Romantične komedije so nas naučile nekaj hudo napačnega

Da ljubezen mora boleti? Da so velike, romantične geste dokaz prave ljubezni? In da je zveza dolgočasna, če v njej ni burnih prepirov, vsaj ene pavze ali varanja, ki naj bi bilo zgolj preizkušnja v partnerskem odnosu?

Romantične komedije so bile v najstniških letih moj najljubši žanr. Pravzaprav lažem – oboževala sem jih tudi pozneje. Če sem povsem iskrena, sem jih gledala kot dokumentarce, saj sem naivno upala, da bo nekega dne moški, ki bo po videzu spominjal na Brada Pitta ali Ryana Goslinga priplezal z vrtnico v zobeh na moj balkon, kot je Richard Gere k Julii Roberts v Čednem dekletu. Ali pa bi me branil in bi vsem, ki so me kdaj prizadeli in užalili, odločno rekel, da me nihče ne sme postaviti v kot, kot je storil Patrick Swayze v Umazanem plesu.

Ko sem gledala Beležnico, sem si zlahka predstavljala, da bi bila jezna na svojega fanta, on pa bi me utišal s strastnim poljubom, kot je Ryan Gosling Rachel McAdams. Seveda se nič od naštetega ni zgodilo. (Razen v moji domišljiji).

Do tridesetega leta sem si ogledala toliko romantičnih filmov, da sem imela namesto možganov v glavi rožnato sladkorno peno. Na razumski ravni sem vedela, da prodajajo iluzijo, mit o romantični ljubezni, a na čustveni ravni sem hrepenela po popolni sreči s popolnim fantom v popolnem ljubezenskem odnosu.

Romantične komedije so za marsikoga prvo srečanje s konceptom toksične ljubezni. Foto: Shutterstock

Zastrupljanje z romantičnimi filmskimi vsebinami

Večina romantičnih filmov nas skuša prepričati, da prava ljubezen boli. Da naključna srečanja vodijo v nepozabno ljubezensko pravljico. Da se lahko romanca za eno noč spremeni v srečno razmerje, ki traja do konca življenja. Da bomo večno čutile metuljčke v trebuhu ob pravem moškem. In da se je za pravega tipa vredno spremeniti.

Pravzaprav celoten žanr temelji na obljubah. Romantične komedije nam sporočajo, da se je za pravo ljubezen vredno boriti, žrtvovati in marsikaj potrpeti. In da se popolne ljubezni kljub težavam vedno srečno končajo.

Čeprav predstavljajo beg pred resničnostjo, saj nudijo sprostitev in zabavo, nam subtilno vsiljujejo romantične zablode.

»Ne prikazujejo ljubezni, temveč njeno manipulacijo: idealizirajo moške, ki ne vedo, kaj hočejo, in ženske, ki v nedogled čakajo, da si moški premislijo. V filmu Ko si spal Sandra Bullock laže o svojem življenju, ker misli, da je to edini način, da najdeš ljubezen. Film Pravzaprav ljubezen pa nas uči, da je popolnoma romantično na skrivaj snemati ženo svojega najboljšega prijatelja – če to počneš ob božični glasbi,« je v članku za hrvaški Buro napisala Manda Javorina.

Bistvena ni zgodba, ki nam jo romantični filmi prikazujejo, temveč sporočila, ki jih posredujejo. »Sporočajo nam, da tišina pomeni globino, da je konflikt dokaz strasti in da je 'samo prestrašen' legitimna razlaga za vsako obliko čustvene nezrelosti,« piše.

PREBERITE ŠE -> Dr. Lucija Mulej: Resnična ljubezen ni spektakel za občinstvo

Kaj so nas naučile romantične komedije?

Javorina pravi, da so bile romantične komedije za marsikoga prvo srečanje s konceptom toksične ljubezni. »Bile so čustveni vodnik za vse tiste kasnejše odnose, v katerih čutimo, da moramo trpeti, se dokazovati, reševati. V njih je ljubezen vedno boj, nikoli mir. Ljubezen je obsedenost, ne komunikacija. Ljubezen je 'če dovolj trpiš, se bo spremenil'. In kar je najhuje – vse se je zdelo naravno. Ker so kamera, glasba in zadnji poljub to označili za romantično.«

Večina romantičnih filmov nas skuša prepričati, da prava ljubezen boli. Foto: Shutterstock

Da nam romantične komedije prodajajo idejo o toksični ljubezni, je podkrepila s primeri: »Julia Roberts v filmu Čedno dekle ne odkrije emancipacije, temveč nov okvir za odvisnost od moškega, ki jo 'rešuje' z nakupovanjem. Pravzaprav ljubezen je zbirka zgodb, v katerih ženske molčijo, trpijo in čakajo, medtem ko moški razglabljajo o občutkih, ki jih sploh ne razumejo. Ross in Rachel sta nas naučila, da je razhod romantičen, če se ponovi dovoljkrat. Beležnica je prepričala celo generacijo, da je kričanje v dežju lahko dokaz ljubezni, ne pa alarm za terapijo. In tako smo z zvokom balad in srečnih koncev normalizirali odnose, ki so v resničnem življenju le disfunkcionalni.«

Ko se začneš zavedati, da so sporočila, ki jih posredujejo romantične komedije vse prej kot dobra popotnica za ustvarjanje zdravih partnerskih odnosov, jih ne moreš več gledati na enak način.

»Toda njihova moč ne zbledi, ker so v naš kolektivni spomin vcepljeni kot nekaj sladkega, neškodljivega, nostalgičnega. Morda pa je čas, da nehamo zamenjevati nostalgijo z normalnostjo. Ker romantika sama ni bila nikoli problem – problem je laž o tem, kdo mora v zgodbi vedno biti prizadet in kdo ima vedno pravico do odrešitve,« pravi Manda Javorina.

Ross in Rachel sta nas naučila, da je razhod romantičen, če se ponovi dovoljkrat. Beležnica je prepričala celo generacijo, da je kričanje v dežju lahko dokaz ljubezni, ne pa alarm za terapijo. Foto: Profimedia

Kulturni placebo

Manda Javorina poudarja, da romantične komedije niso uničile ljubezni, so pa spremenile njen ton. »Spremenile so jo v pripoved s pravili: ljubezen mora biti burna, težka, usodna. Stabilna ljubezen je postala dolgočasna, dolgočasno pa je – sinonim za narobe. V tem smislu so romantične komedije morda največji kulturni placebo: obljubljajo srečo, v resnici pa učijo, kako razviti čim večjo toleranco do bolečine. In ko se enkrat navadiš na ta ritem – potrebo, da mora biti vse film, da mora imeti vse glasbo – začneš spoznavati, da ljubezen ni drama ali komedija.«

Popolnoma se strinjam, saj sem zaradi sporočil, ki sem jih ponotranjila med ogledom romantičnih komedij, nemalokrat enačila bolečino s pravo ljubeznijo in vztrajala v zvezi, ki je bila tako toksična, da sem z njo že onesnaževala okolje.  

Romantične komedije zagotovo niso najboljši čustveni vodnik za zdrave odnose, saj nam prikazujejo toksično ljubezen. Sporočajo nam, kaj vse mora v imenu ljubezni potrpeti, narediti in spremeniti ženska, medtem ko je moški pogosto prikazan kot božji dar. Zaradi tega je romantične filme smiselno gledati s pravo mero distance. No, ali pa sploh ne. 

PREBERITE ŠE -> Ločitve, reflektorji in glamur: maščevalne obleke, ki so šle v zgodovino

Kajti če dobro pomislim, niti slučajno ne bi želela biti v zvezi z nekom, ki bi me sredi prepira utišal s poljubom, namesto da bi me poslušal do konca (tudi če je videti kot Ryan Gosling). Ne predstavljam si, da bi me moški reševal pred ljudmi, ki me prizadenejo, namesto da bi se sama naučila postavljati meje (četudi bi z njim plesala ob skladbi Time of My Life).

In nikoli ne bi želela biti nebogljena ženska, ki jo mora rešiti bogat moški (čeprav je pripravljen splezati na balkon z vrtnico v zobeh).