Oriana Girotto, voditeljica

Vaš sin se je že z izbiro srednje šole usmeril v umetniško smer. Ste ga podprli?

Aleks obiskuje srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, in sicer smer grafično oblikovanje. Pri njegovi izbiri nisva imela veliko besede, čeprav naju je seveda vprašal za nasvet. Je že dobro vedel, katero šolo si želi obiskati, vprašal pa naju je, ali meniva, da bi bila gimnazija kljub temu boljša izbira. Pri njegovi odločitvi sem ga podpirala, saj je to, da ima v današnjem času nekdo vizijo lastne prihodnosti, res neprecenljivo. Gojenje talentov in osredotočanje na to, kar človeka zanima, je ključ do uspeha.

Vi ste srednjo šolo obiskovali v Italiji, kajne? Kako se spominjate tistih časov?

Res je. Tam je drugače kot v Sloveniji. Tu je program bogatejši in tudi uspeh dijakov je boljši. Danes je drugače še to, da so postale tudi profesionalne šole bolj cenjene in se je odprlo veliko novih smeri. V mojih časih ni bilo toliko izbire. Srednja šola je bila nadaljevanje osnovne in večinoma smo se vsi vpisovali v gimnazije brez vnaprej začrtane poti. Bili smo brez idej in vizije. Nismo vedeli, kaj si želimo postati, ko bomo odrasli.



Torej ste navdušeni nad slovensko srednjo šolo?

Slovenska šola me navdušuje. Programi, prostori, popoldanske aktivnosti, organizirana potovanja, usposabljanja, športni dnevi, učenje angleškega jezika, informiranje družin o dnevnem dogajanju v šoli in še bi lahko naštevala. Če primerjamo s šolami in vrtci v Italiji, je res vse bolje. Škoda, da se Slovenci tega ne zavedajo.

Kako drugačna je danes mladina?

Razdelila bi jo v dve skupini, nekateri so izgubljeni, brez energije, v nobeni stvari ne vidijo smisla in vseskozi potrebujejo vzpodbudo za vsako aktivnost, drugi pa se poglobijo v tisto, kar jih zanima, so neverjetno talentirani in kreativni. V vsakem pogovoru o tehnologiji in novicah te prekašajo in vsak zaslužen evro vložijo v kakšno krajše potovanje. Velikokrat sem ob pogovoru z najstniki kar pozabila, koliko so v resnici stari. Mladina je črna ali bela, ni nians.

Preberite še: Znani Slovenci o tem, ali njihovi otroci sodelujejo pri hišnih opravilih

Marko Vozelj, pevec

Vaša hči je začela lani obiskovati srednjo šolo, kdo se je odločil, kam se bo vpisala?

Ja, naša starejša hči Maša je postala gimnazijka. Pri izbiri srednje šole je imela povsem proste roke, saj njenim odločitvam povsem zaupam. Na informativni dan je šla na različne šole in se samostojno odločila. Za vprašanja in nasvete smo ji vedno na voljo, a šola in učenje sta njena stvar. Ker je bila že v osnovni šoli dosledna, željna znanja in učenja, je te pozitivne navade prenesla tudi v srednjo šolo.



Je srednja šola danes drugačna kot takrat, ko ste jo obiskovali vi? Je drugačna tudi mladina?

Osnove ostajajo podobne, je pa danes mnogo več možnosti in različnih informacij, do katerih lahko pridemo v trenutku. To pa ne pomeni, da je učenje kaj drugačno. Brez truda se v življenju nič ne zgodi. Današnja mladina je čudovita, tako kot smo bili čudoviti mi v teh letih. Ko jih opazujem, vidim podobne iskrice v očeh, podobne strahove in vprašanja, kot sem jih imel takrat jaz. Želim jim, da letijo visoko, čim višje, a naj se jim od višine ne zvrti.


Boštjan Romih, voditelj

Vaša hči je dijakinja prvega letnika srednje šole, kajne? Koliko besede ste imeli pri njeni izbiri?

Rosa je navdušena poljanka. Srednjo šolo je izbrala povsem sama, pri njenem elegantno in utemeljeno nepopustljivem slogu drugače niti ne bi bilo mogoče. Ko ona točno ve, kaj želi, zna to sporočiti s srhljivo zrelostjo in mirno odločnostjo. Po obisku nekaj gimnazij na informativnih dnevih je zelo hitro vzklila njena ljubezen do Poljan in dilem je bilo takoj konec. Čudovito je bilo opazovati njene počitnice lani, ko se je zelo odkrito veselila prvih stikov s srednjo šolo in zdaj res vemo, da je zadela žebljico na glavico. Rosa je namreč zelo družboslovno naravnana, rada ima jezike, izbrala je klasično smer, ker si je želela učiti tudi latinščino.

Saj vemo, s katerimi programi in orodji bodo večinoma imeli opravka vse življenje, zakaj ne bi torej v šoli spoznali dela z urejevalniki besedil, preglednicami in podobnim. Namesto tega se mora otrok pri prvih urah računalništva naučiti odgovor na vprašanje, kaj je algoritem in katere so njegove lastnosti.   

Kako je srednja šola danes drugačna kot takrat, ko ste jo obiskovali vi?

Izjemno všeč mi je, ker na njeni šoli spodbujajo ustvarjalnost, razmišljanje, širino, vzdržujejo visoke kriterije glede jezika in se znajo mladim na trenutke približati z zavidljivo razposajenostjo in ustvarjalnostjo. Ko so imeli decembrsko prireditev, so za promocijo posneli zabaven filmček, v katerem so nastopili dijaki in profesor. Oba z Roso sva se na glas krohotala ob njem. Vidi se, da jih ne podcenjujejo, ne zadržujejo se v profesorskih višavah. Hkrati jim ne popuščajo preveč, zahtevajo veliko in jih vzpodbujajo. Tudi jaz sem imel srečo s srednjo šolo, bili smo ustvarjalen razred, delali smo odštekane igre, pel sem v zboru, igral v bendu, se zaljubljal in odljubljal ... So pa imeli včasih profesorji in učitelji za današnje pojme nedoumljivo nedotakljivost in so jo – to lahko potrdim tudi s časovne distance – včasih nepošteno izkoristili.


Kako drugačna je danes mladina?

Mi smo bili čisto drugačni, a ne? (smeh) Ni res, osnove so popolnoma enake. Na takšen in drugačen način se borijo za svoj košček pozornosti na tem svetu, za svoj prostor in svoj jaz. Preizkušajo meje, raziskujejo neznano, želijo si biti slišani in upoštevani, neradi počnejo rutinske ali na videz nesmiselne stvari, izogibajo se neutemeljenemu naporu in potrebujejo našo ljubezen. Tako kot je bilo pri nas in pri generacijah poprej. Sicer se soočajo z drugačnimi izzivi, a korenine imajo v enakih človeških lastnostih.

Nekateri starši se učijo skupaj z otroki, drugi pa pravijo, da je šola otrokova skrb. V katero kategorijo sodite vi?

Bolj v drugo, če že privolim v zgolj dve kategoriji. (smeh) Čeprav sem presrečen, kadar znam katero stvar razložiti.

Preberite še: Znani Slovenci o svojem prvem avtomobilu

Je kaj, kar vas v našem šolstvu zelo moti?

Res lahko povem? (smeh) Predvsem si želim več računalniškega opismenjevanja. Saj vemo, s katerimi programi in orodji bodo večinoma imeli opravka vse življenje, zakaj ne bi torej v šoli spoznali dela z urejevalniki besedil, preglednicami in podobnim. Namesto tega se mora otrok pri prvih urah računalništva naučiti odgovor na vprašanje, kaj je algoritem in katere so njegove lastnosti. Res čudovito, če tega ne znaš takoj izustiti, ne boš nikoli programer, a ne? (smeh) Tudi desetprstno tipkanje je veščina, ki jim bo dejansko prišla zelo prav. Seveda, razvijajmo grafomotoriko s pisanjem in risanjem, ampak tipkovnici pač ne bodo mogli uiti. Če strnem, želel bi si več učenja stvari, ki jim bodo v življenju v resnici prišle prav. Neverjetno in zabavno pa je, da so tako govorili že v mojih šolskih časih. (smeh)