• Pri desetih letih sem na mizi našla obvestilo, »vaša hči je vključena v program za nadarjene«.

• Pri dvanajstih nam je osebna zdravnica pediatrinja rekla: »Veliko otrok imamo, ki potrebujejo pomoč v duševni stiski, vendar vam ne morem pomagati.«

• Pri osemnajstih sem bila zlata maturantka.

• Pri devetnajstih je psihiatrinja rekla, da mi ne bo dajala zdravil ali diagnoze, da »samo malo težje odraščam«.

• Pri šestindvajsetih sem bila prvič hospitalizirana zaradi depresije in pri osemindvajsetih se mi je zgodil poskus samomora.

• Danes, pri dvaintridesetih, sem polovično invalidsko upokojena.

Morda je popolnoma naravno, da starejše generacije dajejo mlajšim nasvete, ki bi pomagali njim, ko so bili sami mladi. Tako sem bila kot mlajša milenijka vzgojena in izobražena za svet, ki je z letom 2000 že zamiral. Rekli so, samo v šolo hodi, pa bo vse v redu. Ni važno, kaj študiraš, na koncu vsi delamo kaj drugega. Saj si pametna, se boš že znašla.

Pomembno je, koliko zmoreš

Prepričana sem bila, da bom z delom, trudom, navdušenostjo in talentom dosegla vse, kar sem želela. Izbrala sem tvegan študij. Prevladal je glas »imaš to, kar zahteva ta pot, imaš talent, navdušenje, sposobnost«, ki je prihajal od znotraj in od zunaj. Vedela sem, da je od tega težko živeti, in si mislila, »bom že nekaj delala«.

Ni važno, če bom imela nizko plačano zaposlitev v kakšni drugi panogi, če bom le lahko sledila svojim ciljem in interesom. Danes vem, da s to izobrazbo ni tako nemogoče živeti dostojno. Poklici se preoblikujejo in posodabljajo. Ni zares važno, v katero smer greš, važno je, koliko zmoreš.

Vendar pa sem z osemnajstim letom, okoli mature, ugotovila, da me zanašajo čudni razpoloženjski valovi. Žalostna in pasivna obdobja so se izmenjevala z obdobji večje družabnosti, ustvarjalnosti, energije. V nekem obdobju sem vsak dan po šest ur ...