Ste tudi vi »beta mama«? Novi starševski trend deli javnost
Po družbenih omrežjih se vse pogosteje pojavlja izraz »beta mama«. Če ste ga zasledili prvič, naj vas ne zavede. Ne gre za oznako manj sposobnih ali manj predanih mater, temveč opisuje ženske, ki se zavestno odmikajo od ideala popolnega starševstva. Namesto nenehnega nadzora, usklajevanja urnikov in občutka, da morajo biti ves čas korak pred otrokom, prisegajo na bolj sproščen pristop, ki otrokom dopušča več samostojnosti, mamam pa nekoliko več miru.
O tem za Psychology Today piše razvojna psihologinja dr. Vanessa LoBue, profesorica psihologije na Univerzi Rutgers v Newarku in vodja Centra za raziskovanje otrok, ki pojasnjuje, da »beta mame« zavračajo intenzivno, do potankosti načrtovano starševstvo ter se namesto tega odločajo za vzgojo, pri kateri otrokom dopuščajo več svobode, sebi pa manj pritiska, da morajo biti popolne.
Upor proti helikopterskemu starševstvu
Da bi razumeli, zakaj je ta pristop v zadnjem času postal tako priljubljen, se je treba ozreti nekaj desetletij nazaj. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je začelo uveljavljati prepričanje, da morajo starši (predvsem mame) skrbno usmerjati prav vsak vidik otrokovega razvoja. Zaradi vse večje tekmovalnosti v šoli in pozneje na trgu dela je marsikdo začel verjeti, da bo otrok brez dodatnih dejavnosti, natančno načrtovanega urnika in stalnega nadzora zaostal za vrstniki.
Tako se je razmahnilo tako imenovano »helikoptersko starševstvo«, pri katerem starši nenehno bdijo nad otrokom in pogosto odpravljajo ovire namesto njega. Kot poudarja dr. LoBue, gre večinoma za zelo skrbne, izobražene in dobronamerne starše, ki si preprosto želijo, da bi njihov otrok v življenju imel čim več priložnosti in čim manj težav.
Otroci ne potrebujejo staršev, ki vse uredijo namesto njih
Toda dobre namere še ne pomenijo tudi najboljših rezultatov. Raziskave namreč kažejo precej drugačno sliko, pravi dr. LoBue, ki navaja, da statistični rezultati razkrivajo, da je helikoptersko starševstvo povezano s slabšim učnim uspehom, večjo odvisnostjo od zunanjih nagrad in pohval ter manjšo notranjo motivacijo za učenje. Otroci takšnih staršev se tudi pogosteje izogibajo izzivom, saj jih skrbi neuspeh, namesto da bi jih doživljali kot priložnost za učenje. Poleg tega je nedavna metaanaliza, ki je zajela več kot 200 raziskav, pokazala še povezavo med pretirano vpletenostjo staršev in pogostejšimi simptomi tesnobe pri otrocih.
To seveda ne pomeni, da starši otrokom škodujejo namenoma. Ravno nasprotno, pogosto jih vodi želja po zaščiti. Vendar lahko otrok le stežka razvije samozaupanje, če nima priložnosti, da bi se z izzivi spopadel tudi sam.
Mame imajo dovolj nevidnega dela
Čeprav izraz »beta mama« zveni kot nova modna oznaka, v resnici odraža precej globlji družbeni premik. Vse več žensk odkrito govori o nevidnem delu materinstva: o neskončnem načrtovanju, organiziranju, usklajevanju urnikov, skrbi za rojstne dneve, zdravniške preglede, šolske obveznosti in vseh drobnih nalogah, ki jih pogosto nihče ne opazi, a brez njih družinsko življenje ne bi teklo gladko. Razvojna psihologinja meni, da je prav ta neprestani pritisk eden od razlogov, da se številne mame odločajo za drugačen pristop. Manj natančno načrtovanih dni, več spontane igre, več otrokove samostojnosti in več pripravljenosti sprejeti, da ni treba, da je vse popolno.
Pa je ta pristop res nekaj novega?
Dr. LoBue razkriva, da psihologi o podobnem, bolj spontanem vzgojnem pristopu govorijo že desetletja. Ameriška psihologinja dr. Diana Baumrind je denimo že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja opisala različne vzgojne sloge. Starše z zelo visokimi zahtevami in močnim nadzorom je poimenovala avtoritarne, medtem ko je kot najbolj uravnotežen pristop izpostavila avtoritativno vzgojo. Starši, ki so prakticirali slednjo, so otrokom postavljali meje, vendar jih hkrati podpirali, jim zaupali in jim z odraščanjem dopuščali vedno več samostojnosti. Zanimivo je bilo, da je Baumrindova v raziskavah ugotovila, da so se prav otroci avtoritativnih staršev (in ne avtoritarnih) izkazali kot najbolj samostojni, socialno prilagojeni in uspešni pri soočanju z življenjskimi izzivi.
Do podobnih zaključkov je prišel tudi britanski pediater in psihoanalitik Donald Winnicott, ki je že pred desetletji predstavil danes znameniti koncept »dovolj dobre mame« (»good enough mother«). Kot pojasnjuje dr. LoBue, je Winnicott verjel, da otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo predvsem starše, ki so zanesljivi, odzivni in čustveno prisotni.
Ob tem pa dr. Vanessa LoBue opozarja še na eno pomembno stvar: otroci morajo biti priča tudi temu, da se odrasli kdaj zmotijo. Če otrok nikoli ne vidi starša narediti napake, ne dobi priložnosti, da bi se naučil, da so napake normalen del življenja, razloži razvojna psihologinja in dodaja, da je prav sposobnost, da po spodrsljaju ponovno poskusimo in se iz njega nekaj naučimo, ena ključnih življenjskih veščin, povezanih tudi z uspešnim učenjem in prilagajanjem novim situacijam.
PREBERITE ŠE -> VIDEO: Mame so danes pogosto sesute, kriva pa je družba (Dr. Saša Krajnc in Ana Rozman)
Ne bodite »popolni«, bodite raje »dovolj dobri«
Čeprav se danes veliko govori o »beta mamah«, njihov način razmišljanja ni nov, ampak gre le za vrnitev k bolj razumnim pričakovanjem, ki jih imamo do staršev, predvsem do mater. Kot sklene dr. LoBue, si vsak starš želi za otroka najboljše. Vendar to ne pomeni, da mora vedno postaviti svoje potrebe na zadnje mesto ali da mora namesto otroka rešiti vsako težavo. Otrokom ne koristijo popolni starši, temveč odrasli, ki jim pokažejo, da so napake del življenja in da se je iz njih mogoče pobrati. Zato je lahko največje darilo, ki ga podarite svojemu otroku, preprosto to, da si namesto prizadevanja po popolnosti dovolite biti »dovolj dobri«.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
