Službena pot ju je zbližala na zabavi dveh podjetij, sedel je ob njej in ji dvoril, motilo jo je, ker je neprestano kadil, še bolj pa, ker je govoril in govoril kot strgan dohtar. Naslednje leto sta se poročila, kasneje dobila hčerko in sina, žal pa se je v Cilkino srce pričelo vrivati vse več dvomov o njegovi odsotnosti, večni izgovori, da karta s prijatelji, da je pomagal kolegu, da je moral na tekmo, da je moral, vedno je moral … Čeprav je bil do otrok skrben očka, smo v širšem sorodstvu opažali, da je z mislimi drugje. 

Moj dom je postal ena sama hiša strahov, pred otrokoma sem skrivala, kolikor se je dalo, in tiščala glavo v pesek, da so vse to le moraste sanje in ko se zbudim, ne bo nič res. 

Mnogo let kasneje je Cilka izpovedala, kaj vse je doživljala: »Nekega dne je prišlo priporočeno pismo s sodišča. Ustrašila sem se in s težkim srcem čakala, kdaj se Jernej vrne, da izvem. Vrnil se je šele opolnoči, pijan. Pismo je odprl, preklel sodišče, in mi ga dal, naj preberem. V uvodnem delu sem ugotovila, da gre za kazen, ker je vozil pod vplivom alkohola. Kazen sva nekako poravnala, a dobil je tudi nekaj kazenskih točk. Bila sem prepričana, da ga je to izučilo. 


Sčasoma so prihajala podobna pisma, skrival jih je. Ko mi je uspelo najti zadnje, sem ostrmela: izgubil je vozniško dovoljenje. Moj dom je postal ena sama hiša strahov, pred otrokoma sem skrivala, kolikor se je dalo, in tiščala glavo v pesek, da so vse to le moraste sanje in ko se zbudim, ne bo nič res. V najinih redkih pogovorih z njegovo trezno glavo mi je obljubljal, se zaklinjal, me rotil, naj ga razumem in mu oprostim, bila sem tiho, ker mu preprosto nisem ničesar več verjela. 

Bilo je pred prvomajskimi prazniki, imela sem spravljenega nekaj denarja za piknik, a ko odprem denarnico, v njej ni bilo niti centa. Kdo bi mi vzel denar, otroka nikakor, torej on. Odločila sem se, da bom molčala in ga opazovala. Nadvse prijazen se je strinjal z vsem, kar sem rekla ali predlagala, sum ni bil zaman. Čez teden dni sem ponovno vzela v roke spravljeno denarnico, ker sem potrebovala račun, a presenečena obstala, saj je bil ves denar spet v njej. Molčala sem še naprej, pomislila celo, da sem se zmotila, a se je brž izkazalo, da se nisem. Proti koncu meseca denarja spet ni bilo in vse se je ponovilo še dvakrat, dokler mi ni zavrela kri. 

Ko sta sin in hčerka prijela v roke hranilnik, je bil prazen. Onemeli smo, prvi je spregovoril sin: 'Oče, kaj si mi spet vzel denar?' Ne vem, kako je bilo naprej, beseda spet me je tako prizadela, da sem planila v mrzlo noč in tekla, tulila, dokler me ni zagrnila tema. 

Seveda sem ga ujela na lažeh, upal si je celo trditi, da se mi je zmešalo in naj grem k psihiatru. Ker je dobil odpoved v službi, se je zaposlil čez mejo, oddahnila sem si, saj je bilo dovolj daleč, da se ni mogel dnevno voziti domov. Zatrjeval je, da služi dobro, da se bo za nas vse obrnilo na bolje, a ko je enkrat mesečno le prišel domov, o kakem zaslužku niti besedice več. Z otrokoma smo se navadili na novo življenje, a sem čutila, da vesta več, kot predvidevam. Odnosi zrahljani, njegovi starši so valili krivdo name, ker da sem preobčutljiva. Kako sem lahko vse to preživljala? Ne vem, težko delo v službi, skrb za otroka, potrpela sem zaradi njiju. 


Zgodilo se je na božični dan, tokrat je bila 'sreča' na moji strani, ker sta bila na obisku njegova starša. Sinu in hčerki sta dala nekaj denarja, onadva brž po hranilnik, a ko sta ga prijela v roke, žalostno gledala predse – bil je prazen. Onemeli smo, prvi je spregovoril sin: 'Oče, kaj si mi spet vzel denar?' Ne vem, kako je bilo naprej, beseda spet me je tako prizadela, da sem planila v mrzlo noč in tekla, tulila, dokler me ni zagrnila tema. Po mesecu dni v bolnišnici sem se vrnila, čakala sta me njegova starša, skrušena zajokala in mi naznanila, da je moj mož v zaporu, naj se nikar ne razburjam, saj da mi bosta onadva pomagala naprej. V moje življenje se je vrnil mir, večkrat sem se jezila sama nase, zakaj za vraga sem ga tako dolgo trpela, in jezila sem se na starše, ki so me vzgajali z besedami, da žena mati mora vse potrpeti, kajti otroci odrastejo in bodo krivdo valili tudi nate. 

Jernej se ni nikoli več prikazal, nikoli poklical, uradno ločena sicer nisva, nosim njegov priimek, dokler ne zberem moči za končno dejanje, sicer pa to niti ni več pomembno,« je zaključila Cilka in zrla nekam v daljavo ter dala vedeti, da so vsa vprašanja in podvprašanja nezaželena. Čemu neki bi kdo še kar koli lahko rekel …