešnejši v odnosih, bolje rešujejo konflikte in imajo celo boljše zdravstvene izide.

Anksiozni stil navezanosti 

Pri anksioznem stilu navezanosti je anksioznost visoka, izogibanje pa nizko. Zgodnja nedoslednost je takšne posameznike naučila, da lahko ljubezen izgine brez opozorila. V odraslosti zato pogosto iščejo stalna zagotovila, hitijo v intimnost in se bojijo, da bodo po lepih trenutkih izgubili povezavo s partnerjem. Ker se bojijo zapuščenosti, potrebujejo veliko partnerjeve potrditve. Paradoksalno lahko njihova vedenja, namenjena ohranjanju bližine, partnerja odrinejo, kar pri njih žal le utrdi prepričanje, da ljudem ni mogoče povsem zaupati.

Izogibajoči stil navezanosti

Ljudje z izogibajočim stilom navezanosti imajo nizko anksioznost in visoko izogibanje. Ko so bili v njihovem otroštvu skrbniki čustveno nedosegljivi, so se kot otroci naučili, da je samostojnost varnejša od odvisnosti od drugih. Kot odrasli zato pogosto ohranjajo čustveno distanco in se težko odprejo partnerju, poudarjajo neodvisnost in se celo umikajo iz odnosov. Partnerji oseb z izogibajočim stilom navezanosti se zaradi takšnega vedenja običajno počutijo izključene, kar potrjuje pričakovanje izogibajočega posameznika, da bližina ne deluje. 

Prestrašeni oziroma dezorganizirani stil navezanosti 

Za osebe s prestrašenim oz. dezorganiziranim stilom navezanosti sta značilni visoka anksioznost in visoko izogibanje. V njihovih primerih so bili skrbnik v otroštvu hkrati vir tolažbe in grožnje, zato v odraslosti tovrstne osebe hrepenijo po intimnosti, a se je hkrati bojijo. Čeprav si želijo bližine, se obenem že pripravljajo na možnost bolečine. Njihovi partnerski odnosi so tako pogosto polni zmede, zelo intenzivni, vendar tudi nestabilni. 

»Dobra novica je, da stili navezanosti niso nujno trajni, ampak naučene, prilagoditvene strategije, ki jih lahko spremenimo,« tolaži dr. Campbellova. Dokler se jih ne zavedamo, imajo res moč samouresničujočih prerokb, saj se zaradi njih vedemo na načine, ki iz drugih izvabijo odzive, ki potrjujejo naša pričakovanja. »Ampak, ko spremenimo način, kako nastopamo v odnosih, se pogosto spremenijo tudi odzivi drugih,« poudarja psihologinja, ki pove, da se je občutka varnosti ne glede na naše otroške travme, mogoče naučiti. 

Na odnose, ki jih gradimo, močno vpliva naš stil navezanosti, ki se izoblikuje že v otroštvu. K sreči ta ni zacementiran, ampak ga lahko v odrasli dobi spremenimo, s tem pa tudi način, kako delujemo v odnosih in kako se do nas vedejo drugi. Foto: Shutterstock

Verjetno se po prebranem sprašujete, kakšen je vaš stil navezanosti in kako to vpliva na vaše odnose. Campebellova pravi, da lahko to preverimo preprosto z odgovori na naslednja vprašanja: 

• Ali partnerju jasno povem, kaj potrebujem?
• Me zagrabi panika, če komunikacija utihne?
• Se umaknem, ko se nekdo čustveno preveč približa?
• Me razmerja pomirjajo ali v meni vzbujajo nemir?

Primerjajte svoje odgovore z zgornjimi štirimi tipi navezanosti in dobili boste nekoliko jasnejšo predstavo o tem, kako se vedete v odnosih in zakaj se partnerji na vas odzivajo, kot se. 

PREBERITE ŠE -> Rada bi spoznala dobrega moškega, a sem vedno znova razočarana (svetuje Bruno Šimleša)

2. Ste poskrbeli za svoje čustvene rane?

Drugi faktor, ki pomembno vpliva na kakovostno partnersko zvezo, je, na kateri stopnji osebnostne rasti smo. Vsak izmed nas ima namreč določene čustvene rane, dokler te niso zaceljene, pa se bodo v razmerjih odpirale in krvavele. 

»Ljubezen ni terapija in partnerji niso rehabilitacijski centri,« opozarja ameriška psihologinja in dodaja, da partnerski odnos ne more nadomestiti strokovne pomoči, če so v nas prisotne travme, kronična tesnoba, depresija, zasvojenosti ali nerešene čustvene rane. 

»Pri blažjih izzivih si lahko pomagate sami z branjem strokovnih knjig ali poslušanjem podkastov, ki temeljijo na raziskavah, kot so denimo dognanja psihologa dr. Johna Gottmana, katerega desetletne študije na temo odnosov z izjemno natančnostjo napovedujejo stabilnost razmerij,« pravi Campbellova. »Pri globljih težavah pa je večinoma potrebna terapija, saj raziskave dosledno kažejo, da varen in zaupanja vreden terapevtski odnos pogosto postane korektivna čustvena izkušnja, ki spremeni način, kako se povezujemo tudi drugje.« 

Čeprav je iskanje psihološke pomoči še vedno precej povezano s sramom in se zdi udobneje svoje težave odvreči na osebo, ki nam je najbližje, ameriška psihologinja poudarja, da bi se morali vsi zavedati, da partnerstva najbolje delujejo šele takrat, ko vsak posameznik prevzame odgovornost za svoje čustveno zdravje. »Zapomnite si bistveno načelo: ni naloga vašega partnerja, da vas popravi, in ni vaša naloga, da popravljate partnerja,« pove Campbellova. 

»Včasih problem ni v vašem stilu navezanosti ali nerazrešeni travmi, temveč preprosto v tem, ali smo v pravi življenjski fazi,« pravi psihologinja dr. Kelly Campbell. Foto: Shutterstock

3. Ste v pravi življenjski fazi?

Tretji faktor, ki odloča o tem, ali bo partnerstvo z nekom uspešno, pa je po domače rečeno »tajming« oziroma po angleško »timing«, torej, v kakšnem življenjskem obdobju ste. 

»Včasih problem ni v vašem stilu navezanosti ali nerazrešeni travmi, temveč preprosto v času,« pravi Campbellova, ki razloži, da gre pri tem predvsem za to, kako izoblikovana je naša osebnostna identiteta. 

Razvoj osebne identitete se začne v obdobju adolescence in zgodnje odraslosti. V tej fazi si ljudje zastavljajo vprašanja, kot so: kdo sem, kaj želim početi in kakšno življenje si želim. Dokler si na ta vprašanja ne odgovorimo, ne moremo biti dobri partnerji, saj resna razmerja zahtevajo skupno odločanje in medsebojno postavljanje prioritet. Zgodi se lahko prav nasprotno, če skočimo v resno razmerje, preden smo nanj pripravljeni, ker še gradimo svojo izobrazbo, poklicno pot ali samostojnost, nas lahko zavezanost drugi osebi omeji pri rasti. 

Ameriška psihologinja zato poudarja, da je v obdobju oblikovanja osebne identitete tako dragoceno hoditi na zmenke, saj nas ti učijo o lastnih preferencah, mejah in kompatibilnosti. »Dolgotrajno partnerstvo pa najbolje deluje, ko posamezniki že dovolj dobro poznajo sami sebe, da jih drugi lahko spoznajo takšne, kakršni v resnici so,« dodaja Campbellova. Navsezadnje razmerja najpogosteje zaidejo v težave, kadar med partnerjema pride do prevelikega razkoraka v osebni rasti. 

»Če vedno znova privlačite nezdrave partnerje, si morate zastaviti neprijetno, a pomembno vprašanje: kakšno različico sebe prinašate na v odnose? Osebnostna rast namreč ne vpliva dobro samo na naše počutje, ampak pogosto spremeni tudi to, kakšne osebe nam postanejo dostopne,« razlaga psihologinja. 

PREBERITE ŠE -> Kje naj najdem pravega moškega? (Svetuje: Melita Kuhar)

Strast ni dovolj

To so torej trije pomembni faktorji, ki jih moramo izpolniti, če želimo, da bo prihodnja (ali pa trenutna) partnerska zveza uspešna in dolgoročno izpolnjujoča, meni Campbellova. A preden si odgovorite, ali ste pripravljeni na razmerje, psihologinja opozarja še na eno ključno stvar, in to je, kakšno vrsto ljubezni si želite. 

»Psihologi razlikujemo med dvema vrstama ljubezni: strastno in sočutno. Za strastno ljubezen so značilni simptomi, kot so evforija, obsesivno razmišljanje o partnerju, vznesena nespečnost ter čustveni vzponi in padci. Nevropsihološke raziskave kažejo, da ta faza aktivira možganski sistem nagrajevanja, podobno kot kokain ali dobitek pri igrah na srečo. Občutek je izjemen, vendar tudi ni trajnosten. Sočutna ljubezen pa je stabilnejša in predstavlja temelj dolgoročnih razmerij. Zanjo so značilni skupne vrednote, čustvena varnost, prijateljstvo, zanesljiva naklonjenost in sposobnost popravljanja odnosov po konfliktu. Manj je ognjemeta, več pa topline,« razloži dr. Campbellova. 

Za dolgoročno zdravo razmerje je pomembno uskladiti obe vrsti ljubezni, razkriva psihologinja, ki pravi, da so uspešni tisti pari, ki tudi po mnogih letih v odnos zavestno vnašajo novosti in igrivost, da ohranijo strast, medtem pa ves čas krepijo temelj sočutne ljubezni. »Zato mnogi strokovnjaki odsvetujejo poroko v prvih dveh letih razmerja, oziroma dokler odnos še ni prešel iz faze čiste strasti,« dodaja. Na to lahko seveda vpliva tudi naša starost, ne pa samo, koliko časa smo že s partnerjem. »V zgodnejših letih je strastna ljubezen lahko neustavljivo privlačna. Z izkušnjami pa mnogi začnejo bolj ceniti sočutno ljubezen, ker je trajnostna,« pove ameriška psihologinja. 

Ob tem pa Campbellova še poudarja, da pravilo ne drži za vse ljudi. »Nekaterih sočutna ljubezen morda nikoli ne bo privlačila, in tudi to je v redu. Takšne osebe cenijo neodvisnost, zato lažje uspevajo v kratkotrajnih strastnih razmerjih. Ključno pri vaših odločitvah je to, da se skladajo z vašim značajem in ste pripravljeni živeti z njimi.« 

Ste torej pripravljeni na razmerje?

Po mnenju dr. Campbellove je z resno zvezo smiselno počakati, če:

• so vaši vzorci navezanosti izrazito negotovi,
• imate nerešene čustvene ali duševne težave,
• še vedno gradite svojo identiteto,
• ali pa v odnosih iščete predvsem čustveno intenzivnost namesto stabilnosti.

Na razmerje pa ste pripravljeni takrat, ko:

• znate dajati in sprejemati varno navezanost,
• ste poiskali pomoč in delali na sebi, 
• veste, kdo ste, kot posamezniki 
• in cenite sočutno ljubezen prav tako kot začetno strast. 

Prava skrivnost srečnega partnerstva je namreč, da se v pravem trenutku srečata dva, ki sta na isti valovni dolžini, razkriva ameriška psihologinja. »Najbolj zdrava razmerja nastanejo takrat, ko sta oba pripravljena komunicirati, uravnavati lastna čustva in skupaj graditi nekaj trdnejšega od same strasti. Zato pravo vprašanje ni, ali smo spoznali »pravo osebo«, ampak ali smo sami že postali oseba, ki je pripravljena ljubiti in biti ljubljena.«