Ko je prepozno za oživljanje: zakaj nekateri odnosi ne dobijo druge priložnosti

Zagotovo imamo vsi kje posajeno kakšno rožico. Kaj se z njo zgodi, če je ne zalijemo nekaj časa? Umre, kajne? In kaj se zgodi, če na umrlo rožico zvrnemo poln škaf vode? Oživi ali je še vedno mrtva? Saj vsi vemo odgovor, mrtva je.

Kaj menite, da se zgodi s partnerskim odnosom, če ga ne zalivamo s pozornostjo, ljubeznijo, posvečenim časom, intimnostjo, dotiki, poljubi, objemi, prijaznimi besedami? Če kritiziramo in ni nič, kar stori drugi, dobro, če v vsem iščemo napake, smo nezadovoljni s sabo, a to projiciramo na drugega? Vam zveni znano?

Zakaj o tem razmišljam danes? Ker se je kar nekaj parov zvrstilo pri meni, zgodila se jim je tako rekoč enaka zgodba: nehali so zalivati odnos. Ko se to zgodi, začne eden veneti, običajno tisti, ki je objekt kritike in verbalnega nasilja. Takšen odnos seveda ne more biti zdrav ali kakovosten. Postaja kot vedno bolj upadla rožica, ki se nagiba k temu, da se dokončno posuši.