Psihoterapevtka opozarja: teh pet navad počasi uničuje še tako trdne partnerske zveze
Vajina skupna pot šteje že mnogo poletij in še vedno menita, da se ljubita. Še zmeraj skupaj načrtujeta dopust, se pogovarjata o otrocih, si zvečer zaželita lahko noč in navzven delujeta kot par, ki je prestal že marsikaj. Toda nekje med vsakodnevnimi obveznostmi, neizrečenimi zamerami in vedno enakimi prepiri se je izgubilo nekaj, kar je bilo nekoč samoumevno: občutek bližine.
Morda se vse pogosteje pogovarjata le še o tem, kaj je treba kupiti, kdo bo nekaj uredil in kaj je drugi znova naredil narobe. Morda se pomembnim temam izogibata, ker vesta, da bi se pogovor hitro sprevrgel v prepir. Ali pa drug ob drugem vztrajata v navidezni prijaznosti, medtem ko se pod površjem kopičita jeza in razočaranje.
Ameriška psihoterapevtka dr. Kathy McCoy pravi, da partnerskih zvez navadno ne začne razjedati velika izdaja ali nenaden pretres. Veliko pogosteje jih počasi izčrpavajo vsakodnevni vzorci, ki se sprva zdijo skoraj nepomembni. Nagrajena avtorica ter zakonska in družinska terapevtka, specializirana za odnose v srednjih in poznejših življenjskih obdobjih ter družinske konflikte, je za Psychology Today izpostavila pet navad, ki jih ne gre spregledati. Iz odnosa lahko namreč postopoma izrinejo toplino, zaupanje in željo po bližini, tudi kadar se partnerja še vedno ljubita.
1. Trmasti molk
Molk v partnerskem odnosu ni vedno glasno kaznovanje, pri katerem eden od partnerjev drugega namenoma ignorira. Včasih se prikrade veliko bolj neopazno. Ne pogovarjata se več zato, ker se zdi, da med vama ni več nobene varne teme, ob kateri ne bi odprla stare rane ali zanetila novega prepira.
Morda se ne želita pogovarjati o otrocih, ker se glede njihove vzgoje ali življenjskih odločitev ne strinjata. Morda se izogibata politiki, denarju, spolnosti ali odnosom s sorodniki, saj vesta, da se bo pogovor hitro sprevrgel v medsebojno obtoževanje. Tako se krog varnih tem počasi oži, dokler ne ostanejo le še vsakodnevna opravila, vreme in vprašanje, kaj bo za večerjo.
Dr. McCoyeva opozarja, da je prekinitev takšne tišine eden najpomembnejših prvih korakov pri obnavljanju odnosa. Ni treba takoj odpreti najtežjih vprašanj. Začneta lahko pri lepih skupnih spominih, načrtih za prihodnost, drobnih stvareh, ki vaju še vedno razveseljujejo, ali temi, ki v obeh prebudi radovednost.
Pomembno je tudi, da si povesta, da želita odnos izboljšati. Že stavek »Pogrešam najino bližino in želim, da bi jo znova našla« lahko odpre vrata pogovoru, ki se mu že dolgo izogibata.
2. Nenehno iskanje napak
Dlje, ko smo z nekom, bolje poznamo njegove navade, tudi tiste, ki nam gredo najbolj na živce. Morda partner nikoli ne pospravi za seboj, ne zapira omar, pušča mokre brisače na postelji ali znova in znova zamuja. Če se drobne nevšečnosti kopičijo, se lahko zdi, da moramo na vsako opozoriti.
Toda ko odnos zapolnijo nenehni popravki, opazke in pritoževanje, lahko partner dobi občutek, da v vaših očeh ničesar več ne naredi prav. Vsaka pripomba zase je morda nepomembna, skupaj pa ustvarjajo ozračje, v katerem se eden počuti nenehno nadzorovanega in grajanega, drugi pa vse bolj spregledanega in neslišanega.
Ameriška psihoterapevtka svetuje, da pred pripombo za trenutek premislimo, ali gre za nekaj, kar je res treba izreči. Bi lahko stvar preprosto uredili sami? Je pomembneje dokazati, da imamo prav, ali ohraniti občutek medsebojnega spoštovanja?
To ne pomeni, da moramo molčati o vsem, kar nas moti. Pomembno pa je, kako to povemo. Namesto očitka »Nikoli ne pospraviš za seboj« lahko rečemo: »Veliko mi pomeni, ko za seboj urediš stvari, saj imam tako občutek, da skrbiva za dom skupaj.«
Velja pa tudi nasprotno: drobne pozornosti lahko odnos krepijo. Če veste, da je neka malenkost partnerju pomembna, jo lahko storite prav zato, ker vam je pomemben on. V dolgotrajnem odnosu se bližina pogosto ne gradi z velikimi romantičnimi gestami, temveč z vsakodnevnimi dejanji, ki sporočajo: vidim te in ni mi vseeno zate.
PREBERITE ŠE -> Zakaj se zveze začnejo krhati, ko eden od partnerjev osebnostno ali karierno "zraste"
3. Oklepanje starih bolečin in zamer
V vsakem dolgotrajnem odnosu se naberejo razočaranja. Nekatera so majhna in sčasoma izgubijo ostrino, druga pustijo globoko rano. Težava nastane, ko se stare krivice znova pojavijo ob vsakem novem nesoglasju. Partner danes pozabi nekaj pomembnega, vi pa se v trenutku vrnete k dogodku izpred desetih ali dvajsetih let. Sedanji prepir tako ni več le prepir zaradi današnjega spodrsljaja, temveč postane dokaz vsega, kar vas je v odnosu kdaj prizadelo. Takšno vračanje v preteklost partnerju sporoča, da ni bilo nič zares oproščeno in da se njegove napake nikoli ne izbrišejo. Obenem tudi vas vedno znova vrača v bolečino, ki jo morda nosite že desetletja.
Dr. McCoyeva poudarja, da nekatere rane morda nikoli povsem ne izginejo, a to še ne pomeni, da moramo po njih kar naprej praskati. Spustiti zamero ne pomeni, da moramo zanikati izdajo, ponižanje ali razočaranje. Prav tako ne pomeni, da je treba ostati v odnosu, v katerem se škodljivo vedenje nadaljuje. Pomeni pa, da se moramo odločiti, ali bomo po razrešenem konfliktu preteklost še naprej uporabljali kot orožje pri vsakem novem prepiru. Če je rana v partnerskem odnosu še vedno tako živa, da se ob vsakem nesoglasju znova odpre, morda še ni bila zares predelana in zahteva iskren pogovor ali strokovno pomoč.
Kot pravi psihoterapevtka, opustitev zamere ni le darilo partnerju, temveč tudi način, da sami odložimo težo jeze in v svojem življenju naredimo prostor za mir, veselje in novo rast.
4. Poskusi spreminjanja drug drugega
Morda ste prepričani, da natanko veste, kaj bi moral partner spremeniti, da bi bil vajin odnos boljši. Moral bi bolj skrbeti za zdravje, manj delati, poiskati drugo službo, biti bolj družaben, manj zapravljati ali se drugače odzivati v sporih. Za takšnimi željami se pogosto skrivajo ljubezen, skrb in najboljši nameni. Toda tudi, ko smo prepričani, da vemo, kaj bi bilo za drugega dobro, ga ne moremo prisiliti, da se spremeni, poudarja dr. McCoy.
Po njenem mnenju so podpora, spodbuda in iskreni pogovori s partnerjem pomembni. Poveste mu lahko, kako njegove odločitve vplivajo na vas in vajin odnos, postavite jasne meje ter izrazite, česa ne morete več sprejemati. Ne morete pa se namesto njega odločiti, da se bo spremenil. To velja tudi pri resnih težavah, kot so zasvojenost, uničujoče finančne navade ali drugo vedenje, ki ogroža odnos.
To seveda ne pomeni, da morate nemočno stati ob strani, kadar partner s svojim vedenjem ogroža sebe, vas ali vajin odnos. Prav je, da postavite jasne meje in poveste, kakšne odločitve boste sprejeli, če se njegovo vedenje ne bo spremenilo. Ob tem pa se je treba zavedati, da se ljudje zares začnejo spreminjati šele takrat, ko se za to odločijo sami.
Nasprotno pa nenehni poskusi spreminjanja partnerja v odnosu ustvarijo dinamiko osebe, ki kritizira in osebe, ki se mora ves čas braniti. Prvi pritiska, drugi se umika ali upira, bližina med njima pa se še bolj izgublja. Zato je veliko bolj koristno vprašanje: Kaj lahko spremenimo pri sebi, svojih odzivih in svojih mejah, da dinamika v odnosu ne bo tako škodljiva? Na lastno vedenje imamo namreč veliko več vpliva kot na vedenje človeka, s katerim živimo. In če nikakor ne toleriramo več navad svojega partnerja? Morda je napočil čas za strokovno pomoč ali da se dokončno poslovita.
5. Prijazna maska, pod katero vre jeza
Obstajajo pari, ki so navzven videti povsem usklajeni. Na srečanjih s prijatelji in družino delujejo sproščeno, in četudi eden od partnerjev izjavi kaj neprijetnega, kar v drugem vzbudi jezo, sram ali bolečino, se slednji le prisiljeno nasmehne. Pred občinstvom se namreč ne prepirata. S tem ni nič narobe, če se partnerja kasneje, ko sta sama, dejansko pogovorita o situaciji, ki je zbodla partnerja. Na ta način se izogneta zaostrovanju problema pred tretjimi osebami. Težava pa nastane, če do tega pogovora pozneje nikoli ne pride.
Dr. McCoy opozarja, da zamolčane prizadetosti ne izginejo, tudi če ste oseba, ki se konfliktom raje izogiba. Potlačena bolečina se lahko spremeni v čustveno hladnost, tiho zamero ali nenaden izbruh ob povsem nepomembni stvari, zato ameriška psihoterapevtka svetuje, naj partnerju ob prvi primerni priložnosti povemo, kako so njegove besede ali dejanja dejansko vplivala na nas.
Dr. McCoy priporoča, naj ne napadamo partnerjevega značaja, temveč opišemo svojo izkušnjo. Namesto »Vedno me ponižuješ« lahko rečemo: »Ko se pred drugimi šališ na moj račun, se počutim prizadeto in osramočeno.« Namesto »Nikoli me ne spoštuješ« pa: »Ko drugim pripoveduješ o mojih zasebnih težavah, imam občutek, da ne varuješ mojega zaupanja.« Namen takšnega pogovora ni dokazati, kdo je slabši partner ali kdo je povzročil več bolečine. Namen je drugemu omogočiti, da razume, kaj se v vas dogaja, ter skupaj poiskati drugačen način sporazumevanja.
PREBERITE ŠE -> Ste tudi vi »beta mama«? Novi starševski trend deli javnost
Ljubezen potrebuje več kot le vztrajanje
Tudi trdne dolgoletne partnerske zveze niso imune na krhanje. Počasi in neopazno jih načenjajo molk, nenehna kritika, stare zamere, poskusi spreminjanja drugega in čustva, ki ostanejo skrita za prijaznim obrazom. A kot svetuje psihoterapevtka, prvi korak k izboljšanju odnosa ni popolna rešitev vseh partnerskih težav. Začeti je treba s pripravljenostjo, da prepoznata navado, ki vaju oddaljuje, in o njej spregovorita brez poniževanja, obtoževanja ali želje po zmagi. Ko partnerja prenehata drug drugega popravljati in se začneta znova poslušati, lahko v odnos postopoma vrneta toplino, zaupanje in občutek, da sta kljub letom in vsem prestanim preizkušnjam še vedno na isti strani.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
