Psihološki vodič, kako preživeti praznike s toksičnimi družinskimi člani

Velika noč in podobni prazniki slikajo idilično podobo rituala, ko se širša družina ljubeče zbere za obloženo mizo in se poveseli ter utrdi odnose, a resničnost je za marsikoga drugačna. Srečanje s sorodniki je lahko naporno, napeto ali celo boleče, ko trčijo pogledi, se začnejo kresati mnenja, padati očitki in odprejo stare rane, ki tudi samostojno odraslo osebo v trenutku potisnejo nazaj v pozicijo najstnika, ki se mora braniti, umikati, ugajati ali molčati.

To ni naključje, pravijo strokovnjaki za družinske odnose, ki opozarjajo, da prazniki za številne ljudi niso toliko čas sprostitve, kot bolj čustveni poligon starih napetosti. Po njihovem mnenju prav praznovanja (naj gre za rojstne dneve, obletnice ali božič in veliko noč) pogosto razkrijejo, kako globoko so v nas zapisane stare družinske vloge, kako hitro se sprožijo naučeni obrambni mehanizmi in zakaj so odnosi z najbližjimi pogosto tudi najbolj naelektreni ter nabiti z neizrečenim.

In čeprav se nam na prvi pogled zdi, da smo v takšnih situacijah nemočni – marsikdo se med prazniki preprosto vda v usodo, stisne zobe in molče prenaša trpinčenje sorodnikov, ter upa, da bo druženje kmalu minilo – strokovnjaki razkrivajo, da obstajajo tudi drugačni pristopi. Četudi so dinamike v družini vse prej kot zdrave, je mogoče praznična srečanja opraviti z nekoliko manjšim cmokom v grlu. Zbrali smo nekaj najboljših nasvetov, ki so jih ameriške psihoterapevtke, klinične psihologinje in strokovnjakinje za družinske odnose razkrile za Psychology Today.

Zakaj ravno prazniki tako močno odprejo naše stare rane

Ko se vrnemo v domače okolje, se v nas pogosto prebudi občutek, da smo zdrsnili nazaj v stare verzije sebe. Ameriška psihoterapevtka in klinična svetovalka za področje travm dr. Trisha Wolfe opozarja, da to ni dokaz našega nazadovanja, temveč odziv možganov in živčnega sistema, ki v znanem okolju hitro prepoznata stare vzorce. Kot piše za Psychology Today, to »ni znak, da je vsa naša osebna rast šla po gobe,« temveč naš sistem preprosto prepozna prostor, ljudi in dinamiko, v kateri je nekoč moral preživeti.

Njena razlaga je dragocena predvsem zato, ker človeka razbremeni občutka sramu. Mnogi ljudje si po prazničnem obisku namreč očitajo: Zakaj sem spet reagirala tako? Zakaj sem se znova branila? Zakaj sem bila zopet tiho? A dr. Wolfe opozarja, da možgani v tovrstnih okoliščinah ne delujejo le odzivno, temveč prediktivno: na podlagi preteklih izkušenj poskušajo vnaprej uganiti, kaj bo potrebno za ohranitev miru, pripadnosti ali varnosti. Če smo se v otroštvu naučili, da nas ščiti umik, pretirana ustrežljivost, humor, skrb za druge ali izbruh, se lahko prav ti vzorci ob družinski mizi vrnejo z osupljivo hitrostjo.

Podobno razmišlja tudi ameriška klinična psihologinja dr. Shannon Sauer-Zavala, ki opozarja, da stara okolja in stare družinske vloge zlahka aktivirajo stare osebnostne vzorce, ob tem pa tudi tolaži, da to še ne pomeni, da se sami nismo spremenili in dozoreli. »Nekaj zdrsov ne definira naše osebnosti,« poudarja. Osebnost namreč ni toga kategorija, ampak kontinuum; skozi odraslost se naravno spreminjamo, pogosto postajamo manj reaktivni, bolj zreli in bolj usklajeni s sabo. Če nas torej doma še vedno včasih vrže iz tira, to ne izniči vsega, kar smo v sebi že zgradili. 

PREBERITE ŠE -> Ne želim preživljati praznikov z moževo naporno družino (svetuje Bruno Šimleša)

Družina nas pogosto ne vidi takšne, kot smo danes

Odnosi primarne družine imajo tako posebno moč nad nami, ker so nastajali dolgo pred tem, ko smo si sami znali pojasniti svoje potrebe. V njih so se izoblikovale vloge: odgovorni, tihi, zabavni, problematični, občutljivi, pridni, tisti, ki vse pomiri. In čeprav smo medtem odrasli, nas družinski sistem pogosto še vedno nagovarja skozi te stare oznake.

Ameriška profesorica družinskih študij dr. Jessica Troilo opozarja, da nas družinska srečanja zlahka potegnejo nazaj v otroške dinamike, v vloge »odgovornega, upornika, najmlajšega ali tistega, ki mora vse prenesti«. Ravno zato praznična srečanja niso nikoli samo srečanja v sedanjosti, ampak vanje vedno vstopa tudi preteklost. Nerazrešeni konflikti, stare zamere, razlike v vrednotah, utrujenost, pritisk gostiteljstva, celo pomanjkanje spanca – vse to ustvari pogoje, v katerih smo bolj ranljivi in manj potrpežljivi.

Dr. Troilo opozarja še na telesno plat tega dogajanja. Ko smo pod pritiskom, se telo hitreje pomakne v stanje »boj ali beg«, zato stvari vzamemo bolj osebno, hitreje izbruhnemo ali pa se zapremo vase. Včasih napetost nastane že tedne pred prazniki, ko v glavi vnaprej obnavljamo možne prepire, se pripravljamo na neprijetna vprašanja ali čutimo odpor do srečanja z določenimi sorodniki. Telo torej pogosto prispe na praznovanje že utrujeno od pričakovanj. 

Nikjer ne piše, da se morate družinskih praznovanj vedno udeležiti. Prazniki, ki vas popolnoma izčrpajo, ponižajo ali raztreščijo, niso nujno svetinja, ki jo morate ohraniti za vsako ceno. Foto: Shutterstock

Zakaj nam nekateri sorodniki vedno stopijo na žulj

Vsaka družina ima svoje občutljive točke. To so teme, ob katerih ne ostanemo ravnodušni: partnerski odnos, otroci, služba, videz, način življenja, denar, pretekle izbire. Ko se naši bližnji dotaknejo ravno tiste, ki nas žuli, imamo občutek, kot da so zadeli v tarčo. In pogosto zares so, ker s tovrstnimi izjavami ne ciljajo le na to, kar smo tukaj in zdaj, ampak tudi na pretekle, ranljivejše dele naše osebnosti.

Ameriška psihoterapevtka dr. Stephanie A. Sarkis zato poudarja, kako pomembno je, da pred družinskimi srečanji poznamo svoje meje. »Če določeni sorodnik vedno odpira občutljive teme in vrta po vaših ranah, mirno izrazite svoje meje in povejte, kaj ste pripravljeni tolerirati,« svetuje in dodaja, da negativnih reakcij ljudi na naše meje, ko jih enkrat postavimo, ne smemo zamenjati za dokaz, da so naše meje napačne. Če se nekdo ob našem vljudnem odzivu »o tem se ne želim pogovarjati« razburi, to še ne pomeni, da moramo poklekniti in mu dovoliti, da potepta našo pravico do miru.

Dr. Sarkis opozarja še na bistveno resnico prazničnih sporov: s toksično osebo prepira praviloma ne moremo dobiti. Tak človek pogosto ne išče razumevanja, ampak odziv. »Ne morete imeti dialoga, če drugo osebo poganja samo konflikt,« pravi Sarkisova in doda, da je zato včasih najbolj zrela odločitev prav umik. Umik v takem primeru ni znak šibkosti, razloži, ampak zrela odločitev, da ne bomo več vlagali energije v dinamiko, katere pravila so že od začetka postavljena proti nam. 

PREBERITE ŠE -> Nadja Ebner: Večkrat sem se vprašala, kako pokopati mamo, ki je še živa

Ko družina potrebuje grešnega kozla

Ena najbolj bolečih družinskih dinamik je vloga grešnega kozla oziroma črne ovce, to je osebe, ki jo družina vedno znova označi za problematično, preobčutljivo, naporno, konfliktno, razlaga ameriška psihoterapevtka Duygu Balan. V družinah, kjer so prisotni favoritizem, narcistične poteze staršev, prikrite travme, odvisnosti, nasilje, skrivnosti ali kronično zanikanje problemov, je praviloma eden od otrok ali odraslih članov tisti, na katerega se projicira vse, kar je v družini narobe. Ta oseba je nato označena za pretirano občutljivo, preglasno, preveč zahtevno, konfliktno, čeprav v resnici samo poimenuje nekaj, česar drugi ne želijo videti.

»Ljudje, ki jih sorodniki postavijo v vlogo grešnega kozla, pogosto niso najbolj težavni, temveč ravno nasprotno, običajno so to najbolj čustveno uglašene osebe v družini, tiste, ki nočejo sodelovati pri zanikanju problemov ostalih članov ali igrati družinske fantazije,« pove Balanova in navede znake, po katerih prepoznamo, ali nas ima družina za črno ovco. »Ste vedno vi krivi za vse? Ali sorodniki vaša doživljanja relativizirajo? Vas izzivajo z izjavami, ko se odzovete, pa vas označijo za dramatične? Vam govorijo, da ste preobčutljivi? Vas izključijo, nato pa kritizirajo, da ste se umaknili? Če ste na eno ali več vprašanj odgovorili pritrdilno, vam ni treba tiho sprejeti vloge, ki vam jo je dodelila družina, tolaži Balanova in razkrije, da se pot do opolnomočenja in drugačnih odnosov začne že s tem, ko prepoznamo vlogo, v katero smo bili potisnjeni. »Ko razumemo, da problem ni nujno v nas, ampak v družinskem sistemu, se toksična dinamika začne krhati.«

Toksična dinamika pod pretvezo ljubezni in humorja

Konflikti v družini niso vedno eksplozivni, včasih so prikriti s pasivno agresivnimi pripombami, na videz nedolžnimi vprašanji, šalami, ki vedno znova letijo na ena in isto osebo, tiho mašo, ledenimi pogledi ali pričakovanji, da bo nekdo vedno pokleknil, četudi ga drugi prizadenejo, samo da bo »mir pri hiši«. Prepoznati toksične osebe med sorodniki, ki naj bi nam praviloma bili blizu (kri menda ni voda), ni vedno lahko, a četudi je družinski član do nas vedno nasmejan in poln sladkih besed, to še ne pomeni, da nam želi vse dobro.

Ameriška psihoterapevtka dr. Tracy Hutchinson, ki se ukvarja z odraslimi otroki visoko konfliktnih staršev, opozarja, da se toksični ljudje pogosto »hranijo s čustvenim odzivom«. Zato priporoča, da si zanje, če so del naše družine, že vnaprej pripravimo kratke, mirne in nevtralne odgovore, s katerimi zaščitimo svojo energijo. Stavki, kot so: »O tem danes ne bi govorila,« ali »Raje bi zamenjala temo,« ali »Danes bi rada uživala v trudu gostitelja/ice« niso izraz nevljudnosti, ampak čustvene samozaščite. Še več, po mnenju Hutchinsonove bi si morali še pred družinskim srečanjem postaviti lastna pravila:

• Koliko časa bom ostal/a?
• Kaj bom naredil/a, če pogovor postane sovražen?
• Kam se lahko umaknem?
• Komu bom raje posvetil/a svojo energijo?

Tak načrt nam lahko povrne občutek notranje opore, ko okoli nas začne divjati toksična dinamika, pravi psihoterapevtka. 

Konflikti v družini niso vedno eksplozivni, včasih so prikriti s pasivno agresivnimi pripombami, na videz nedolžnimi vprašanji, šalami, ki vedno znova letijo na ena in isto osebo, tiho mašo, ledenimi pogledi ali pričakovanji, da bo nekdo vedno pokleknil, četudi ga drugi prizadenejo, samo da bo »mir pri hiši«. Foto: Shutterstock

Ni naša naloga, da smo praznični mediatorji

Mnogi odrasli ljudje v praznična druženja še vedno vstopajo z neizrečeno nalogo, da morajo poskrbeti za vzdušje, pomiriti prepire, zaščititi druge družinske člane, zdržati neprijetnosti ali poskrbeti, da bo vse potekalo gladko in brez prelivanja žolča. Posebej pogosto to breme nosijo tisti, ki so bili v družini že v preteklosti čustveni mediatorji oziroma so veljali za glas razuma. A prazniki niso test vaše sposobnosti prenašanja nespoštovanja, četudi so se sorodniki vselej zanašali na vas, da umirite situacijo, pravi dr. Sarkis. So samo srečanje, v katerem imate tudi vi pravico ostati zvesti sebi in ne dovoliti, da drugi teptajo vaše dostojanstvo.

Dr. Sarkis zato priporoča, da za praznično mizo pozornost zavestno preusmerimo k sorodnikom in prijateljem, ob katerih se počutimo varne in podprte. Namesto da vso energijo dajemo težavnemu stricu/teti/sorojencu/staršu/staremu staršu/tastu/tašči/zetu/snahi/svaku, se raje vprašajmo, s kom v družini nam je prijetno, in se, če drugače ne gre, po potrebi tudi presedemo. 

PREBERITE ŠE -> Ameriški strokovnjak ponuja 10 preverjenih nasvetov, kako se rešimo iz toksičnega odnosa

Ne verjamite vsaki stari zgodbi o sebi

Družinska srečanja so pogosto kot stari scenariji, v katerih vsak dobi svojo vlogo, a to še ne pomeni, da moramo sami vedno znova odigrati isto vlogo, pravi ameriška zdravnica in coachinja Maggie Kang, ki predlaga, da se namesto v vlogo igralca postavimo v vlogo režiserja. Naj drugi igrajo svoje naučene vzorce, vi pa imate moč, da se odločite drugače. Ko vas bo sorodnik kritiziral, globoko vdihnite in si v glavi prizor razložite, kot da ste zunanji opazovalec, neke vrste pripovedovalec zgodbe. Namesto, da si rečete: »Zakaj me mama vedno kritizira?« lahko situacijo humorno naslovite takole: »Poglej mamo, ki spet ponavlja svoj znani vzorec kritike, njena hči pa prvič opaža, da te besede povedo več o materinih negotovostih kot o njej sami.« Kangova razkriva, da nam tovrstna čustvena razdalja pomaga ločiti tuja mnenja od resnice o nas samih in posledično zmanjša moč bolečine, ki nam jo zadajajo besede in dejanja naših bližnjih.  

Včasih je najbolj zdrava odločitev, da ostanemo doma

Družinskih praznikov ne moremo vedno očistiti starih napetosti. Ne moremo na novo napisati zgodovine. Ne moremo prisiliti drugih, da bi nas končno videli in se do nas vedli zrelo, pravično ali ljubeznivo. Lahko pa začnemo drugače videti sebe. Lahko prepoznamo, da naš odziv ni znak naše šibkosti, ampak odmev starega okolja. Lahko razumemo, da družinski sistem pogosto potrebuje vloge in da jih imamo pravico odložiti. Lahko se nehamo boriti za zmago v sporih, ki nas samo praznijo. Lahko si dovolimo manj popolnosti in več resnice. Lahko ne pojasnjujemo. Lahko odidemo prej. In konec koncev lahko tudi sploh ne gremo na družinsko praznovanje.

Slednje se sicer sliši skoraj bogokletno, navsezadnje živimo v družbi, ki praznike še vedno idealizira, a včasih je za duševni mir najboljše ostati doma, oditi prej ali si ustvariti drugačno praznovanje in nove tradicije. Tako meni tudi dr. Hutchinsonova, ki izrecno poudarja, da ni nikjer napisano pravilo, da se morate družinskih praznovanj vedno udeležiti. »Če vas misel na srečanje s sorodniki navdaja z močnim stresom, strahom ali jezo, je smiselno premisliti, ali je udeležba res v vašo korist.« Praznovanja, kjer smo vedno znova tarče toksičnega vedenja, lahko brez slabe vesti preskočimo. To ni lahka odločitev ali univerzalna rešitev. Je pa pomembno, da si priznamo, da prazniki, ki nas popolnoma izčrpajo, ponižajo ali raztreščijo, niso nujno svetinja, ki jo moramo ohraniti za vsako ceno.