Ste danes že pozdravili neznanca? To vam lahko obvaruje zdravje, pravijo psihologi

Se še spomnite, kako grozno smo se počutili v izolaciji med pandemijo covida? Pomanjkanje socialnih stikov je resno načenjalo naše duševno zdravje. A čeprav prisilnega omejevanja stikov ni več, je danes neposredne interakcije med ljudmi vse manj. 

Kamorkoli se ozremo v javnih prostorih (naj bo to trgovina, avtobusna ali železniška postaja, kavarna, knjižnica itd.), so pogledi ljudi usmerjeni v ekran. Marsikdo ima v ušesih tudi slušalke, kar ga popolnoma izolira od okolice. Ne držimo več dvometrske fizične razdalje, a psihična distanca, ki jo med nami ustvarja pametna tehnologija, je toliko bolj prisotna. 

Osamljenost na telesu pušča posledice, kot da bi skadili 15 cigaret dnevno 

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in ameriško združenje za javno zdravje opozarjata, da se je človeštvo znašlo v »epidemiji osamljenosti«. Pojav so označili za globalno zdravstveno krizo, saj ima na človekovo zdravje primerljive posledice kot kajenje 15 cigaret dnevno. Osamljenost ne izbira starosti: prizadene tako mlade kot starejše, posledice pa so globoke – od povečanja tveganja za depresijo in anksioznostjo do celo nastanka srčno-žilnih bolezni, možganske kapi, kognitivnega upada in demence.

A zanimivo – pogosto se epidemija osamljenosti ne začne tam, kjer jo iščemo, svarijo strokovnjaki. Osamljenost ni samo posledica odsotnosti prijateljev in razpadlih odnosov. Epidemija osamljenosti, ki smo ji priča prav zdaj, se je začela z razkrojem družbe in izumiranjem vsakodnevnih naključnih stikov, ki jih imamo z neznanci. 

Sociološke raziskave kažejo, da so mimobežne interakcije – tiste sekundne izmenjave topline z neznanci – v strmem upadu. Digitalizacija je javni prostor preoblikovala hitreje, kot smo sposobni čustveno predelati. Samopostrežne blagajne so izrinile blagajničarke, QR-kode natakarje, mobilne aplikacije receptorje. Opravki, ki so bili nekoč priložnost za bežen stik, so se preselili v brezstično tišino digitalnih vmesnikov. 

Že res, da so javne storitve z digitalizacijo postale učinkovitejše in preprostejše, a psihologi opozarjajo, da izguba teh drobnih bežnih stikov z neznanci pomeni tudi izgubo varnostnih družbenih mehanizmov, ki ljudi kot topel objem ščitijo pred surovimi občutki osamljenosti. Vsakodnevni naključni stiki z mimoidočimi so namreč nevidna mreža, ki nas drži pokonci in nam sporoča, da smo del skupnosti. 

PREBERITE ŠE -> Najmanj osamljene se počutijo Slovenci, ki živijo v tej regiji 

Pozornost neznanca kot odmerek dobrega počutja 

Kljub temu da pri razmišljanju o socialnem zdravju najprej pomislimo na partnerje, družino in prijatelje, raziskave kažejo, da so lahko tudi najkrajši stiki z neznanci izjemno zdravilni. Toda pod enim pogojem: da se počutimo varne.

V nedavni študiji, objavljeni v Journal of Happiness Studies, so raziskovalci ugotovili, da je kakovost mimobežnih interakcij odvisna od stopnje zaupanja v lokalno skupnost. Ljudje, ki verjamejo, da živijo v zanesljivem, varnem okolju, pogosteje doživljajo prijazne, tople trenutke z neznanci. Večje, kot je zaupanje, močnejša je čustvena resonanca v teh kratkih srečanjih. Ne gre za dolge pogovore, temveč za preproste trenutke: kratek komentar o zgodnji uri, ko se s sodelavcem ali sosedom peljeta v dvigalu, nasmeh človeka, ki vam pridrži vrata. 

Psihologinja Barbara Fredrickson je trenutek, ko se dve osebi za hip ujameta v val pozitivne interakcije, poimenovala »resonanca pozitivnosti«, raziskave pa so pokazale, da tovrstne »resonance pozitivnosti«, ki se pripetijo med naključnimi neznanci, dokazano zmanjšujejo občutek osamljenosti, nižajo stopnjo depresivnih simptomov in celo izboljšujejo fizično zdravje. 

Do spontane interakcije z neznanci je nekoč prihajalo na vsakem koraku, danes pa z buljenjem v telefone ustvarjamo nevidno bariero, ki nas odtujuje drug od drugega. Foto: Shutterstock

Generacija Z in izginjanje »tretjih prostorov« 

Psihologi in sociologi opozarjajo, da so najbolj občutljiva skupina v »epidemiji osamljenosti« trenutno mladi, ki vstopajo v odraslost – generacija Z. Izgubili so namreč tisto, kar je bilo generacijam poprej samoumevno: tako imenovane »tretje prostore«. 

Tretji prostori je strokovni izraz za družbena okolja zunaj doma, izobraževalnih ustanov in služb, kjer prihaja do spontanega druženja. Knjižnice, mladinski centri, bari in klubi so prostori, kamor si se nekoč lahko odpravil in našel družbo. Ne, ker si namenoma iskal prijatelje – socialni stiki so se preprosto zgodili. Teh tretjih prostorov je danes vse manj, opozarjajo sociologi, pandemija pa je njihovo izginjanje samo pospešila. 

Mnogi pripadniki generacije Z, ki so odraščali v letih izolacije, danes poročajo o nižji socialni samozavesti in večji družbeni anksioznosti. WHO ugotavlja, da je med mladimi v porastu izolacija, upad komunikacijskih veščin in občutek, da »ne sodijo nikamor«. Ironija trenutne digitalne ere je, da ima večina mladih danes veliko družbenih interakcij po spletu, pogovarjajo in ostajajo v stikih z drugimi lahko vse sekunde dneva in noči. A čeprav kot družba še nikoli nismo bili tako virtualno povezani, še nikdar doslej nismo bili tako osamljeni. 

PREBERITE ŠE -> Mladi v Sloveniji čutijo globoko osamljenost (izpoved študentke in dijaka)

Kako (ponovno) postati družabna bitja 

Avstralska psihologinja in profesorica dr. Kelly-Ann Allen in njena študentka Gabrielle Skrekovski, ki sta problem »epidemije osamljenosti« in pomanjkanja socialnih stikov z neznanci orisali v članku za Psychology Today, predlagata tri konkretne rešitve, s katerimi se lahko borimo proti posledicam družbene odtujenosti. Gre za preproste rituale, ki jih lahko vsak izmed nas vnese v svoj vsakdan, ter tako izboljša duševno ter fizično počutje sebi pa tudi drugim, saj je pozitivna interakcija nalezljiva in se preliva od enega človeka na drugega. 

1. Pozdravite tri neznance na dan 

Naj bo to sosed, oseba v službenem dvigalu, natakarica, prodajalka ali voznik avtobusa, ne skrivajte pogleda, ne buljite v tla ali telefon in ne pretvarjajte se, da drugih ne opazite. Poglejte človeka nasproti vas v oči in ga pozdravite. Znanstveniki so namreč ugotovili, da že bežen »dober dan« dvigne občutek pripadnosti in izboljša dobro počutje.

2. V javnosti vsaj za nekaj minut pospravite telefon 

Dr. Allen in Skrekovski svetujeta, da na javnih mestih, kjer lahko pride do interakcije z ljudmi (denimo v čakalnici, v vrsti pred blagajno, na avtobusni postaji ali javnem prometu), pametne naprave pospravimo v žep ali torbo. S tem bomo bolj odprti za stik z drugimi, saj telefoni, tablice in slušalke ustvarjajo bariero, da se nam nihče ne upa približati ali nas ogovoriti. Kdo ve, morda vam bo prav človek, ki sedi ali stoji zraven vas, polepšal dan. 

3. Povrnite si »tretji prostor« 

Če delate od doma in nimate veliko opravkov po mestu (po možnosti pa celo živite sami), je verjetnost za naključne stike z mimoidočimi še manjša. Dr. Allen in Skrekovski svetujeta, da si delo načrtno organizirate tako, da vsaj en dan v tednu delate iz knjižnice, lokalne kavarne ali novodobnih deljenih pisarn oz. coworking prostorov. Že samo prisotnost med ljudmi naredi razliko v našem duševnem počutju, pravita avtorici in to tudi, če se z ljudmi sploh ne pogovarjamo.