Zakaj ni dobro, da starši na vsakem koraku sledite lokaciji otroka

Če smo nekateri odraščali še v časih, ko so starši »kričali« naše ime po vasi, pred blokom ali na igrišču, da »je ura pozna in da pridi domov«, je danes postala pogosta praksa deljenje lokacije (ang. location sharing) med bližnjimi.

Pa ne le enkratno, ko se moraš srečati v neznanem lokalu ali na ulici, ki je ne poznaš, temveč si nekateri sledijo ves čas. Na vsakem koraku.

Gre za obliko nadzora? Za izraz zaupanja ali nezaupanja? Kdo vse lahko te podatke prestreže?

Vse pogosteje med pogovori slišimo, da imajo mnogi varnostne kamere v stanovanjih, hišah, v sobah. Spremljanje dojenčka ali malčka se zdi povsem logično, da nas video ali avdio naprava opozori, če se je prebudil, zajokal. A mnogi starši otroke spremljajo tudi kasneje: kaj počne v sobi, kdaj točno je prišel domov, pa tudi, ali je po šoli domov odšel takoj ali se je zadržal pri prijatelju, in sicer slednje prav s pomočjo funkcije deljenja lokacije.

Ravnateljica iz Celja opozarja: Vse več slovenskih otrok je zanemarjenih

Kot je pojasnil doc. dr. Žan Lep z oddelka za psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti in Pedagoškega inštituta, brez zaupanja težko oblikujemo in vzdržujemo poglobljene in intimne odnose. Med partnerji, prijatelji, otroki.

Deljenje lokacije se sicer lahko zdi povsem uporabno, ko se znajdemo v težavah: denimo v gorah, da reševalcem sporočimo, kjer smo (če smo seveda na kraju, pokritem s signalom). Prav tako nekateri s prijatelji delijo lokacijo, ko se podajo na zabavo ali zmenek z neznancem. Zdi se tudi smiselno, če se otrok prvič poda sam na drug konec mesta, pa nismo prepričani, ali pot dobro pozna.

PREBERITE ŠE -> Zakaj empatija ni več samoumevna – in kako jo privzgojimo otroku

Intimni prostor

Težava je, ker spremljanje lokacije lahko postane obsesivno, denimo pri pretirano zaskrbljenih starših o tem, kje je otrok, ali pa spremljanje lokacije partnerja postane navada ali kompulzija, pravi dr. Lep.

»To je lahko še posebej problematično v zvezah, v katerih je zaupanje med partnerjema že skrhano, pa potem poskuša eden od njiju svoje sume potrditi ali se pomiriti tako, da neprestano sledi drugemu. To v resnici prinaša le hipno pomiritev, saj se lokacija lahko hitro spremeni, neprestano preverjanje pa postane psihično obremenjujoče.«

Tudi pri drugem partnerju občutek, da je neprestano pod nadzorom, lahko postane izvor psihološke stiske, saj vsak od nas potrebuje svoj intimni prostor, poudarja Lep.

Težava je, ker spremljanje lokacije lahko postane obsesivno, denimo pri pretirano zaskrbljenih starših o tem, kje je otrok, ali pa spremljanje lokacije partnerja postane navada ali kompulzija, opozarja dr. Žan Lep. FOTO: Shutterstock

Namesto pomirjenosti nastopi tesnoba

Maja Vreča z Akademske in raziskovalne mreže Slovenije (Arnes) pa pravi, da si ljudje želimo, da bi imeli svoje življenje pod nadzorom, kar nam tehnologija tudi omogoča. S tem, ko na isti način nadzorujemo svoje bližnje, si jih na neki način lastimo in prisvajamo:

»To ni problematično le za tistega, ki mu ves čas sledimo, ampak tudi za tistega, ki sledi. Poleg čisto realne nevarnosti, da nas to 'sledenje' zasvoji, je tu prisotna tesnoba, ko na primer vidimo, da je partner drugje, kot smo pričakovali, ali se je nekje zadržal dlje kot ponavadi ali pa njegovo gibanje kako drugače odstopa od običajnega. Tega, da bi partner delil svojo lokacijo z nami, si verjetno želimo, da bi bili pomirjeni, ker vemo, kje je. A to nas lahko vodi v še večjo tesnobnost.«

Ta je, kot ugotavlja Maja Vreča, rdeča nit, ko govorimo o uporabi naprav, omrežij, aplikacij. »Ljudje se dokazano obnašamo drugače, če se zavedamo, da smo opazovani.«

Opozarja, da motivacija za zalezovanje in nadzorovanje ni zrasla na našem zelniku: »Gre predvsem za manipulativno zlorabo korporacij, ki hočejo vedeti čim več o nas. Te družbe ciljajo na naše pomanjkanje samozavesti in s tem tudi sposobnosti, da zaupamo bližnjim.«

Vpliv na otrokov razvoj

Glede na to, da mnogi starši danes sledijo otrokom na njihovih poteh, Vreča opozarja, da to vpliva na otrokov razvoj: »Če se otrok zaveda, da je pod stalnim nadzorom staršev, ima to lahko dolgoročne posledice za njegovo samozavest, samostojnost, odgovornost, socialne spretnosti, sposobnost reševanja težav. Otroci potrebujejo avtonomijo, da razvijejo samozavest in sposobnost odločanja.«

Pri sledenju je problematično še to, da podatke o lokaciji lahko prestreže tretja oseba, ki bi lahko škodila otroku.

Zakaj so otroške pametne ure lahko »varnostna nočna mora«? Kako otroku ali partnerju pokazati, da mu zaupamo, pa si preberite na tej povezavi.