Navdihujoča zgodba ženske, ki je pobegnila pred bivšim možem

Nekdanji mož ji je grozil, jo zaprl in pobegnil z eno od njunih hčerk, kar je bila zanjo kaplja čez rob. Vedela je, da mora s hčerkama pobegniti, sicer se bo zgodilo še kaj hujšega.

Poleti 1989 je Karen Palmer kupila rabljen avto, ga napolnila s stvarmi in »izginila« s svojim novim možem in dvema hčerkama. Mami, prijateljem in sosedom ni povedala, kam gre. Delodajalcu in najemodajalcu ni pustila nobenega obvestila, večino stvari pa je pustila na balkonu stanovanja kot dokaz, da še vedno živi tam.

Beg pred bivšim možem

»Tako jasno se spominjam dneva, ko smo zapustili Los Angeles. Bila je čudna kombinacija strahu, vznemirjenja, razbijanja srca, vožnje v neznano« je povedala Karen Palmer v intervjuju za Guardian. Bežala je pred bivšim možem Gilom, ki se ga je bala, in je bil obenem oče njenih hčerk, Erin in Amy, ki sta bili takrat starih sedem in tri leta.

Ko je pobegnila z otrokoma, niso imele osebnih dokumentov. V tednih, ki so sledili, je sebi in otrokoma spremenila imena in ponaredila dokumente, da jih Gil ne bi našel. Kmalu zatem je našla službo, dom in šolo za hčerki.

Na srečo jih Gil ni nikoli našel. S prijatelji in družino je ostala v stiku po telefonu, da so vedeli, da so na varnem, vendar nikomur, niti svoji mami, ni povedala, kje je, da tega ne bi mogli povedati njenemu bivšemu možu.

V letih, ki so sledila, so se začeli pojavljati dvomi in vprašanja. »Dvajset let sem se spraševala, ali sem ravnala prav,« je povedala za Guardian.

»Odvzeti moškemu otroke je velika stvar. To je najhujša stvar, ki jo lahko nekomu storiš.« Spraševala se je, ali je pravilno ravnala, in če so bile s hčerkami resnično v nevarnosti. Bi morala ostati in se na sodišču boriti za boljšo, pravno rešitev? V njeni nedavno objavljeni knjigi She's Under Here je skušala odgovoriti na ta vprašanja.

Ko je bila poročena z Gilom, ni nikdar slišala za izraze, kot so nasilje v družini, prisilni nadzor in mračenje (zahrbtna oblika manipulacije in psihološkega nadzora), čeprav danes ve, da je vse to doživljala v zakonski zvezi. Poznala ni nikogar, ki bi doživel nekaj takšnega, zato ni vedela, na koga se lahko obrne.

PREBERITE ŠE -> Ob dnevu boja proti nasilju nad ženskami: Ne spreglejmo jih. Verjemimo jim.

Zaradi njegovega prisilnega nadzora jo je bilo strah

Ko je spoznala Gila, je bila zelo ranljiva. Bila je posvojena edinka; njen oče je bil alkoholik, njeni starši so imeli težaven zakon, zato ni imela srečnega otroštva.

Pri šestnajstih letih je zanosila s fantom, ki je bil prav tako najstnik. Nato je odšla v materinski dom, da bi dala sina v posvojitev. Otroka je lahko držala v naročju le eno uro, preden so ji ga vzeli. Nekaj ​​mesecev pozneje, ko se je vrnila na fakulteto, je dobila delo s krajšim delovnim časom v podjetju za pisarniški material.

Gil je bil njen nadrejeni, star je bil šestintrideset let, imel je tri otroke in bil je v procesu ločitve. Potem ko se je odpovedala otroku, je bila izjemno žalostna. »Nisem mogla biti v bližini najstnikov. Starejši moški pa je zame pomenil nekaj drugega,« je povedala za Guardian. Njen oče je bil takrat v bolnišnici zaradi raka, in čeprav njena mama Gila ni nikoli marala, je sprejela njuno razmerje.

»Gil je bil divji in zabaven, impulziven in zelo karizmatičen. Podoben je bil igralcu Jacku Nicholsonu in včasih so ga ljudje zamenjali zanj. Bil je funkcionalni alkoholik in ni bil nikoli zvest.« Nekaj tednov pred poroko ga je zalotila z drugo žensko in to se je nadaljevalo.

Njun zakon je trajal štirinajst let, večinoma se je vrtel okoli vzgoje njunih hčerk, Gil pa je menjaval službe in iskal priložnosti za zaslužek. Redko je bil nasilen, vendar jo je pogosto ustrahoval in poniževal. Ni mu bilo všeč, da ima prijatelje. Zaradi njegovega nadzora in ustrahovanja jo je bilo strah. Nekoč je usmeril nabito pištolo v njen nosečniški trebuh. Zgrabila ga je za roko in pištola je eksplodirala v umivalniku.

Drugič jo je zaklenil v omaro za metle in hčerki, stari dve in šest let, peljal ven za en dan. Ko so končno prišli domov, se je pretvarjal, da gre za igro, saj je hčerkama rekel, da se »mami skriva«.

Ko ga je zapustila, je začela razmerje z njunim prijateljem Vinniejem, ki ga je Gil poznal več let. Z Vinniejem sta še danes poročena. »Ko sem prvič vložila zahtevo za ločitev od Gila, sem mislila, da bo to prebolel. Sčasoma bi se ločila in še vedno bi videval hčerki, kadar bi hotel. Ampak z njim je bilo vedno slabše,« je priznala v intervjuju.

Po ločitvi ji je grozil s smrtjo in ugrabil hčerko. Takrat je vedela, da je beg zanjo in za hčerki edina rešitev. Foto: Shutterstock.

Najhuje je sledilo po ločitvi

Gilov bes je stopnjevala zloraba alkohola in droge. Zanemaril se je in nehal delati. Dve leti jo je zalezoval in grozil, da jo bo ubil skupaj z Vinniejem ter ji dal glavo v hladilnik, da jo bosta hčerki našli. Prerezal jima je pnevmatike, metal gnilo meso na dvorišče, bil je nasilen do nje. Telefoniral je tako pogosto, da je morala namestiti še eno linijo, da je lahko govorila z drugimi ljudmi.

Dve leti je živela tako. »Nisem dobro spala. Nisem bila sposobna prebrati knjige ali celo časopisa, ker se nisem mogla osredotočiti. Strašno sem shujšala, ker nisem imela teka.« Policija ji ni bila v pomoč – njihov odgovor na grožnje s smrtjo je bil: »Pokličite nas, ko bo v vašem stanovanju.«

Dvomila je, da bi ji kakršno koli posredovanje resnično pomagalo, tudi če bi jo jemali resno. Aretacija in na koncu izpustitev bi Gila namreč pripeljala naravnost pred njena vrata, ne glede na posledice. »In še huje bi bilo, ker bi bil jezen,« pravi. Gil se je namreč norčeval iz prepovedi približevanja in misel na zapor ga sploh ni prestrašila.

Toda ugrabitev hčerke jo je prisilila k pobegu. Skrbništvo in stiki še vedno niso bili urejeni, ko je Gil vzel triletno Amy iz Kareninega naročja in hitro odkorakal stran. Izginil je, prepotoval 96 kilometrov, Amyjine svetle lase je pobarval na rjavo in jih na kratko postrigel, da je izgledala kot deček. Karen in Vinnie sta izdelovala letake, jih lepila po ulicah in klicala vse, ki jih je Gil poznal. Dodelili so ji skrbništvo nad otroki in izdali nalog za Gilovo aretacijo.

»To je bila najhujša stvar, ki se mi je kdaj zgodila,« je povedala za Guardian. Po desetih dneh jo je poklical, zato ga je prosila, naj ji vrne hčerko, in jokala. Po petinštiridesetih minutah je privolil, da bo vrnil Amy, če mu obljubi, da bo zapustila Vinnieja. Strinjala se je. Predaja se je zgodila naslednjo noč na vogalu ulice v San Franciscu. Že naslednji dan pa so Karen, Vinnie, Amy in Erin pobegnili. In začeli novo, mirno življenje.

S knjigo navdihuje ženske, ki doživljajo nasilje

Več let je trajalo, preden se je lahko spoprijela s preteklostjo in o tem napisala knjigo.

»Bivši mož me je več let poniževal in mi govoril: 'Grda si', 'Neumna si.' Vinnie je bil prvi, ki se mu je zdelo, da sem zabavna. Lahko sem imela prijatelje. Ob njem sem se počutila vredna in sposobna. Če posoda ni bila pomita, ni bilo nikogar, ki bi kričal name. Lahko sem poiskala delo, ki me je zanimalo, in si našla prijatelje,« je priznala v intervjuju.

Gil je umrl leta 2008. A Karen je to odkrila šele čez nekaj let. Zadnja leta je preživel v zaporu zaradi kaznivih dejanj s strelnim orožjem, kronične zlorabe substanc, napada in upiranja aretaciji. Na koncu je živel v šotoru v mestnem parku.

Pisanje knjige je bilo zanjo terapevtsko. »Nisem več jezna nanj. Jezna sem, ker sva morala iti skozi to, a smili se mi, ker si je uničil življenje in ker je bilo vse to nepotrebno,« je dejala.

Karen in Vinnie zdaj živita v Los Angelesu. Erin in Amy pa v drugih zveznih državah, vendar sta zelo povezani. Vinnie ju je uradno posvojil na njuno prošnjo, ko sta bili stari dvajset in petindvajset let.

PREBERITE ŠE -> Nasilje v družini: doživela ga je skoraj vsaka sedma ženska

Za Karen je bila sprememba identitete tisto, kar ji je pomagalo, da je našla sebe. Presenetilo jo je, kako so se druge ženske odzvale na njeno knjigo. Številne so priznale, da se zdi pobeg in nov začetek še vedno najboljša možnost. »Ženske, ki so se obrnile name, so mi povedale, kaj se jim je zgodilo. Veliko žensk mi je priznalo: 'Želim si, da bi tudi jaz to storila. Ko bi le lahko.'«

Povzeto po The Guardian.