2 ključni stvari, ki bi se jih pari morali zavedati, preden stopijo pred oltar

Vse odkar so poroke iz ljubezni nadvladale tiste tradicionalne, ki so se sklepale predvsem zaradi ekonomskih koristi, ljudje zmotno verjamemo, da je ljubezen ključna sestavina za obstoj zakona. A ta romantična predstava žal ne drži, opozarja ameriški psiholog dr. Mark Travers, ki za Psychology Today razkriva, da psihološke raziskave dosledno kažejo, da ljubezen sama po sebi ni dovolj, da bi par držala skupaj skozi vse vzpone in padce zakona.

»Enako pomembne, kot to, da svojega partnerja ljubite, so tudi vaše spretnosti in pričakovanja – včasih celo bolj kot sama ljubezen,« je prepričan psiholog, ki pravi, da v devetih primerih od desetih vzrokov za razpad zakona ne moremo pripisati eni sami napačni odločitvi ali enemu usodnemu večeru.

»Ko se zakoni končajo, partnerji pogosto kot razlog navajajo, da so se “prenehali ljubiti” ali da si “nista bila kompatibilna”, vendar je običajno težava v tem, da partnerja v zakon vstopita, ne da bi zares vedela, kaj pomeni biti poročen,« razlaga dr. Travers.

Ameriški psiholog zato poudarja, da obstajajo določene lekcije, ki bi jih morali partnerji usvojiti, preden stopijo pred oltar, in bi jim pomagale prebroditi krize, ki nastopijo, ko se stvari nedvomno zalomijo – in verjemite, zalomile se bodo, ne glede na to, kako goreče se ljubita. Za dolgoživost zakona sta po mnenju dr. Traversa, ki se sklicuje na desetletja psiholoških raziskav, ključni predvsem dve spoznanji. 

1. Težave ne izginejo, ko si dahneta »da«

Romantična predstava poroke je lepa: dva zaljubljena človeka, ki bosta od poročnega dne naprej vedno na isti strani. Toda vsak, ki je kdaj živel v dvoje, ve, da resničnost prinese tudi trenja, razlike in nesoglasja.

Dr. Travers pravi, da je ameriški psiholog in zakonski terapevt John Gottman v svojih raziskavah ugotovil, da je kar okrog 69 odstotkov zakonskih težav trajnih – torej takih, ki jih partnerja ne odpravita enkrat za vselej, temveč se v odnosu ponavljajo, zakonca pa jih morata predelovati znova in znova.

»Čeprav se to morda sliši zastrašujoče, to ni nujno slabo,« zapiše Travers, ki meni, da je konflikte v zakonu nujno pričakovati, saj poroka skoraj vedno združi ljudi z različnimi navadami, preferencami in temperamentom. Po njegovem je bolj nenavadno, če se partnerja vsak trenutek in vsak dan strinjata o vsem, zato sam partnerskih konfliktov ne vidi kot znakov slabega odnosa, temveč kot naravno posledica dveh različnih svetov, ki se učita živeti skupaj. 

PREBERITE ŠE -> Zakaj se vedno več ljudi ne odloči za poroko (pojasnjuje psihoterapevtka)

»Eden od vaju morda z veseljem bedi pozno v noč, drugi vstaja ob zori. Eden rad varčuje, drugi verjame, da je življenje prekratko, da bi se odpovedovali doživetjem. Takšne razlike ne pomenijo, da sta nezdružljiva — pomenijo le, da se morata naučiti živeti z razlikami in jih spoštljivo obvladovati,« pravi psiholog.

Največja zmota, meni dr. Travers, je namreč prepričanje, da prava ljubezen izniči konflikte in da se resnično zaljubljeni pari ne prepirajo. Če verjamete v to, boste hitro razočarani. »V resnici se tudi najsrečnejši pari prepirajo – le da se prepirajo drugače,« pravi psiholog in razloži: »Ne postanejo kruti, ne kaznujejo se s tišino in ne bežijo od konflikta. Spoštujejo razlike, a ne ponižajo človeka na drugi strani.«

Ključ srečne partnerske zveze ali zakona tako ni v popolnem soglasju, temveč v poštenem prepiranju, zato dr. Travers svetuje: »Ne iščite partnerja, s katerim se nikoli ne boste prepirali, izberite raje osebo, s katero se boste znali prepirati pošteno, nekoga, ki vas ne bo poniževal ali se zaprl vase, ko postane napeto.« 

PREBERITE ŠE -> Kaj partnerja storita po prepiru, je ključna stvar (nasvet psihologa za boljši odnos)

Najtežji del zakona ni poročni dan, ampak vse tisto, kar pride po tem. Foto: Shutterstock

2. Poroka ni enkratna odločitev, temveč vsakodnevna praksa

Druga lekcija, ki je ključna za dolg in srečen zakon, po mnenju ameriškega psihologa, pa je zavedanje, da se delo na odnosu nikdar ne zaključi.

»Najtrdovratnejši mit o zakonu je, da je njegov najtežji del tisti dan, ko stopita pred oltar in si izrečeta zaobljube, a resnica je nasprotna, poročni dan je šele začetek,« pravi dr. Travers, ki navaja študijo iz leta 2014, ki je ugotovila, da sodobni pari pogosto v zakon vstopajo z idejo, da bo zakonec vse v enem: so-starš, so-financer, najboljši prijatelj, zaupnik in hkrati vir navdiha.  

To predstavlja veliko breme za odnos, meni psiholog in razloži: »Ko od enega človeka pričakujemo, da bo zadovoljil vse naše potrebe, postane odnos krhek. Ne zato, ker bi bil slab, ampak ker so pričakovanja preprosto previsoka. Rešitev po njegovo ni v tem, da se vdamo v usodo in znižamo svoja pričakovanja do partnerja, ampak da se začnemo zavedati, da gre za tek na dolge proge.

»Izpolnjevanje partnerjevih pričakovanj zahteva vztrajen, vsakodneven napor. Ne morete preprosto izreči "da" in pričakovati, da bo partner čez noč zadovoljil vse vaše potrebe in želje. Pravo delo zakona je v stotinah drobnih, vsakdanjih odločitev, ki sledijo po tistem "da",« zapiše dr. Travers, ki pravi, da se morata zakonca s svojimi dejanji drug drugemu zaobljubiti vsak dan znova. 

Ni dovolj, da si enkrat na leto (morda za valentinovo ali na obletnico poroke), podarita nekaj lepega, izkoristita vsak dan za to, da si na takšen ali drugačen način pokažeta, da sta si naklonjena. Včasih je dovolj že, da prisluhnete partnerju, ko vas potrebuje, drugič, da mu pomagate pri hišnem opravilu.

Zakon ni zgolj pogodba, ki sta jo podpisala enkrat, in bo držala za vedno, ampak dogovor o skupni poti, ki jo je z dejanji treba vzdrževati vsakodnevno. Pridejo obdobja, ko je to početi lažje, in napornejši časi, ki od zakoncev zahtevajo več truda. A eno je gotovo, pravi dr. Travers, če par na zakon gleda kot na nenehno priložnost za rast, bo njuna vez toliko bolj odporna.