Kaj storiti, če vaš partner v službi blesti, doma pa lenari in se izogiba odgovornosti?

Je vaš partner v službi odločen, učinkovit in samozavesten? Vodi projekte, sprejema odločitve, sodelavci ga spoštujejo, doma pa, kot da ne bi bil ista oseba? Namesto da bi bil proaktiven, se izmika in zateka v pasivnost ali obljublja stvari, na katere hitro pozabi in jih nikoli ne izpolni? 

Mnogi pari se znajdejo v tej boleči razpoki med tem, kakšen je partner v zunanjem svetu, in kakšen postane za štirimi stenami doma. Občutek osebe, ki je temu priča, je pogosto enak: »Če zmore v službi, zakaj ne zmore tudi v najinem odnosu?« 

Prav o tem paradoksu za Psychology Today piše ameriški licencirani klinični socialni delavec Robert Taibbi z več kot 40-letno prakso svetovanja parom in družinam, ki pravi, da čeprav od ljudi pričakujemo konsistentno vedenje, to ni vedno tako preprosto. »Delo in dom namreč nista enaki okolji, ampak gre za dva povsem različna kulturna sveta.« 

PREBERITE ŠE -> Izpoved mame: Občutek imam, da sem v tej družini samo zato, da stvari funkcionirajo 

Dve okolji, en velik nesporazum

Kot pojasnjuje Taibbi, se težava pogosto ne skriva v lenobi partnerja ali celo pomanjkanju ljubezni, ki jo čuti do nas, temveč v razlikah med pričakovanji in pravili, ki veljajo v službi in doma. Partner je lahko v službi izjemno proaktiven, doma pa presenetljivo pasiven, in za to obstaja več razlogov. 

V službi je mogoče delegirati 

»V službi imaš ekipo. Če nečesa ne znaš ali nočeš narediti, lahko nalogo predaš naprej,« piše Taibbi. Doma te možnosti ni. Ko partnerju, ki je zadolžen za čiščenje kopalnice, delo ne diši, opravila ne more preprosto preložiti na tretjo osebo, ampak to delo avtomatsko pade na drugo polovico. Če je partnerjeva osebnost nagnjena k izogibanju ali upiranju, bo to prej prišlo na plan v intimnem odnosu kot pa v profesionalnem okolju. 

V službi marsikaj »požremo« 

Ko nadrejeni od nas v službi zahtevajo neprijetno nalogo, se malokdo aktivno upre, ampak raje stisne zobe in jo kljub notranjemu odporu opravi. »Doma pa se počutimo dovolj varne, da lahko godrnjamo, odlašamo ali se upiramo,« razlaga ameriški socialni delavec.

PREBERITE ŠE -> Majhno stanovanje, lesena mansarda in vrt kot iz sanj: trije prostori, ki navdihujejo

V službi obstajajo nagrade in napredovanja

V delovnem okolju so trud, odgovornost in sodelovanje pogosto nagrajeni z napredovanjem, pohvalo, višjo plačo. Doma pa velja tiho pravilo, da so te stvari pač del odnosa. »V partnerskem življenju pogosto ni oprijemljivih nagrad, stvari je preprosto treba postoriti,« zapiše Taibbi, ki razlaga, da se prav zaradi te samoumevnosti pri partnerjih začne razvijati tiho nezadovoljstvo. 

Doma so čustveni sprožilci močnejši 

Vsak izmed nas ima občutljive točke. Za nekatere je to občutek nadzora, za druge kritika ali ukazovanje. »Kar v službi zmoremo potlačiti, doma izbruhne na prosto,« opozarja Taibbi. Ti izbruhi se pri nekaterih partnerjih lahko kažejo kot pasivno-agresivno vedenje pri drugih pa kot umik.

PREBERITE ŠE -> Žena mi očita, da preveč kolesarim. Ima prav? (svetuje Bruno Šimleša)

Različne vrednote prinašajo različna pričakovanja 

Moramo se zavedati, da imata lahko partnerja, kljub temu da se močno ljubita in spoštujeta, zelo različne vrednote in pričakovanja  glede vlog v odnosu. Vaš partner morda nezavedno verjame, da bi moral drugi prevzeti večino skrbi za dom, otroke ali čustveno delo v odnosu. Tu pomembno vlogo igrajo tudi zgledi iz primarne družine. »Naše predstave o tem, kaj je ‘pravično’, pogosto izvirajo iz okolja, v katerem smo odraščali,« poudarja Taibbi. 

Ni dovolj, da en partner reče, drugič se bom bolj potrudil. Takšne fraze samo odpirajo prostor za nove neizpolnjene obljube. Če želite, da se bo v odnosu nekaj res spremenilo, potrebujeta konkreten načrt. Foto: Shutterstock

Kaj lahko storita, preden se izmikanje odgovornosti v odnosu spremeni v zamero?

Dolgotrajno neravnovesje v odnosu redko izgine samo od sebe, pravi ameriški strokovnjak, ki pove, da se frustracije lahko vlečejo leta, dokler enemu od partnerjev dokončno ne prekipi in se odloči zapustiti ali končati odnos. A dobra novica je, da obstajajo pristopi, kako nasloviti neskladja v paru in rešiti težave, preden prerastejo v nepremostljive razlike.

1. Pogovarjajta se o tem. Pravočasno 

Če čutite, da vaš partner doma ne nosi enakovrednega bremena kot vi, ne čakajte, da bo to opazil sam in se izboljšal. Redko se namreč zgodi, da ljudje prepoznamo neravnovesja in jih spremenimo, če nam trenutni sistem (četudi nezavedno) ustreza. Večja verjetnost je, da se bo partnerjevo vedenje nadaljevalo, dokler ne boste vzrojili in ga v jezi opozorili na neskladje. »Zadrževanje občutkov pogosto vodi v izbruh ali čustveni umik,« razlaga terapevt, ki opozarja, da oboje otežuje pogovor, zato je za konstruktivno reševanje problema bolje, da se ga lotimo, preden nam preraste čez glavo. 

2. Ne prepirajta se o tem, kdo ima prav 

Kadar partner doma ne izpolni svojih obljub in zadolžitev ali ne prevzame odgovornosti za napake in dejanja, se par pogosto zaplete v prepir o tem, kdo je kaj rekel, kdo kaj počne in kdo dela več. »Takšni prepiri ne rešujejo bistva, ampak le ustvarjajo zamere in povzročajo čustveno škodo,« pravi Taibbi. 

3. Vodita zrel, odrasel pogovor in jasno povejta, kaj potrebujeta 

Namesto prerekanja o tem, kdo ima prav, se poskusita izogniti konfliktu. Umaknita očitke in se raje osredotočita na izražanje jasnih potreb. Določita čas za miren, problemsko usmerjen pogovor, ki se ne izgubi v podrobnostih, temveč se osredotoči na širšo sliko: kaj morata oba najbolj spremeniti. Eden morda potrebuje več priznanja, drugi pa več konkretne pomoči. »Ne gre za to, kdo zmaga, temveč kaj mora vsak spremeniti,« poudarja ameriški strokovnjak. 

4. Oblikujta konkreten načrt

Ni dovolj, da en partner reče, drugič se bom bolj potrudil. Takšne fraze samo odpirajo prostor za nove neizpolnjene obljube ali kot opozarja Taibbi: »Nejasni dogovori vodijo v ponovitve istega konflikta.« Če želite, da se bo v odnosu nekaj res spremenilo, potrebujeta konkreten načrt, saj se je težje izmakniti stvarem, ko jih jasno določimo. K čemu se bo partner dejansko zavezal? Kakšni so časovni okviri in roki, da bodo pričakovanja jasna? Kaj točno bo kdo naredil? Kdaj? Kako pogosto? Vendar pozor, načrtovanja se lotite premišljeno. Naj ne izpade, kot da samo en partner dobi spisek nalog, drugi pa delegira delo. Oba se zavežita k stvarem, ki jih bosta opravila in se jih držala, saj sta v odnosu skupaj, zato si morata oba prizadevati za izboljšanje situacije. 

5. Redno preverjajta in prilagajajta načrt 

Taibbi za konec svetuje, da ne pričakujemo rezultatov čez noč. Ko se bosta prvič dogovorila za delitev domačih bremen, si vzemita poskusen teden dni, ko naj se določene stvari realizirajo. Nato sredi tedna nežno preverita, kako načrt napreduje. In ne pozabite, drža, ki jo velja zavzeti, ni »jaz proti tebi«, temveč »midva proti najinim težavam«. 

Morda partnerja res ne moremo »naučiti«, da bo doma enak kot v službi. Lahko pa skupaj ustvarimo prostor, kjer odgovornost, sodelovanje in spoštovanje niso samoumevni – ampak zavestna izbira obeh. In to je pogosto največji premik od vseh.