Zakaj se je ljubezen končala in je odnos razpadel? Kaj je moj del odgovornosti? Kje sva se izgubila v najini dvojini? Kdaj se je to začelo dogajati? Ali sem prepoznal/-a prve znake in rdeče zastavice? In zakaj jih nisem? Ali sva res iskreno in veliko komunicirala, si zaupala tudi temne misli, se nisva jemala za samoumevna? Zakaj sva dovolila rutini, da se je pritihotapila med naju? Kako so najin odnos preoblikovali otroci? Zakaj se nisva prej zavedala, da se ne pogovarjava več?
To je le nekaj osnovnih vprašanj, ki vodijo k premisleku, ko končamo odnos in odidemo po svoje: v novo življenje in bržčas tudi partnersko vezo. Dejstvo je, da smo ravno mi sami sestavljali polovico partnerskega odnosa z vsem, kar smo in kar so naši notranji mehanizmi, generacijski programi in travme, vzorci, želje in pričakovanja, kaj potrebujemo in želimo od odnosa. Druga polovica ima seveda enako napolnjen življenjski »nahrbtnik«.
Vzorci, ki smo jih prinesli iz primarne družine in načina, kako so delovali med seboj naši starši, so vpisani v nas. Običajno o njih ne razmišljamo, ker so pomemben del naše identitete, odzivanja, načina komunikacije in kazanja čustev, vse dokler ne trčimo prav s takimi vedenjskimi pristopi v drugo osebo. Ko začetna zaljubljenost mine, se pojavijo težave. V novi dvojini se začnejo kazati razlike ravno v različnih pristopih.
Če želite dosedanje osebne in intimne vzorce premagati, potrebujete pomoč, tretjega in strokovnega človeka. In seveda odločitev, da ga boste poslušali in slišali. Enako potrebuje vaš partner ali partnerica. Ker pa smo običajno zelo različni, gre pogosto za igro premoči, manipulacij in iskanja načinov, da je moj prav bolj prav kot tvoj. In tako zdrsnemo v začarano negativnost in pogosto zelo toksično spiralo, ki nas trga narazen, v nas budi najtežja čustva in odzivi so lahko zelo destruktivni, poniževalni in psihično nasilni. Včasih eden od partnerjev išče umik od teh pritiskov, lahko v alkoholu, nezvestobi ali drugih odvisnostih. Ker če bi se par zmogel odgovorno usesti za isto mizo, se spoštljivo pogovoriti, kje sta zavila s skupne čustvene, osebnostne in partnerske poti, bi verjetno lahko ustavila to bolečo spiralo.
Ločitev je težka
Ko se ločimo, preživljamo težka čustvena stanja, kot so nemoč, jeza, žalost, bes, razočaranje, vrtimo se v krogu obtoževanja druge strani, le redko pogledamo pod svoj predpražnik, ker takšen akt terja zrelo osebnost in prevzemanje odgovornosti tudi za svojo polovico vnosa v končani zvezi.
