Smo v želji po srečnih otrocih vzgojili preveč krhko generacijo? Psiholog o problemu sodobne vzgoje

Današnji starši imajo na voljo več znanja o vzgoji kot katera koli generacija pred njimi. Vedo, kako pomembno je otroka poslušati, potrditi njegova čustva, se z njim pogovarjati, ga spodbujati, mu omogočiti čim več priložnosti in paziti, da ga ne zaznamujejo napake, ki so jih pri vzgoji počeli njihovi lastni starši. Pa vendar se zdi, da otrokom ni bolje. Tesnoba, čustvene stiske, vedenjske težave in različne diagnoze med otroki in mladostniki naraščajo, starši pa so ob vsem znanju, ki jim je na voljo, pogosto bolj izčrpani, prestrašeni in negotovi kot kadar koli prej.

Kaj če razlog ni samo v otrocih? In kaj, če ga ne moremo iskati zgolj v telefonih, družbenih omrežjih ali sodobnih pritiskih, ampak tudi v tem, kako smo v zadnjih desetletjih spremenili samo družinsko življenje in način vzgoje? »Kaj, če težava ni v otroku, temveč v spremembah, ki smo jih naredili v svetu okoli njega?« se za Psychology Today sprašuje ameriški klinični psiholog dr. Paul Sunseri, strokovnjak za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter ustanovitelj in direktor kalifornijskega inštituta za pomoč družinam, ki se soočajo z duševnimi stiskami.

Pametna tehnologija ni edini motilec vzgoje 

Ko govorimo o krizi duševnega zdravja mladih, je ena najpogostejših razlag digitalizacija otroštva. Ameriški socialni psiholog dr. Jonathan Haidt že vrsto let opozarja, da so pametni telefoni in družbena omrežja temeljito spremenili življenje otrok in mladostnikov. O tem je podrobno govoril tudi v intervjuju za Onoplus, v katerem je opozoril na posledice sveta, v katerem se je velik del otroštva iz resničnega življenja preselil na splet.

Dr. Sunseri se s tem strinja, a meni, da se je poleg razvoja pametne tehnologije v načinu vzgoje korenito spremenilo še nekaj fundamentalnega. V manj kot stoletju smo namreč močno preobrazili tudi družinsko matrico, v kateri otroci odraščajo. Sodobne zahodne družine so se po njegovih besedah oddaljile od vzgojnih vzorcev, ki so obstajali tisočletja in so otrokom morda pomagali razvijati sodelovanje, čustveno stabilnost, samostojnost in odpornost. 

Če otroku odstranimo vsako oviro, še preden se z njo spopade, mu sicer prihranimo nekaj frustracije, vendar mu obenem odvzamemo tudi priložnost, da odkrije lastno moč. Foto: Shutterstock

Kaj so starši nekoč počeli drugače?

Dr. Sunseri za primerjavo sodobnim vzgojnim pristopom zahodne družbe poda tradicionalne skupnosti, ki še vedno živijo v oddaljenih kotičkih sveta in jih globalizacija še ni dosegla. To so denimo majevske in inuitske kulture ter tanzanijsko pleme Hadza, vse tri je raziskovala tudi ameriška novinarka Michaeleen Doucleff in vzgojne navade njihovih družin popisala v knjigi Hunt, Gather, Parent (Lovi, nabiraj, vzgajaj, op. p.). Doucleffova je ugotovila, da razlika v vzgoji pri teh tradicionalnih skupnostih ni v tem, da bi majevski, inuitski ali hadzski starši svoje otroke imeli manj radi ali da bi bili do njih hladnejši. Bistvena razlika je, kakšen položaj namenijo otroku znotraj družine. 

V tradicionalnih skupnostih otrok namreč ni osamljeni projekt dveh odraslih, okoli katerega se vrti življenje celotne družine. Odrašča znotraj širše mreže sorodnikov in drugih odraslih, zgodaj začne sodelovati pri vsakdanjih opravilih, obenem pa ima precej prostora za opazovanje, raziskovanje in samostojno učenje. Odrasli ga pri tem res usmerjajo, toda, kot povzema dr. Sunseri, s poglavitno razliko; to je z mirno in samozavestno avtoriteto, ne pa z nenehnimi popravki, razlagami in pogajanji, ki so postali stalnica vzgoje na zahodu. 

Ali se moramo z otrokom res pogovoriti o čisto vsakem izbruhu?

Ena najbolj očitnih razlik med sodobno zahodno in tradicionalno vzgojo se pokaže v trenutkih, ko otrok izgubi nadzor nad svojimi čustvi. Ko kriči, joka, udarja ali se vrže na tla, ker ni dobil tistega, kar si je želel, se sodobni starši pogosto znajdejo pred celo kopico navodil, kako naj se odzovejo. Otroku naj bi pomagali poimenovati čustvo, ga pomiriti, z njim govoriti o tem, kar doživlja, in mu pomagati čustva uravnati.

Vse to izhaja iz dobrega namena, toda dr. Sunseri opozarja, da lahko med močnim čustvenim izbruhom pretirana vpletenost odraslega doseže ravno nasprotni učinek. »Pozornost lahko vznemirjenost poveča, namesto da bi jo zmanjšala,« pojasnjuje in dodaja, da prav vsak trenutek otrokove čustvene neobvladanosti ne zahteva dolgega terapevtskega pogovora. 

Tudi v primeru otrokovih izpadov imajo tradicionalne kulture drugačen pristop k vzgoji kot zahodnjaki. Doucleffova je med Inuiti denimo opazila, da se odrasli na otroške izbruhe odzivajo izjemno mirno. Ko otrok joče, udarja ali se vede neprimerno, ga praviloma ne zasujejo z dolgimi razlagami in ga ne poskušajo na silo pregovoriti v boljše razpoloženje. Ostanejo zbrani in počakajo, da čustveni vihar mine. To seveda ne pomeni, da otrokova čustva zanje niso pomembna ali da jih ignorirajo. Razlika je predvsem v tem, da odrasli v tradicionalnih skupnostih ne dovolijo, da bi otrokovo trenutno čustveno stanje prevzelo nadzor nad celotno situacijo. 

Ne gre torej za izbiro med empatijo do otroka in postavljenem meja. Oboje je možno upoštevati pri vzgoji, saj lahko otroku obenem priznamo, da je jezen, razočaran ali žalosten, ne da bi mu zato dovolili vsako vedenje. Prav tako ni treba, da starši ob vsakem izbruhu občutijo pritisk, da ga morajo takoj »popraviti« ali izpeljati popoln pogovor o čustvih. Sodobni starš je namreč pogosto postavljen pred skoraj nemogočo nalogo: biti mora vedno miren, vedno čustveno dostopen, vedno potrpežljiv in pripravljen vsak otrokov izbruh razumeti do zadnje podrobnosti. Ni nenavadno, da ob takšnih pričakovanjih izgori tudi sam. 

PREBERITE ŠE -> Smo starši do svojih otrok danes premehki? 

Nekoč vzgoja otrok ni padla samo na starše 

A zaradi sodobne vzgoje ne trpijo samo otroci, ampak tudi starši. Izgorelost mater in v manjši meri tudi očetov je ena izmed hudih posledic tega, da smo v zadnjem stoletju tako spremenili družinsko matrico, pravi dr. Sunseri. V tradicionalnih skupnostih denimo breme vzgoje še vedno praviloma ne leži samo na ramenih enega ali dveh odraslih, ampak otroka skozi odraščanje vodi cela »vas«, torej stari starši, tete, strici, starejši sorojenci in drugi odrasli – praksa, ki je nekoč bila nekaj običajnega tudi na zahodu. 

Odgovornost za otroka, ki je razpršena po skupnosti, je pozitivna tako zanj kot tudi za mamo in očeta, saj se na ta način otrok nauči sobivanja v skupnosti, drugačnosti in raznolikih družbenih vlog, starša pa sta razbremenjena pričakovanj, da morata sleherni trenutek skrbeti za otrokove potrebe, čustva, varnost in zabavo.

Žal na zahodu danes le še malo družin prakticira ta model vzgoje. Večina jih je odrezanih od širše podporne mreže, saj živijo daleč od starih staršev in drugih sorodnikov, kar morda ne bi bil tako velik problem, če ne bi sodobni tempo življenja od odraslih terjal nešteto obveznosti. Tako so starši danes kronično izčrpani že od službe, gospodinjskih opravil, prevozov, šolskih in obšolskih dejavnosti, zato je pričakovati, da bodo po vsem tem še mirno in čuječe vzgajali otroka, neobzirno in utopično. Kot pravi dr. Sunseri, bi morali biti bolj prizanesljivi do staršev in kritizirati sistem, ki nas je pahnil v takšen način življenja, saj so generacije skozi praktično celotno človeško zgodovino odraščale v skupnosti. 

Včasih je otroke pomagala vzgajati širša skupnost, kar ni bilo samo razbremenjujoče za starše, ampak dobro tudi za otroke, saj jih je interakcija z različnimi generacijami naučila strpnosti in novih veščin ter znanja. Foto: Shutterstock

Sodobni otrok je postal središče družinskega vesolja

Spremenilo pa se ni samo število odraslih, ki sodelujejo pri vzgoji. Spremenil se je tudi položaj otroka znotraj družine. V marsikateri sodobni družini se ogromen del vsakdanjega življenja organizira okoli otroka. Kaj bo jedel, kam ga bomo peljali, katero dejavnost bo obiskoval, kako ga bomo zabavali, ali mu bo dolgčas, ali je zadovoljen, kako se počuti in ali smo dovolj dobro poskrbeli za njegov razvoj.

Tradicionalne skupnosti, ki jih je opazovala Doucleffova, delujejo precej drugače. Tam se življenje odraslih ne ustavi zato, ker je v družini otrok. Otrok se postopoma vključi v življenje, ki že poteka okoli njega. In pri tem ne dobi samo svobode, ampak tudi odgovornost. V majevskih družinah na primer so otroci že zelo zgodaj vključeni v vsakodnevna opravila. Ne zato, ker bi jih starši želeli kaznovati ali jim odvzeti otroštvo, ampak ker je sodelovanje nekaj samoumevnega. Ko so dovolj veliki, da lahko nekaj naredijo, začnejo po svojih močeh prispevati. 

Otrok s takšnim sodelovanjem ne pridobiva le delovnih navad, uči se tudi odgovornosti, sodelovanja in pripadnosti ter dobi občutek, da je dejaven in pomemben član družine. To je zelo drugačno sporočilo od tistega, ki ga lahko odrasli otroku nehote posredujemo, kadar zanj vse naredimo sami. Otroci namreč ne potrebujejo samo občutka, da so ljubljeni in varni, ampak je za njihovo zdravo odraščanje nujna tudi izkušnja, da nekaj zmorejo, so koristni in da odrasli cenimo njihov prispevek. V sodobnih zahodnih družinah lahko starši tak način vzgoje prakticirajo s preprostim vključevanjem otroka v gospodinjska opravila.  

Kaj se zgodi, ko otroku odstranimo vsako oviro? 

Dr. Sunseri pri tradicionalnih skupnostih izpostavlja še eno lastnost, ki jo sodobni starši sicer zelo cenimo, a jo otrokom paradoksalno pogosto otežujemo: samostojnost. Želimo si samozavestne, sposobne otroke, ki se bodo nekoč znašli v svetu, hkrati pa jih že od malega nenehno usmerjamo, opozarjamo in jim odstranjujemo ovire s poti.

Spomnimo jih, kaj morajo vzeti s seboj v šolo, nadziramo njihove domače naloge, vstopamo v njihove konflikte z vrstniki, jih vozimo od ene organizirane dejavnosti do druge in skušamo preprečiti neprijetne izkušnje, še preden bi se sploh zgodile. Vse to seveda počnemo iz ljubezni in želje, da bi jim bilo dobro, toda posledica pretirane vpletenosti je lahko ravno nasprotna od tistega, kar si želimo.

Otroci v tradicionalnih kulturah imajo po opažanjih Doucleffove precej več pristne samostojnosti. Dovoljeno jim je opazovati, raziskovati, poskusiti, narediti napako in nato poskusiti znova. Pri tem niso prepuščeni sami sebi, saj so še vedno del varne skupnosti odraslih, vendar jim ti ne dihajo za ovratnik pri vsakem koraku.

Zanimivo je, da je zelo podobno razliko v vzgoji opazila tudi Tina Zgonik, Slovenka, ki živi v Boliviji. Tamkajšnji otroci imajo po njenih besedah precej več svobode pri raziskovanju sveta, odrasli pa nimajo občutka, da morajo nenehno posegati v njihove dejavnosti, jih opozarjati ali zabavati. Otroci zato že zgodaj pridobivajo izkušnjo, da so marsikaj sposobni narediti sami. Več o njenih izkušnjah z bolivijskimi otroki in družinami, si lahko preberete TUKAJ. 

In prav to je ena ključnih sestavin samozavesti. Otrok je ne razvije samo zato, ker mu odrasli ponavljamo, kako sposoben je. Razvije jo predvsem takrat, ko se znajde pred težavo, jo poskuša rešiti in na lastni koži izkusi, kako je, če se lotiš neznanega problema in se ob tem naučiš nekaj novega. Če pa mu vsako oviro odstranimo, še preden se z njo spopade, mu sicer prihranimo nekaj frustracije, vendar mu obenem odvzamemo tudi priložnost, da odkrije lastno moč. 

Tradicionalne skupnosti otroke že zelo zgodaj vključijo v vsakodnevna opravila. Ne zato, ker bi jih želele kaznovati, ampak ker s takšnim sodelovanjem otrok dobi delovne navade, se uči odgovornosti, predvsem pa dobi občutek pripadnosti. Na zahodu lahko to družine dosežejo z vključevanjem otrok v gospodinjska opravila. Foto: Shutterstock

Ali od otrok danes pričakujemo premalo?

Prav vprašanje, koliko od otrok pričakujemo, se močno povezuje tudi z opozorili slovenskih strokovnjakov. Dr. Sebastjan Kristovič je denimo v intervjuju za Onoplus opozoril na pretirano osredotočenost sodobnih staršev na otrokovo uspešnost, njegove talente, želje in potencial. Otrokom želimo omogočiti ogromno, pogosto pa od njih zahtevamo vedno manj.

To je pomemben paradoks. Otroka vozimo na dejavnosti, vlagamo v njegov razvoj, bdimo nad njegovimi dosežki in želimo, da bi nekoč postal samostojen odrasel človek. Toda samostojnosti se ni mogoče naučiti samo iz spodbud in možnosti. Razvija se tudi skozi dolžnosti, frustracije, čakanje, odpovedovanje in občutek odgovornosti do drugih. 

To zagovarja tudi antropologinja dr. Vesna V. Godina, ki že dolgo opozarja na posledice permisivne vzgoje, v kateri otrok dobi veliko pravic, odrasli pa se vse težje postavijo v vlogo avtoritete. Avtoriteta namreč ni isto kot avtoritarnost. Ne pomeni kričanja, kaznovanja ali slepe poslušnosti. Pomeni, da odrasel ostane odrasel: razume otrokovo čustvo, vendar ne odstopi od vsake meje samo zato, ker se otrok z njo ne strinja. 

Morda smo prav to sposobnost odraslih v želji po bolj čuteči in empatični vzgoji nekoliko izgubili. Vsako otrokovo nasprotovanje je postalo povabilo k novemu pogajanju, vsaka frustracija nekaj, kar skušamo čim prej ublažiti, vsaka meja pa stvar dolge razlage. Toda življenje odraslega človeka takšno žal ni. In če želimo otroka nanj pripraviti, mu moramo dovoliti, da že v varnem okolju družine izkusi tudi nekaj, kar mu ni všeč.

Problem diagnostcirianja otrok 

Še eno pereče in gotovo tudi najbolj provokativno vprašanje sodobne vzgoje, je po mnenju dr. Sunserija, ali otrokom z diagnosticiranjem vseh mogočih vedenjskih omejitev ne delamo medvedje usluge. Ko otrok danes postane tesnoben, nepozoren, zahteven, uporniški ali čustveno nestanoviten, starši razumljivo poiščejo pomoč, saj želijo ugotoviti, kaj se z njim dogaja. Otrok lahko nato prejme diagnozo ADHD, anksiozne ali opozicionalno-kljubovalne motnje oziroma katero od drugih diagnoz, ta pa hitro postane del zgodbe, skozi katero družina začne razlagati njegovo vedenje.

Dr. Sunseri pri tem nikakor ne trdi, da takšne diagnoze niso resnične ali da strokovna pomoč ni potrebna. Tudi sam izrecno poudarja, da je ADHD resnična motnja. Toda sprašuje se, ali pri iskanju razlogov včasih pogled usmerimo preveč izključno v otroka in premalo v okolje, v katerem odrašča. »Vredno se je vprašati, ali morda vsaj del tistega, kar označujemo kot psihopatologijo, v resnici predstavlja predvidljiv odziv bolj občutljivih otrok na način, kako jih vzgajamo v 21. stoletju,« pravi. To je pomembna razlika. Ne gre za vprašanje, ali duševne motnje obstajajo, temveč ali lahko prav vsako otrokovo stisko razložimo samo z nečim, kar je »narobe« v njem.

Podobno je v podkastu Onaplus opozorila tudi psihologinja Neža Prah Seničar, ki poudarja, da vsaka stiska mladih še ni duševna motnja in da vseh težkih čustvenih obdobij ne bi smeli avtomatično patologizirati. Otroštvo in mladostništvo sta namreč že sama po sebi čas intenzivnih čustev, frustracij, preizkušanja meja, negotovosti in odraščanja. To seveda nikakor ne pomeni, da moramo resne duševne stiske spregledati ali otroku odrekati strokovno pomoč. Pomeni pa, da mu tudi ni treba vsake žalosti, jeze, frustracije ali težavnosti takoj odvzeti oziroma jo razložiti kot bolezen. Del zdravega razvoja je namreč tudi izkušnja, da lahko občutimo nekaj neprijetnega in to preživimo. Omenjeni epizodi podkasta Onaplus, lahko v celoti prisluhnete TUKAJ. 

Vsako otrokovo nasprotovanje je postalo povabilo k novemu pogajanju, vsaka frustracija nekaj, kar skušamo čim prej ublažiti, vsaka meja pa stvar dolge razlage. Toda življenje odraslega človeka takšno žal ni. In če želimo otroka nanj pripraviti, mu moramo dovoliti, da že v varnem okolju družine izkusi tudi nekaj, kar mu ni všeč. Foto: Shutterstock

Kaj se lahko od tradicionalne vzgoje naučimo danes? 

Dr. Sunseri s svojim razmišljanjem nikakor ne poziva, naj sodobne družine zapustijo civilizacijo, odvržejo pametne telefone in se vrnejo k načinu življenja lovcev in nabiralcev. Prav tako ne gre za romantiziranje preteklosti. Tudi nekoč so otroci odraščali ob vzgojnih praksah, ki jih danes upravičeno zavračamo, pogosto so bili manj slišani, njihova čustva manj razumljena, avtoriteta odraslih pa je lahko temeljila na strahu in kaznovanju. Vprašanje torej ni, ali je bilo nekoč vse bolje. Veliko bolj zanimivo je vprašanje, kaj smo v želji po napredku morda nehote izgubili. 

Morda širšo skupnost ljudi, ki so si delili breme vzgoje. Več otroške svobode, da sami raziskujejo svet in se učijo iz lastnih napak. Pričakovanje, da bo otrok po svojih močeh sodeloval pri življenju družine. In mirno avtoriteto odraslega, ki otroka ljubi, ga sliši in razume, vendar ob tem ne čuti potrebe, da bi odstranil vsako njegovo frustracijo ali se pogajal o prav vsaki meji.

»Zdi se, da otrokom koristi, če jih obdajajo mirni odrasli, če so vključeni v smiselno družinsko življenje, če se od njih pričakuje, da prispevajo svoj delež, ter če jih odrasli usmerjajo s trdno, ljubečo avtoriteto namesto z nenehnim upravljanjem njihovih čustev,« povzema dr. Sunseri.

Morda torej sodobni starši ne potrebujejo še več nasvetov, pravil in občutka, da morajo pri vzgoji narediti vse popolno, ampak ravno nasprotno: več podpore, več zaupanja vase in dovoljenje, da njihov otrok ni ves čas srečen. Kajti cilj dobre vzgoje navsezadnje ne more biti otrok, ki nikoli ne občuti razočaranja, jeze, dolgčasa ali neuspeha. Življenje mu tega ne bo moglo zagotoviti. Veliko dragocenejše je, če odraste v človeka, ki se zna ob neprijetnih občutkih pobrati, zmore nekaj narediti tudi takrat, ko mu ni do tega, zna prispevati k skupnosti in verjame, da lahko težave rešuje tudi sam.