Tisti, ki ne potuje, nima stikov z drugimi ljudmi, ne bere, ne posluša glasbe in v sebi ne najde zadovoljstva, dejansko – umira.

(parafraza Pabla Nerude)

Potovanje je pomembna aktivnost, o kateri je premišljevalo veliko ljudi. J. J. Rousseau je ob priložnosti zapisal: »Nikoli nisem toliko premišljeval, tako močno občutil, toliko živel kot tedaj, ko sem potoval peš.« Francoski filozof Emil Cioran je v svojih analizah na primeru nemške »duše« spoznal, da pravzaprav v človeku vedno obstaja notranji spopad med tistim, kar je zagotovljeno Tukaj, torej monotono, in tistim negotovim Tam oziroma zanimivim. Po njegovem mnenju tiči ključ do sprave med enim in drugim v turističnem potovanju. Tako človek, kot pove Cioran, obdrži to, kar ima Tukaj, se pravi varnost okolja, in gre sočasno s potovanjem naproti razburljivim in zanimivim doživetjem, ki so Tam.

Stroka pravi, da je potovanje čudežen odgovor in terapija na številne probleme v odnosih med žensko in moškim. S svojimi pozitivnimi učinki na krepitev libida je zelo mikaven in močan afrodiziak, ki dlje časa kar najbolj sprejemljivo uničuje mučne občutke monotonije in osvežuje spolnost. 

Nemški filozof Bloch v svojem kapitalnem delu Načelo upanja (The Principle of Hope) posveča celotno poglavje čerem potovanja. V svobodnih potovanjih brez kakršne koli zunanje prisile vidi eno izmed oblik upa in upanja, da je Tam nekje drugje, vedno boljše kot Tukaj ali da je vsaj drugače in novo. Kakor koli, potovanje je danes kultna vrednota, statusni simbol, mit in »religija« sedanje generacije in še bolj novih generacij. Potovanje je že (med)planetarni pojav, ki je prerasel v neminljivi, rastoči, vseprisotni in vseobsežni fenomen. Vse več ljudi potuje, vse več je novih razlogov za potovanje, hkrati pa se nenehno povečuje število krajev, od koder se vračajo popotniki, ki so doživeli srečanje s Kairosom ali se dotaknili njegovega repka.

Iskanje sreče

Že pogovor o počitnicah ali misel na čas brez obveznosti do službe in drugega obveznega dela vzbuja občutek optimizma oziroma čudovite odtenke dobre volje. Centri za izločanje serotonina oziroma hormona sreče se ob tem že postavljajo v nizki start in so pripravljeni, da preplavijo vaše telo. Sreča, kakor koli to stanje lepega počutja imenujemo, je ob pomisli na potovanje že na vidiku. Vse več ljudi prisega na sporočilo Frommove misli: Pomembneje od zakaj živeti je, kako živeti. Toda, poletje in čeri, ki jih ta letni čas prinaša, ima pri ljudeh različen pomen in vpliv na doživetje sreče. Seveda, eden izmed segmentov sreče je doživeta lepa in popolna spolnost. Dolgi, topli dnevi odpirajo več priložnosti za privlačno in koristno uporabo prostega časa, ko se ljudje najbolje posvetijo sebi oziroma vzamejo življenje v svoje roke. Ja, sprijazniti se je treba z dejstvom, da so okoliščine v bivajočem okolju in družbeni status posameznika (sam, v zakonu, z otroki ali brez njih, starost in spolna nagnjenja) objektivni dejavniki, ki močno določajo subjektivno doživljanje sreče.

Monotonija v spolnosti ne glede na naravo oziroma status ženske in moškega v razmerju (zakonska zveza, odprto partnerstvo, ljubimec ali ljubica itd.) je najpogostejša posledica monogamnosti.  

Seksualna ljubezen

Najbolj izvirno in najbolj intenzivno doživljanje sreče je uživanje v lepoti popolne spolnosti. Seveda obstaja nešteto drugih dogodkov in doživetij, ki ljudem ravno tako prinašajo srečo, ampak ko gre za razmerje med žensko in moškim oziroma za dva vidika (jin in jang) ene resničnosti, se je nemogoče izogniti lepoti ustvarjanja enotnega bitja, ali drugače povedano, lepoti spolnega združevanja. Kot bi rekel švicarski psihiater in soustanovitelj teorije nevronov, Auguste-Henri Forel, »spolna ljubezen z vsemi svojimi pojavi v duševnem življenju je glavni pogoj človekove sreče«. Sigmund Freud je pri določanju vloge spolnosti pri doživetju sreče povsem ekspliciten. »Glede na to, da je človek izkustveno dojel, da mu seksualna ljubezen zagotavlja največje zadovoljstvo, je zanj postala prototip sreče. Zato je človek poslan, da še naprej išče srečo ob stezi seksualnega ter da iz genitalnega erotizma ustvari osrednji cilj življenja.« Znana ameriška seksologa William Masters in Virginia Johnson trdita: »Ničesar se ne da primerjati z občutkom, ki ga doživljamo med ljubljenjem. Vsi imamo v mislih seks – nekateri več, drugi manj.«

Njuno razmerje je neznosno

Monotonija v spolnosti ne glede na naravo oziroma status ženske in moškega v razmerju (zakonska zveza, odprto partnerstvo, ljubimec ali ljubica itd.) je najpogostejša posledica monogamnosti. Ženska in moški, ki sta v razmerju, sta najpogosteje vsak zase in drug do drugega zelo v redu, toda sčasoma njuno razmerje postane neznosno. Nobena sprememba v zunanjem okolju ne more toliko vplivati na kakovost spolnosti med žensko in moškim, kot lahko vplivata čas in njegov otrok – rutina. Če beremo sporočilo monogamnosti, ki pravi edini ali edina za vse življenje, sta drug za drugega nekaj samoumevnega in ni razloga, da bi se kateri izmed njiju posebej potrudil za vzdrževanje lepote razmerja. Govorimo o monotoniji kot uničevalki sreče v spolnosti.

Seveda, pomanjkljivosti socialnega principa monogamnosti kot humusa monotonije ni mogoče odpraviti kar tako, kajti ta »bolezen« ni povsem ozdravljiva. Zato je samouka praksa spolnosti iznašla določena»zdravila« za blaženje posledic omejevanja človekove svobode v spolnosti. Najpogostejša tradicionalna »zdravila«: ljubimec, ljubica, odprta partnerstva, trojčki ali svingerstvo itd., so redko enako učinkovita za oba. Poleg tega imajo močne stranske učinke, s psihološkimi učinki (ljubosumje, slaba vest, podžiganje nezaupanja) vsaj za enega partnerja. Tokrat pustimo ob strani neformalne sankcije okolja (zgražanje, obsojanje itd.) zoper tiste, ki si s temi »zdravili« pomagajo oziroma ki »grešijo«.

Čarovnija potovanja

Stroka pravi, da je potovanje čudežen odgovor in terapija na številne probleme v odnosih med žensko in moškim. S seboj nikakor ne moremo vzeti okolja in širših odnosov, iz katerih smo začasno odšli, kar je prva predpostavka, da ne moremo več ponavljati ničesar iz arzenala rutiniranih, skorajda ritualnih in običajnih spolnih praks, torej ni več okoliščin, ki so zaslužne za pojav monotonije. Potovanje je s svojimi pozitivnimi učinki na krepitev libida zelo mikaven in močan afrodiziak, ki dlje časa kar najbolj sprejemljivo uničuje mučne občutke monotonije in osvežuje spolnost. Nove okoliščine in okolje postavijo povsem novo ogledalo, v katerem sta sedaj oba drugačna, drug drugemu bolj zanimiva. Nam znane stvari, še posebno osebe, postanejo nove. Novo vzbuja radovednost in pritegne pozornost.

Med potovanjem se odpirajo nove razsežnosti in horizonti svobode, ne glede na to, ali potuje par ali posameznik. Gre za novo okolje in okoliščine, ki stimulirajo več korajže oziroma laže padejo predsodki in tabuji, medtem ko poželenje vidno raste. Pri popotnikih se sprosti več poguma, raste samozavest, ki omogoča nova in presenetljiva znanstva in doživetja. Ameriški pesnik Robert Frost na vprašanje, zakaj potuje, pravi, da zaradi prepričanja, da je med potovanjem lahko vse, kar si zaželi. Lahko odigraš katero koli vlogo brez strahu, da bi bil izžvižgan. Zato je potovanje dinamika, energija, adrenalin, kar pa je vsebinsko nasprotje monotoniji.

In če ste letos kar koli zamudili, brez skrbi, prihodnje leto spet pride poletje in z njim priložnost za potovanje. 


Preberite še:

Kako lahko bolj varčno pomivate v pomivalnem stroju

5 knjig za vse, ki pogrešate magični svet Harryja Potterja