Psiholog razkriva: Romantična kemija vodi naravnost v toksičen odnos

V romantičnih filmih se ljubezen med glavnima junakoma skoraj vedno začne enako: z usodnim pogledom, silovito privlačnostjo in občutkom, da se je svet v trenutku ustavil. Hollywood in popularna kultura nas že desetletja prepričujeta, da je takojšnja kemija najpomembnejši dokaz, da smo srečali »pravo« osebo. Če ni metuljčkov, elektrike in občutka usodnosti, zato marsikdo danes sklepa, da odnos nima prihodnosti.

Toda prav ta predstava o ljubezni je lahko eden največjih razlogov, da ljudje znova in znova končujejo v bolečih odnosih, meni kalifornijski klinični psiholog dr. Forrest Talley, ki za Psychology Today razkriva, zakaj romantična kemija z drugo osebo večinoma ni znak zdrave privlačnosti, iz katere je mogoče zgraditi kakovostni partnerski odnos, ampak je najbolj usodno na njej predvsem to, da nas vodi v smer, da znova ponovimo toksične vzorce iz svoje preteklosti. 

Možgani nas zavajajo 

Močna romantična kemija pogosto nima veliko opraviti z resnično kompatibilnostjo, pravi dr. Talley in razloži, da naši možgani v osebi, s katero začutimo kemijo, pogosto prepoznajo nekaj, kar smo že doživeli, to pa so čustveni vzorci iz našega otroštva ali naših zgodnjih odnosov. Pri tem pomembno vlogo igra dopamin, nevrotransmiter, povezan z ugodjem, motivacijo in občutkom nagrade. Klinični psiholog razkriva, da raziskave, v katerih so slikali možgane osebam v zgodnjih obdobjih zaljubljenosti, kažejo, da se ob srečanju z nekom, ki se nam zdi »poseben«, aktivirajo možganski centri za nagrajevanje in ustvarijo skoraj evforičen občutek. 

»Toda, možgani pri tem ne ocenjujejo, kako varen je nekdo za vas, ampak reagirajo na to, kako znan se vam zdi. Vaši možgani prepoznajo vzorec iz preteklosti (ki je lahko nezdrav), in prav to ustvari občutek kemije. Ti vzorci lahko disfunkcijo prikrijejo kot privlačnost. V številnih primerih dopamina ne sproži to, da je nekdo do vas dober, temveč to, kako domače vam delujeta njegovo vedenje in čustveni slog,« razlaga dr. Talley in pove, da na to opozarjajo številni priznani strokovnjaki. 

»Klinični psiholog in raziskovalci stilov navezanosti, kot je Stan Tatkin, opažajo, da je »hipna kemija« pogosto znak, da se nekdo vede na načine, ki ustrezajo našim zgodnjim vzorcem navezanosti, zlasti negotovim. Z drugimi besedami: vaši možgani prepoznajo, da se odvija znan odnosni vzorec. Podobno kot ob pesmi, ki je imela v vašem otroštvu poseben pomen, ima tudi interakcija svoj vzorec, ton in ritem, ki sprožijo močna, telesno občutena čustva,« pravi dr. Talley. 

PREBERITE ŠE -> Koliko zmenkov je potrebnih, da izveš, ali ima oseba partnerski potencial 

Zakaj nas tako privlačijo čustveno nedosegljivi ljudje?

Dr. Talley za primer ponudi otroka, ki je odraščal ob staršu, ki je bil na trenutke zelo topel in ljubeč, na trenutke pa hladen ali čustveno nedostopen. Otrok se v takšnih situacijah nauči živeti v nenehnem pričakovanju bližine in zavrnitve. Tak otrok postane izjemno pozoren na spremembe razpoloženja, hitro se prilagaja drugim in skuša z »dovolj dobrim« oz. »pridnim« vedenjem ponovno pridobiti občutek varnosti in povezanosti. Težava zanj pa nastopi v odraslosti, ko se njegovi čustveni vzorci začnejo nezavedno povezovati z občutkom privlačnosti. Ko spozna potencialnega romantičnega partnerja, ki se vede kot noč in dan, in ga na trenutke zasipa s pozornostjo, na trenutke pa ignorira, tega obnašanja ne prepozna kot opozorilni znak, da ni vse v redu, ampak njegovi možgani ta vzorec vedenja povežejo z dinamiko svojega starša iz otroštva. Simpatija, ki ga drži v neravnovesju, v njem vzbudi občutek domačnosti. 

»To je tisti klik, tista »kemija«, ki se zgodi. Žal ne pomeni, da se zaljubljate, ampak zgolj odzvanjate s preteklim, znanim in čustveno nabitim odnosnim prototipom,« razloži klinični psiholog. 

Bolečino iščemo v upanju na boljši razplet 

Ob tem se marsikdo vpraša nekaj povsem logičnega: zakaj bi nas privlačilo nekaj, kar nas je nekoč prizadelo? Zakaj bi si kot odrasli izbirali ljudi, ob katerih ponovno občutimo negotovost, tesnobo ali strah pred zavrnitvijo? Po besedah dr. Talleyja terapevti ta pojav pogosto opisujejo kot ponovno uprizarjanje travme. Nezavedno iščemo odnose, ki nas spominjajo na zgodnje čustvene dinamike, ker si želimo drugačnega razpleta. Kot da bi želeli staro rano končno zaceliti in doseči srečnejši konec zgodbe.

»Znova vstopimo v isti čustveni prostor, kjer smo bili prvotno ranjeni, in skušamo doseči bolj zdrav, bolj zadovoljujoč izid. Žal pa znano pogosto prevlada nad zdravim. Možgani namreč iščejo poznane vzorce, ne nujno dobrih,« pojasnjuje strokovnjak in doda, da prav zato močna, skoraj eksplozivna kemija večinoma ni znak resničnega ljubezenskega ujemanja z nekom, ampak gre predvsem za občutek domačnosti, četudi povezane z bolečimi izkušnjami iz preteklosti. 

Ko z novo osebo začutite romantično kemijo, se ustavite in v mislih stopite korak nazaj ter si zastavite vprašanje: Me pri tej osebi privlačijo njene resnične kvalitete ali predvsem občutek domačnosti? Foto: Shutterstock

Kaj v resnici napoveduje srečen odnos?

Čeprav popularna kultura idealizira strast, usodnost in silovito privlačnost na prvi pogled, raziskave po besedah dr. Talleyja kažejo nekaj povsem drugega. »Dolgoročne študije parov so razkrile, da sta začetna iskrica ali intenzivnost kemije slab napovednik dolgoročne kakovosti odnosa. Lastnosti, ki zanesljivo podpirajo srečo in stabilnost, so namesto tega: skupne vrednote in življenjski cilji, podobni načini reševanja konfliktov, sposobnost čustvene regulacije, varni vzorci navezanosti oziroma pripravljenost, da jih razvijemo in sposobnost ohranjanja povezanosti v stresnih obdobjih,« pravi klinični psiholog. 

Te lastnosti so po mnenju mnogih strokovnjakov temelj »varnega delovanja«, to je način bivanja v odnosu, v katerem oba partnerja dajeta prednost vezi, varujeta občutek varnosti drug drugega in delujeta kot ekipa, povzema dr. Talley in doda, da se res ne slišijo filmske, zato jih nedvomno hollywoodske romantične komedije ne opevajo, vendar pa so dobra osnova za kakovosten in stabilen partnerski odnos. 

Kemija se lahko razvije tudi počasi

Partnerska zveza, v kateri ni iskric, se sliši sicer grozno suhoparno, priznava ameriški klinični psiholog, ki pravi, da cilj ni, da gradimo odnose, v katerih ni popolnoma nobene kemije: »Ni se vam treba zadovoljiti z odnosom, v katerem ni kemije, pozorni pa morate biti na to, kako se ta kemija razvija.« Pomembno je namreč razumeti, da odsotnost silovite začetne privlačnosti še ne pomeni, da metuljčkov nikoli ne bo in da s partnerjem ne bosta nikdar »kliknila«. 

»Psihološke raziskave tako imenovanega učinka zgolj izpostavljenosti kažejo, da ponavljajoči se pozitivni stiki z nekom sčasoma povečajo našo naklonjenost do te osebe. V odnosih to pogosto pomeni, da se občutek kemije lahko razvije, ko dva človeka skupaj preživita več časa. Če ta čas vključuje dejavnosti, ki prinašajo občutek povečane tveganosti ali ranljivosti, bodisi čustvene bodisi telesne, je še verjetneje, da se bo kemija okrepila,« pove dr. Talley in doda, da so takšne dejavnosti lahko povsem vsakdanje, denimo dolgi sprehodi, raziskovanje novih krajev ali aktivnosti in iskreni pogovori o globljih osebnih temah. 

Po njegovem prav tovrstne izkušnje ustvarijo veliko bolj zdravo in stabilno povezanost kot eksplozivna privlačnost na prvi pogled. »Veliko kakovostnih odnosov se začne z mislijo: ‘Sprva nisem bil posebej navdušen, potem pa se je nekaj spremenilo.’ To, kar ljudje opisujejo, je pravzaprav postopno ustvarjanje občutka kemije iz varne čustvene povezanosti,« pojasnjuje klinični psiholog. 

PREBERITE ŠE -> 3 miti o privlačnosti, ki jim vsi verjamemo, a ne držijo 

Ko nas nekdo preveč prevzame, je dobro postati previden

Kako se torej upreti opojnim občutkom kemije, ki nas preplavi, ko spoznamo nekoga, ki poklopi vse toksične vzorce naše preteklosti? Ta privlačnost je večinoma tako hipnotična, da se ji malokdo lahko upre. Dr. Tally svetuje naslednje: »Ko začutite hipno, preplavljajočo kemijo, še posebej, če jo spremljajo opozorilni znaki, jo razumite kot signal, da se ustavite in ocenite položaj, ne kot povabilo, da brez premisleka planete naprej.« 

V takšnih trenutkih se spomnite na njegovo razlago, da je kemija lahko zavajajoča in je ne bi smeli samoumevno razumeti kot dokaz pristnega ujemanja s simpatijo. »Ko so ti občutki zelo močni, je limbični sistem v možganih v polnem zagonu, del možganov, odgovoren za racionalno presojo, pa začne delovati precej slabše, zato to ni čas za velike življenjske odločitve ali brezglavo skakanje v odnos,« opozarja dr. Talley. 

Namesto tega se ustavite in v mislih stopite korak nazaj, svetuje ter dodaja, da si zastavite nekaj neprijetnih, a pomembnih vprašanj: Me pri tej osebi privlačijo njene resnične kvalitete ali predvsem občutek domačnosti? Je to mirna povezanost ali ponavljanje starih bolečin v nekoliko lepši preobleki?

»Vaš cilj ni izogibanje strasti, temveč razlikovanje med intenzivnimi občutki, ki rastejo iz zdrave povezanosti, in tistimi, ki izvirajo iz bolečih in disfunkcionalnih delov vaše preteklosti. Prvi lahko vodijo v globoko, varno in trajno intimnost. Drugi pa pogosto tlakujejo pot novemu razočaranju,«  še poudarja psiholog.