Pogovoriti se morava,« so zlovešče besede, ki jih človek kar nekako pričakuje in se jih obenem boji. Iza je vedela, kaj se bo zgodilo. »Prosim, ne zapusti me, potrebujem te, ljubim te,« je hlipala, vendar ni prav nič pomagalo. Kristjan je zgrabil kovček in odvihral skozi vrata.

Ohromljena

Iza se ne more spomniti, koliko ur je tisti dan in še kakšnega naslednjega presedela ob kuhinjski mizi, strmela v telefon in upala, da jo bo poklical. Odkar jo je zapustil, se je počutila kot robot. Vstala je, se umila, si pripravila najnujnejši zajtrk in med delom malone vsako minuto ošvrknila zaslon telefona. Strah jo je bilo prihodnosti, strah samote in osamljenosti, ljudje, ki so ji hoteli pomagati, so bili tako neskončno daleč in tuji. Kot da bi govorili drug jezik, živeli v drugem svetu. Ize ni bolelo samo srce, ostala je brez korenin. Bila je približno v takem stanju kot novorojenček, ki je z rojstvom pregnan iz toplega in varnega zavetja. Kot dojenčku so ji manjkali varnost, nežnost in občutek, da bo nekdo poskrbel zanjo.



Vez s stvarnostjo

Občutek, da so izgubili korenine, je najbolj značilen za ljudi, ki so izgubili domovino, pa tudi za takšne, ki so bili življenjsko navezani na partnerja in popolnoma nesamostojni. »Sama sem kot kamen na cesti,« je pisala Iza v svoj dnevnik. In še: »Nikoli več ne bom mogla ljubiti.«

Občutek izgube nečesa oprijemljivega nastane v razmerju, v katerem je eden brez prave samozavesti, odločnosti in trdnosti. Iza se je nehote zaljubila v Kristjana, ker je bil tak, kot si je pravzaprav želela biti sama. Živahen, vesel, razigran. Ko je zadnji dan položil stanovanjske ključe na mizo, je Iza dobesedno izgubila korenine, povezanost s stvarnim življenjem.



Srčika

Sindrom povezanosti s koreninami se lahko pojavi tudi v srečnem, bolje rečeno zadovoljnem partnerstvu, v katerem, denimo, žena že zvečer pripravi možu zajtrk za drugo jutro, mu položi na stol obleko, kravato in čevlje in z opravičujočim se smehljajem pojasnjuje prijateljicam, da je mož kot otrok, ki ničesar ne zmore sam. Pokliče ga v službo, ko je čas za zdravila, in se dogovori za vse sestanke in zabave. Je srčika njegovega življenja, je kot žarnica, brez katere bi ostal v temi.

Potem pa udari kot strela z jasnega: po dveh desetletjih skupnega življenja je srečala svojo mladostno ljubezen, se ponovno zaljubila in na hitro ločila od moža. Mož je zapadel v krizo izgube korenin, dobil čir na želodcu, se hitro spravil v pokoj. A se tudi spet postavil na svoje noge.



Poiščite v sebi moč

Izgubiti korenine je boleče, vendar se pogosto dogaja. Poznamo pravljice, v katerih so otroke nagnali od doma in so pozneje postali nekaj posebnega, toda v stvarnem življenju je to teže izvedljivo. Najti v sebi moč in znova pognati korenine je nekaj enkratnega in herojskega. Tisti, ki mu to uspe, čuti, da je začel novo, srečnejše življenje, ki ga sam obvladuje. Za spremembo.