Da, to se zgodi, če v odnos pozabimo vlagati in nam postane samoumeven.

Kot že beseda pove, postanemo tujci, se odtujimo, nismo več povezani. Kaj pomeni vlagati v partnerski odnos? Ker to vprašanje zelo pogosto slišim, je tukaj moja razlaga: vlagati pomeni biti večino časa namensko prisotni energijsko, ljubezensko, fizično in časovno ob partnerju in z njim.

Pomeni, da se trudimo biti pozorni do besed, prošenj, idej ali mej nam ljube osebe, seveda pa mora ta proces potekati v obe smeri.

Če poteka zgolj od enega partnerja k drugemu in nič kaj nazaj, ne moremo govoriti o zdravem vlaganju v odnos, temveč o porušenem ravnotežju.

Tista stran, ki več vlaga in se trudi ter daje, se začenja sčasoma počutiti izkoriščano, utrujeno, nespoštovano. Postopoma se lahko oblikuje tudi nezdrava oziroma toksična dinamika partnerskega odnosa.

Imate odnos s telefonom?

Ugotavljam še nekaj, pa se prosim malce zamislite. Komu ali kam namenjate svoj (omejeni) čas, pozornost in energijo? Če kar naprej buljite v zaslon svojega pametnega telefona in se vanj smejčkate, pa se tega niti ne zavedate, ne veste niti približno, koliko časa je minilo, odkar ste nanj prilepljeni, in nimate pojma, kaj vas je vprašal petletni otrok ali partner oziroma partnerica, potem imate odnos s svojim telefonom, in ne s člani družine, ki so ob vas.

Ne vlagate svoje pozornosti in energije v ljudi okoli sebe, torej v svoje družinske člane, kar pomeni, da se dinamika odnosov in zaupanja rahlja, razpada in kmalu hodite po hiši drug mimo drugega, ne veste, kaj se komu dogaja, kaj koga boli ali kdo se česa veseli, saj vse svoje bistvo delite s pametno škatlo ali umetno inteligenco, algoritmi in računalniškimi programi, ki poganjajo družbena omrežja. Skratka, odtujeni ste!

Najstnik mi je nekoč zelo žalostno rekel, da ...