3 miti o privlačnosti, ki jim vsi verjamemo, a ne držijo

Valentinovo je čas, ko se zdi, da bi morala biti privlačnost nekaj skorajda čarobnega. Dovolj naj bi bil en pogled, en dotik, ena iskrica, da se zaljubimo. Filmi, serije in družbena omrežja nas vztrajno prepričujejo, da se prava kemija zgodi sama od sebe in brez razlage. A resnica je precej bolj zanimiva in predvsem manj mistična, kot si radi predstavljamo, opozarja psihologinja dr. Maja Wrzesien. 

Izredna profesorica psihologije na Univerzi v Valenciji, ki se raziskovalno ukvarja z medosebnimi odnosi in privlačnostjo, za Psychology Today razlaga, da o tem, zakaj nas nekdo pritegne, kroži veliko zmot. Kot pravi sama, je privlačnost »preplet čustvenih odzivov in vedenja: od občutka všeč si mi do želje rad/a bi te še videl/a«. In prav v tem prepletu se skrivajo miti, ki jim verjamemo skoraj vsi. Dr. Wrzesien razkriva tri najpogostejše. 

1. mit: Nasprotja se privlačijo

Ideja, da nas najbolj pritegnejo ljudje, ki so popolno nasprotje nas samih, je ena najbolj zakoreninjenih romantičnih zmot. »Psihološke raziskave o partnerski privlačnosti dosledno kažejo, da smo bolj naklonjeni ljudem, ki so nam podobni po vrednotah, življenjskem slogu, interesih in celo glasbenem okusu,« pravi dr. Wrzesien. Podobnost nam daje občutek varnosti, razumevanja in potrditve. Z nekom, ki razmišlja podobno kot mi, lažje gradimo odnos. A to še ne pomeni, da v odnosih ni prostora za različnosti. 

Kot poudarja psihologinja, je lahko privlačno tudi tisto, kar nas s svojo drugačnostjo izziva. »V odnosih si pogosto želimo rasti, poskusiti nekaj novega, pogledati na svet z druge perspektive, stopiti iz cone udobja.« Partner, ki ima nekoliko drugačna zanimanja od nas, nas lahko navduši za nov hobi, nas spodbudi, da poskusimo novo kulinariko ali nam ponudi svež pogled na vsakdanje izzive. 

Kar je pri razlikah med partnerjema za dolgoročno srečo v odnosu ključno, je, da si v osnovi delita podobne vrednote. »Ko pogledamo globlje, se lahko izkaže, da imamo z domnevno nam nasprotnim potencialnim partnerjem več skupnega, kot smo sprva mislili,« razloži dr. Wrzesien. 

PREBERITE ŠE -> Koliko zmenkov je potrebnih, da izveš, ali ima oseba partnerski potencial 

2. mit: Privlačnost je predvsem stvar videza

Čeprav vsi vemo, da drugih ne gre soditi zgolj po zunanjosti, se videzu ne moremo povsem izogniti. Tako moški kot ženske smo prej naklonjeni osebam, ki so vizualno privlačnejše, opozori psihologinja. A k sreči tudi ta površinskost ni povsem plitka. Psihološke raziskave so namreč ugotovile, da na privlačnost močno vplivajo tudi osebnostne lastnosti človeka. 

»Ljudje so fotografije potencialnih partnerjev ocenili kot bolj privlačne, ko so jim raziskovalci povedali, da imajo te osebe pozitivne osebnostne lastnosti, kot pa v primerih, ko so isto fotografijo presojali brez informacij o značaju osebe,« razlaga dr. Wrzesien in doda, da toplina, prijaznost, poštenost in smisel za humor niso le lastnosti, zaradi katerih se ob nekom dobro počutimo, ampak lahko resnično spremenijo, kako osebo vidimo. Nekdo, ki nas nasmeji, pomiri ali nas zna slišati, se nam sčasoma zdi tudi fizično privlačnejši. Zato je morda najboljši nasvet za vse, ki še iščejo partnerja ali partnerico, da pred zmenkom manj stavijo na izpopolnjevanje svojega videza, in se bolj osredotočijo na to, kakšne volje gredo na zmenek. Z zanimanje, spoštovanjem in toplino, bodo zagotovo prej omrežili simpatijo. 

Vizualna privlačnost ni zanemarljiva, vendar jo osebnostne lastnosti lahko okrepijo ali pa ohladijo, kažejo raziskave. Foto: Shutterstock

3. mit: Najpomembnejša je govorica telesa 

Dolgi pogledi, šobljenje ustnic, rahli dotiki, nagibanje k partnerju, vse to so pomembni elementi govorice telesa, ki kažejo, da nas oseba privlači. A psihološke raziskave kažejo, da se v procesu zapeljevanja pod površjem naših teles dogaja nekaj še pomembnejšega. »Fiziološka usklajenost, na primer sinhroniziran srčni utrip ali podobni telesni odzivi, se je izkazala za močnejši pokazatelj privlačnosti kot očitni znaki govorice telesa,« pojasnjuje dr. Wrzesien. 

Gre za nezavedne procese, na katere nimamo neposrednega vpliva. In prav zato je trditev, da telesna govorica razkriva, ali smo nekomu privlačni, takšen mit. Če vam simpatija ne daje jasnih vizualnih znakov, to še ne pomeni nujno, da ji niste všeč. Marsikdo je namreč okoren pri flirtanju ali mu je nerodno in se trudi zakriti, ko ga nekdo privlači. Zato je na prvih zmenkih vredno biti nekoliko potrpežljiv, a tudi drzen, ter vprašati, ali ste simpatiji všeč. 

Privlačnost torej ni neka romantična čarovnija brez pravil, a tudi ni matematična enačba. Kot poudarja dr. Wrzesien, jo soustvarjamo z izbiro, da smo v odnosih pristni in odprti. »Vsakič, ko se odločimo osredotočiti na to, kar nas z drugo osebo povezuje, kar nam pomaga rasti, ko se pokažemo v svoji najboljši luči in opazujemo, kako se fizični in čustveni odzivi nas in naše simpatije ujemajo, gradimo privlačnost.« 

Ni torej skrivnostni Kupid tisti, ki presoja, v koga se bomo zaljubili in kdo se bo zaljubil v nas, ampak najpomembnejšo vlogo odigramo kar sami. In to je precej bolj opolnomočajoča novica kot ideja, da nam romantično prihodnost kroji usoda.