Ločila sta se, ker polenta ni bila dovolj trdo skuhana

Ne zato, ker bi bila polenta res slaba, temveč zato, ker se je v eni sami pripombi razkrilo vse tisto, kar se je nabiralo leta. Nič ni bilo dovolj dobro: kosilo, tišina, razpoloženje, utrujenost. Vedno znova pa je v ozadju tlelo isto opravičilo za slabo voljo – da on prispeva več. Več denarja. Več tistega, kar se šteje. In s tem več pravice do nezadovoljstva.

Vse drugo delo, ki je omogočalo, da je vsakdan sploh imel obliko in življenje, je ostajalo neimenovano. Nevidno. Kot da se zgodi samo od sebe.

To je tisto delo, ki se decembra denimo začne z zavijanjem daril, ko hiša že spi. Ko izbiraš papir, ki ni preveč otročji in ne preveč odrasel, in se sprašuješ, ali bo kdo opazil, da si se potrudila. Delo, ki pomeni, da sredi noči nastaviš budilko, vstaneš tiho kot tat, odgrizneš korenček in pustiš drobtine, da bo otrok zjutraj verjel, da je Božičkov jelen res bil tam. Ne zato, ker bi morala, temveč zato, ker veš, kako krhka in dragocena je otroška vera v čudež.

Preberite še ⇒ Pred prazniki se vedno skregava zaradi denarja

To je tudi delo, ki nima praznikov. Ki se nadaljuje v skrbeh, ko otrok nenavadno molči ali preveč kriči, ko se sprašuješ, ali je to le faza, utrujenost, značaj – ali pa nekaj, kar bi moralo skrbeti še koga. Ko v glavi preigravaš simptome, primerjaš z drugimi otroki, brskaš po spominu in internetu, hkrati pa si očitaš, da morda pretiravaš. Ali pa, da ne vidiš dovolj.

To delo pomeni biti ves čas napol pozorna. Razmišljati o tem, ali je otrokovo vedenje normalno, odstopajoče, ali pa je le posledica preutrujenosti, preveč dražljajev, morda celo preveč razvajanja – in ob tem nositi težo odgovornosti, da boš ti tista, ki bo to prva zaznala, če bo kaj narobe.

Ženske  v ritualih, v skrbi, v občutku, da ustvarjajo nekaj toplega in pomenljivega, najdejo užitek. A užitek ne izbriše dejstva, da gre za delo. Za napor, ki se nalaga plast za plastjo. Za kognitivno in čustveno obremenitev, ki ne izgine, ker je prežeta z ljubeznijo. Ravno nasprotno – prav zato je pogosto še težja, ker je ne moreš preprosto odložiti.

Feministični diskurz je pogosto obstal pri delitvi gospodinjskih opravil. Kdo kuha, kdo pospravlja, kdo vozi. Redkeje pa se je dotaknil tega, kdo misli. Kdo skrbi. Kdo drži v glavi celoten zemljevid družinskega življenja.

V tem odnosu ni šlo za to, kdo je kdaj pomil tla ali skuhal kosilo. Šlo je za to, da tovrstno delo nikoli ni bilo priznano kot temelj skupnega bivanja. Ko je bil on slabe volje, je bil to stres. Ko je bila ona, je bila to pretiranost. Denar je postal edino merilo vrednosti, vse drugo pa emocionalni presežek, ki naj bi se zgodil brez priznanja.

Pa vendar prav v tem delu, če je videno in spoštovano, lahko nastane nekaj pravljičnega. Če moški to delo prepozna, ga ne minimizira in ne obravnava kot naravno žensko lastnost, temveč kot prispevek, se lahko intima spremeni. Ne v prostor tekmovanja, temveč v prostor deljene odgovornost, pravičnosti, razumevanja, topline in ljubezni.

Zato je odhod težak, a jasen. Ne kot poraz, temveč kot zavrnitev življenja, v katerem eno delo ostaja neimenovano in razvrednoteno. Cena ženske svobode je sicer zelo draga. A ne emocionalno, ampak predvsem finančno.