Najhujša vrsta prijateljstva: kako jo prepoznati in zakaj vam bo zagrenila življenje
Ste že imeli opravka s toksičnim prijateljstvom? Kako dolgo je trajalo, preden ste ga prepoznali? In če ste odgovorili z ne, ali ste prepričani, da so vsa prijateljstva v vašem življenju izpolnjujoča in vredna truda? Obstajajo namreč takšna, ki nas izčrpavajo tako potiho in prikrito, da tega niti ne opazimo. In ko že dobimo občutek, da nekaj ni v redu, ne znamo zares najti vzroka ali pa se nam zdi, da kompliciramo. Tako perfidno delujejo enostranska prijateljstva.
V njih ni prepiranj, izdaj ali česarkoli tako očitnega, da bi si človek brez težav rekel: čas je, da končam ta odnos in poznanstvo. Prav nasprotno. Enostranska prijateljstva so navidez povsem običajna in prav zato tako konfuzna. Na zunaj ni videti, da bi bilo karkoli hudo narobe. Pa vendar iz srečanj ali pogovorov s takšno prijateljico ali prijateljem vedno znova odhajate nekoliko prazni, čudno osamljeni, kot da vas ta odnos ne hrani, ampak vam potihem jemlje.
»Če ste v svojem življenju že doživeli takšne nenavadne trenutke s prijateljem, je mogoče, da vas z njim povezuje enostranski odnos. Tega odnosa pravzaprav ne morete opredeliti kot zlorabljajočega ali toksičnega, vsaj ne v splošno razširjenem pomenu besede. Enostransko prijateljstvo pa je kljub temu neuravnoteženo na načine, ki iz odnosa postopoma izčrpavajo čustveno hranljivost,« za Psychology Today piše ameriški psiholog dr. Mark Travers. Kot opozarja, so takšni odnosi glede na raziskave zelo pogosti v naši družbi, vendar jih je težko razkrinkati, še težje pa jih je presekati, ker ne sprožijo jasnih alarmov, čeprav kršijo nekaj zelo temeljnega: pričakovanja o vzajemni povezanosti.
PREBERITE ŠE -> Vsa kul dekleta so odpuščena: zakaj izguba službe ni konec, ampak prelomnica
Kaj naredi prijateljstvo enostransko?
Morda se sliši brezobzirno, vendar vsa prijateljstva v osnovi vzdržuje vzajemnost, pravi dr. Travers. To seveda ne pomeni, da je v prijateljskem odnosu vse ves čas na tehnici v iskanju popolnega ravnovesja. Prava prijatelja ne merita, kdo je koga nazadnje poklical, kdo je predlagal srečanje, kdo je komu prvi pisal, in seveda pridejo obdobja, ko eden daje več in drugi manj. Toda zdravo prijateljstvo kljub temu potrebuje neko osnovno notranjo izenačenost oziroma »občutek, da skrb, zanimanje in trud dolgoročno tečejo v obe smeri«, kot to ubesedi ameriški psiholog.
Dr. Travers se pri tem nasloni na teorijo socialne izmenjave, po kateri ljudje odnose vrednotimo tudi skozi zaznane koristi in napor. V dobrem prijateljstvu občutek podpore, potrditve in skupne bližine praviloma odtehta trud, ki ga v odnos vlagamo. V enostranskem prijateljstvu pa se to razmerje počasi poruši. Eden od obeh začne vedno pogosteje prevzemati pobudo, posluša bolj, kot je sam slišan, se bolj prilagaja, bolj razume, bolj »nosi« odnos. Drugi pa iz tega odnosa predvsem prejema. Težava je, da to v praksi pogosto ni videti grobo ali zlonamerno. Prijatelj ali prijateljica do vas morda ni očitno neprijazna, žaljva, odrezava ali kruta, lahko je celo topla, kadar je navzoča. A obenem ostaja čustveno nedosegljiva, osredotočena nase ali tako razpršena, da zares nikoli ne vstopi v odnos z vami z vso prisotnostjo. Prav zato je enostransko prijateljstvo tako težko prepoznati. Ni nujno, da boli na glas. Pogosto boli prav zato, ker se zdi, da za to bolečino ni »dovolj velikega« razloga.
PREBERITE ŠE -> Jana Koteska in Simona Škrobar: Zaradi bolezni sva neuničljivi prijateljici
Zakaj enostranska prijateljstva tako zelo izčrpavajo?
Ena najnatančnejših ugotovitev, ki jih ponudi dr. Travers, je, da nas lahko čustvena odsotnost prijatelja izčrpa skoraj bolj kot odprt konflikt. »Raziskave o socialni bolečini kažejo, da izključenost in čustveno zanemarjanje v človeških možganih aktivirata številne iste nevronske poti kot telesna bolečina. Občutek, da smo prezrti, da za drugega nismo pomembni, tako ni nekaj nepomembnega ali namišljenega, ampak zelo resnična oblika stiske,« razloži dr. Travers in pojasni, da je pri enostranskih prijateljstvih dodatna težava v tem, da naš živčni sistem nima jasne tarče. Če se z nekom spričkate, veste, kaj se je zgodilo. Če vas nekdo prizadene z besedami, je rana jasna. Če prijateljstvo razpade, je konec boleč, a vsaj določen. V čustveni odsotnosti pa ni ničesar konkretnega, čemur bi lahko rekli: to je problem. Telo in psiha tako ostaneta ujeti v nejasen občutek nepovezanosti, ki ga je zelo težko predelati.
»Takšna dvoumnost povečuje psihološko obremenitev, ne da bi ji ponudila izhod. Zato je nejasne izgube v odnosih toliko težje predelati kot dokončne konce. Ko prijateljstvo obstaja, a se oseba čustveno ne odziva, se naši možgani pogosto dolgo časa trudijo, da bi to osmislili,« razkrije psiholog in doda, da to človeka ohranja v dvomu in povzroča, da se dolgo vrti okoli istih vprašanj: Ali je to, kar čutim, res, ali si vse skupaj domišljam? Ali pretiravam? Ali od prijateljstva pričakujem preveč? Ujetost v tej situaciji pa osebi ves čas potihoma jemlje energijo.
Zakaj se enostransko prijateljstvo sploh razvije?
Dr. Travers pojasnjuje, da nam pomemben vpogled v to ponuja teorija navezanosti. Ljudje z bolj anksioznimi vzorci navezanosti pogosteje ostajajo v odnosih, kjer je odzivnosti malo. Pogosto so prav oni tisti, ki preverjajo, kako je drugi, ki ohranjajo stik, ponujajo več razumevanja, več časa, več čustvene podpore. Da bi ohranili povezanost, svoje potrebe zmanjšajo, jih odrinejo na rob ali pa jih sploh ne izrazijo.
Na drugi strani so lahko ljudje z bolj izogibajočim stilom navezanosti. Ti v odnosih ne delujejo nujno hladno ali brezbrižno, vendar pogosto ohranjajo določeno čustveno distanco. Druženje jim ustreza, bližina do določene mere tudi, niso pa pripravljeni biti ranljivi. Tako lahko drugi ob njih hkrati čuti bližino in osamljenost. Ko se v prijateljstvu srečata anksiozni in izogibajoči tip, nastane zelo značilna dinamika: eden se nagiba bližje, drugi ostaja le delno vključen. Prijateljstvo traja, a prava intimnost v njem nikoli povsem ne nastane, razloži ameriški psiholog.
Takšni odnosi pogosto vključujejo tudi veliko nevidnega čustvenega dela. To je tisto, kar navzven ni opazno, a človeka utrudi: da si zapomnite podrobnosti iz življenja drugega, da ga pomirjate, da ohranjate lahkotnost pogovora, da požirate lastno razočaranje, da ne bi bilo neprijetno. Dr. Travers opozarja, da raziskave takšno nevrnjeno čustveno delo povezujejo z izčrpanostjo in zamerami. Ko eden stalno nosi čustveno težo odnosa, prijateljstvo ne deluje več kot zatočišče, temveč kot breme, ki ga je treba nenehno vzdrževati.
Zakaj v takih odnosih ostajamo, če nas ne osrečujejo?
»Mnogi ljudje v enostranskih prijateljstvih vztrajajo, ker nimajo občutka, da imajo pravico oditi,« razkrije psiholog. Kulturna predstava o prijateljstvu je namreč pogosto zelo idealizirana. Govori nam, da mora biti prijateljstvo lahkotno, neobremenjeno, nezahtevno in prizanesljivo. Da moramo ljudi sprejeti takšne, kot so. Da ne smemo pričakovati preveč. In da bi morali biti hvaležni za kakršno koli povezanost.
Posebej ženske so pogosto vzgajane v ideji, da je ohranjanje odnosov nekaj skoraj samoumevnega, da je treba razumeti, potrpeti, počakati, biti prizanesljiv. Zato se v enostranskem prijateljstvu hitro zgodi, da človek svojo stisko minimalizira. Reče si, da je druga oseba pač zaposlena, da ima težko obdobje, da ni vsakdo tako zgovoren ali čustveno odprt. Vse to je lahko res. A res je lahko tudi to, da odnos kljub temu ne daje tistega, kar bi prijateljstvo moralo dati.
»Psihološko to sporočilo dodatno utrjuje socialna primerjava: ljudje manj verjetno kritično presojajo prijateljstva, če verjamejo, da so tudi drugi čustveno oddaljeni ali zaposleni. Če se zdi, da so vsi nedostopni, začne praznina delovati kot nekaj normalnega,« pove dr. Travers.
PREBERITE ŠE -> Pismo bralke: Kako je lahko petnajst let skrivala, da me tako sovraži
Nevaren davek enostranskih prijateljstev in kako jih končati
Najtišji, a najbolj boleč in problematičen učinek takšnih odnosov je, da enostranska prijateljstva sčasoma subtilno začnejo spreminjati naš pogled nase. »Svojo samopodobo delno oblikujemo na podlagi tega, kako se drugi odzivajo na nas. Ko prijatelj redko vpraša, kako smo, ko si ne zapomni pomembnih stvari iz našega življenja ali ko ne pokaže radovednosti za to, kar doživljamo, lahko začnemo to čustveno odsotnost ponotranjiti kot sporočilo o lastni nepomembnosti,« razloži psiholog.
To se ne zgodi nujno na zavestni ravni, bolj pogosto se pokaže v drobnih premikih, pove dr. Travers. »Ljudje se na nezadovoljene potrebe pogosto odzovejo tako, da jih še dodatno zmanjšajo. Prenehajo deliti svoje stiske, skušajo ohranjati lahkotnost in na splošno znižujejo pričakovanja.« Skratka, trudijo se biti nezahtevni in všečni, v upanju, da ohranijo prijateljski odnos, kar mu morda res pomaga preživeti, vendar na njihov račun, saj se prijatelj, ki ves čas daje v enostransko prijateljstvo, v njem počuti vse manjši. Takšno prijateljstvo torej nikoli zares ne zacveti in ni avtentično, ampak životari in izčrpava.
Dr. Travers zelo natančno ubesedi tudi zadrego, ki jo takšni odnosi povzročajo: mnogi neravnovesje zaznajo, a ga zelo težko naslovijo. Kadar je problem nejasen in odnosen, ne pa vezan na neko konkretno vedenje, se zdi, da zanj skoraj nimamo jezika. Lažje je reči: prizadelo me je, ker si naredila to in to. Veliko težje pa je izreči: ob tebi se počutim čustveno osamljeno. Tak stavek zahteva veliko ranljivosti, obenem pa odpira strah, da bo druga stran vse skupaj odpravila kot pretiravanje.
Psiholog pri tem poudarja nekaj pomembnega: v enostranskem prijateljstvu se manj vpletena oseba neravnovesja včasih sploh ne zaveda. Nekateri ljudje preprosto nimajo razvite sposobnosti za globlje čustveno sodelovanje, četudi jim je mar. To pa še ne pomeni, da je občutek praznine namišljen. Pomeni le, da neskladje ni nujno zlonamerno, ampak strukturno. In tudi takšno neskladje lahko zelo boli.
»Če vas neko prijateljstvo vztrajno pušča z občutkom, da niste videni, bodite pozorni na to neravnovesje, namesto da ga racionalizirate,« svetuje dr. Travers in razloži, da včasih to pomeni, da na novo umerimo pričakovanja in sprejmemo, da nam nekdo preprosto ne more dati globlje čustvene vzajemnosti. Včasih pomeni, da odnosu dovolimo, da se naravno razrahlja, namesto da ga na silo ohranjamo pri življenju. Včasih pa pomeni tudi, da vzajemnost poiščemo drugje, pri ljudeh, ki so nam zmožni odgovoriti z enako prisotnostjo. »Zdrava prijateljstva«, kot pravi, ne zahtevajo nenehne intenzivnosti, zahtevajo pa dolgoročno vzajemno čustveno prisotnost, torej, da sta oba prijatelja v njem čustveno navzoča. Ko ta prisotnost vztrajno manjka, praznina, ki jo čutite, ni znak vaše pretirane občutljivosti, ampak je signal vašega živčnega sistema, ki vam sporoča, da v prijateljstvu manjka temelj, brez katerega ne morete zgraditi trdnega odnosa.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
