Partnerski odnos ni pravičen – in zakaj je to dobra stvar (po mnenju strokovnjakov)

Posoda se kopiči v kuhinji, otroku je treba pomagati z domačo nalogo, tašča čaka na klic, nekdo mora urediti dopust, nekdo poskrbeti za kredite. In nekje vmes, v utrujenem večeru, se v glavi prižge tihi kalkulator: »Spet jaz, on/ona nikoli, jaz dam več, to ni fer.«

Ideja, da bi si morala partnerja vse razdeliti po načelu 50/50, se sliši pravično in zrelo, a kot za Psychology Today piše ameriški zakonski in družinski terapevt Phil Stark, nas prav ta ideal pogosto najbolj udari po glavi. 

»Če pričakujemo, da bodo partnerski odnosi pravični, smo obsojeni na razočaranje,« pove Stark, ki meni, da je dober odnos tisti, v katerem ne merimo vsega z istim merilom, v isti enoti in s popolno simetrijo. Po njegovih besedah odnosi v resnici niso nikoli popolnoma pravični – in to ni nujno katastrofa, ampak del njihove narave. 

Dve polovici, a ne polovično na vseh področjih 

Ena izmed Starkovih osrednjih misli je, da partnerstvo vedno sestavljata dva človeka, ki skupaj sicer predstavljata celoto, ne pa dva popolnoma enaka polovična deleža. »Odnos sestavljata dve osebi, ki skupaj predstavljata sto odstotkov, vendar teh sto odstotkov nikoli ni enakomerno razdeljenih na vseh področjih,« pravi. 

Na nekaterih področjih en partner prispeva več, drugi manj, a to ne pomeni nujno krivice, temveč komplementarnost. Nekdo bolje vodi finance, drugi je boljši pri organizaciji vsakdana, eden je bolj družaben in vleče socialno življenje para, drugi je morda močnejši v čustveni regulaciji, ko pride do kriz.

Zakonski terapevt zato uporabi lepo, vizualno primerjavo: »Smo kot koščki sestavljanke, ki se združijo v celoto — toda deli, ki se ujemajo, nikoli niso enaki po velikosti ali obliki.« 

Ko pričakujemo, da bo vse popolnoma izenačeno, se pravzaprav borimo proti temu, kar odnos je: živ, nepopoln, razgiban sistem dveh zelo različnih ljudi. Zato je »trud, da bi bilo v odnosu vse pravično, vnaprej obsojen na neuspeh,« meni Stark. 

To seveda ne pomeni, da moramo sprejeti neenakosti, izkoriščanje, ali celo nasilje v odnosu. Če je odnos toksičen, ga je boje zapustiti. Ko govorimo o zdravih odnosih, kjer sta partnerja spoštljiva dobrosrčna drug do drugega, a različno močna na različnih področjih, pa je smiselno, da pospravimo ego in prenehamo seštevati, kdo da ali naredi več. 

»Če se zalotimo, da se pritožujemo nad tem, da stvari v odnosu niso pravične, se moramo vprašati, ali je pri določenih stvareh sploh smiselno, da stremimo k razdelitvi dela točno na pol,« pravi terapevt. Ali morajo biti zares popolnoma pravično razdeljene vse naloge? Vsak klic staršem? Vsaka minuta igranja z otrokom? Vsak evro, ki pride v skupni proračun? Ali pa je bolj pomembno, da se na koncu dneva v odnosu čutimo videni, spoštovani in varni? 

PREBERITE ŠE -> Bruno Šimleša: Partnerski odnosi niso matematika. Nikar se ne lotevajte štetja fižolčkov

Ko ljubezen postane Excelova tabela

Starkov pogled dopolnjujejo misli ameriškega psihologa dr. Marka Traversa, ki za Psychology Today piše, da je težava iskanja pravičnosti v partnerskem odnosu v tem, da hitro zdrsne v preračunavanje. Ko ljudi enkrat zapopade ideja, da bi moralo biti vse razdeljeno na pol, začnejo v glavi (ali celo na papirju) voditi evidenco, kateri partner je naredil koliko in kdo je komu kaj dolžan. 

Tovrstno početje se na prvi pogled morda zdi praktično, ker omogoča, da partnerja sproti razčistita nesoglasja, namesto da jih tiho kopičita v sebi. A Travers razkriva, da je letošnja psihološka študija, ki se je osredotočala prav na ta problem odnosov, ki so usmerjeni v izmenjavo (jaz tebi – ti meni), pokazala, da preračunavanje in vodenje evidence partnerski zvezi ne obeta svetle prihodnosti. 

Rezultati študije so bili jasni: »Ko je pri enem partnerju naraščala usmerjenost v izmenjavo — v to, kdo je naredil kaj — je zadovoljstvo v odnosu padalo,« pove psiholog.  In to ni bil le kratkotrajen učinek. Nekateri pari so bili še dve leti kasneje manj zadovoljni, če je eden izmed partnerjev v nekem obdobju vodil evidenco »pravičnosti«, piše Travers.

Še bolj zgovoren je podatek, da je bil odnos načet, tudi če je samo eden od partnerjev kalkuliral pravičnost v zvezi. »Če je eden od partnerjev vodil evidenco in ‘beležil točke’, je to porušilo dinamiko odnosa in zmanjšalo zadovoljstvo na obeh straneh,« razlaga Travers in nadaljuje, da takšno vedenje partnerstvo spremeni iz ljubečega intimnega odnosa v poslovni dogovor. 

»Ko postaneta partnerja nenehno pozorna na to, kdo je naredil kaj, in pričakujeta povračilo, pravičnost ali priznanje, začne odnos delovati kot biznis. Vztrajanje pri popolni izenačitvi prispevkov pa lahko ljubeč odnos spremeni v tekmovanje, ki se nikoli ne konča,« opozarja psiholog. 

Paradoksalno nas lahko ravno to, da se odpovemo ideji popolne pravičnosti, pripelje bliže tistemu, kar si v resnici želimo: povezanost in sodelovanje s partnerjem. Foto: Shutterstock

Cena, ki jo plačamo za preračunavanje

Če ste se kdaj zalotili pri mislih: »včeraj sem jaz zlagala perilo, danes je on na kavču« ali »jaz skrbim za vse rojstne dneve, on pa še svojega komaj kdaj organizira« ali »jaz sem več prispevala k pologu za stanovanje«, potem ste to dinamiko gotovo vsaj malo okusili. 

Travers opozarja, da to nenehno preračunavanje ni samo naporno, temveč aktivno razjeda tisto, kar naj bi bilo v odnosu sveto – srčnost. 

»Spremljanje tega, kdo komu kaj dolguje, preprosto ni vredno stresa, ki ga povzroča. Živeti v nenehnem primerjanju je namreč izčrpavajoče. Še huje pa je, da tak način razmišljanja spodkopava srčnost, na kateri bi morali odnosi temeljiti. Zamere se kopičijo, če se takšna dinamika nadaljuje brez spremembe ali intervencije — in ko se to zgodi, je toliko težje znova obuditi toplino in spontanost, ki ju vztrajno beleženje ‘točk’ počasi iztiska iz odnosa,« razloži psiholog.

Preračunavanje nas potisne v občutek, da smo ali v plusu ali v minusu, namesto da bi se spomnili, da sva v odnosu MIDVA. Vse to pa ne pomeni, da naj požiramo krivice, izgorevamo v neenakomernih bremenih ali ostajamo v odnosih, kjer je vse na naših plečih. Zato moramo razlikovati med odprtimi pogovori o bremenih in potrebah ter tihim preračunavanjem, kjer s partnerjem ne spregovorimo iskreno o tem, kaj nas muči, ampak v sebi vneto vodimo bilanco. 

PREBERITE ŠE -> Šele ko sva dobila otroka, sem spoznala, kakšen je v resnici moj mož

Zorenje prinese manj preračunavanja 

Dobra novica je, da večina parov v odnosu sčasoma postane manj usmerjena v preračunavanje, pravi Travers. Vsaj tako je pokazala letošnja študija. Ko partnerja zorita drug ob drugem, spoznavata, da ju pretirana natančnost na dolgi rok ne osrečuje. 

Tisti partnerji, ki te lekcije ne dojamejo, pa z dolgotrajnim preračunavanjem vse bolj krhajo odnos. »Zamere se kopičijo, če se takšna dinamika nadaljuje brez spremembe ali intervencije, kar pozneje močno oteži poskus, da bi znova obudili toplino in spontanost, ki ju je vztrajno preračunavanje počasi izrinilo iz odnosa,« svari psiholog. 

Ko spustimo pravičnost, se lahko zgodi bližina 

Kako torej razmišljati o pravičnosti v odnosu, če delitev 50/50 tako očitno ne deluje? Paradoksalno nas lahko ravno to, da se odpovemo ideji popolne pravičnosti, pripelje bliže tistemu, kar si v resnici želimo: povezanost in sodelovanje s partnerjem. 

V odnosu, kjer se oba zavedata, da sta koščka sestavljanke, ki nista enaka po velikosti in obliki, a le skupaj tvorita trdno celoto, je več prostora za to, da si dovolita biti, kar sta, in manj pritiska, da bi bila popolna. V odnosu, kjer ne vodimo točk, temveč se odkrito pogovarjamo, pa je več možnosti, da se bremena razporedijo na način, ki je vzdržen za oba – ne nujno simetričen, a spoštljiv in delujoč v praksi. 

Morda je to vprašanje, ki si ga lahko zastavite že danes: Kje v svojem partnerstvu vihtite kalkulator in bi ga lahko vsaj malo odložili? In na katerih področjih bi bilo dobro, da vendarle več spregovorite s partnerjem – ne zato, da bi prišli do 50/50, temveč da bi oba spet začutila več srčnosti, topline in spontanosti?

Popolna pravičnost morda res ne obstaja. Obstaja pa nekaj bolj dragocenega: odnos, v katerem si upamo biti nepopolni in kljub temu ostajamo v njem z odprtim srcem.