Slovenka, ki se je zapisala v zgodovino: Rešila življenje možu, a ji niso verjeli

Severna stena Špika je nekoč veljala za nepreplezljiv zid, a drobni 22-letnici je leta 1926 uspelo nemogoče, s svojim podvigom pa se ni vpisala samo v slovensko zgodovino, ampak so jo slavili tudi v tujini. 

Miro Marko Debelak so gore poklicale že v mladosti in kot 16-letna se je leta 1921 pridružila prvemu gorniškemu klubu na Slovenskem, klubu Skala. Tam je spoznala veliko somišljenikov in se v navezah začela lotevati različnih plezalnih podvigov.

Leta 1926 se je s soplezalcem Stanetom Tominškom podala v severno steno Špika, ki je tedaj veljal za enega največjih problemov Vzhodnih Alp. Marsikdo jo je poskušal osvojiti, a dotlej brez uspeha. 

Mira in Stane sta devetstometrsko smer (ki je danes znana kot Direktna smer v Špiku) premagovala dva dni, in to z Miro na čelu, saj je ta ves čas plezala prva v navezi in iskala najboljšo pot. Ko jima je vzpon uspel, sta se zapisala v zgodovino, Mira, ki je podvig vodila, pa je tako doma kot po svetu obveljala za eno najboljših alpinistk tedanjega časa. Rečeno je bilo, da je bila mlada alpinistka tako spretna in sposobna, da je pri premagovanju zloglasne stene le štirikrat zabila klin.  

Debelakove se danes spominjamo kot ene največjih ženskih alpinistk, ki je v 20. letih prejšnjega stoletja močno spodbudila razvoj slovenskega alpinizma. V času, ko so bile ženske v gorah redkost, je opravila okoli sto alpinističnih vzponov, od tega preplezala kar 23 prvenstvenih smeri, med katerimi je bila tudi »slovenska smer« na najvišji gori Škotske Ben Nevisu, in bila kot prva ženska sprejeta v Avstrijski akademski klub. 

Njena sodobnica je bila še ena izjemna pionirka slovenskega alpinizma Pavla Jesih, ki je postala največja kinematografska podjetnica v Jugoslaviji.

Čeprav sta bili obe članici kluba Skala, sta skupaj plezali le enkrat. Nista se najbolj ujeli, zato njuno prijateljstvo ni trajalo in sta bili večino kariere tekmici. 

Huda nesreča, ki je rodila ljubezen, a ji skoraj uničila življenje 

Mira Marko Debelak je v visokogorju doživela tudi hudo nesrečo, ki bi se skoraj končala tragično, če Mira ne bi ohranila trezne glave. K sreči ji je uspelo in s premišljenim ravnanjem je rešila življenje svojemu soplezalcu Edu Deržaju, ki je kasneje postal njen drugi mož. 

Z Deržajem, ki je bil prav tako član kluba Skala, sta si leta 1927 zadala, da bosta osvojila izredno težko Skalaško smer na Triglavu, ki je terjala že nekaj nesreč. Žal se podvig tudi Miri in Edu ni posrečil, saj se je Deržaju na najtežjem mestu odlomil klin in je padel 25 metrov v globino. 

Mira je ob pogledu na kri in njegovo negibno telo najprej pomislila, da je umrl, a hitro ugotovila, da je živ in mu pomagala do delnega sestopa, kjer so ju nato našli reševalci. Hudo poškodovani Edo je preživel po njeni zaslugi, Mira pa je napeti dogodek kasneje prelila na papir z naslednjimi besedami: 

»Nad seboj zaslišim žvenket kovine in zamolkel krik … Deržaj se je takoj po par metrih padca prevesil vznak … Vedela sem, da prvi sunek tudi mene potegne v globočino. Z desno roko sem pustila vrv ter se krčevito oprijela prijemka v duplinici. Deržaj je priletel s pleči in glavo na rob grede in se prevrnil preko roba z nogami naprej … Sledila je večnost. Tovariša nisem klicala, saj je bil mrtev, razmesarjen! Na robu grede se je svetila velika mlaka krvi … Razveži vozel in rešena boš! pravi mi pritajen glas. Ne, ne, skupaj v steno, skupaj v smrt! … in moj Bog, vrv se je premaknila! ‘Edo! Edo! Živiš? Edo, najdi stop, ne morem več držati …Na robu grede se prikažeta dve s krvjo opipani roki, nato – glava. Moj Bog, je li to tovariš, ta rdeča gmota krvi in mesa? Zatisnila sem oči. Le s silo sem se obvladala, da nisem zakričala. Tovariš se je vzpel na gredo in na nji obležal nezavesten … ‘Edo!’« 

Triglavsko izkušnjo v Severni steni je želela objaviti v Planinskem vestniku, a so se proti njej zarotili nekateri člani kluba Skala, ki niso verjeli njeni razlagi nesreče, češ, da je nemogoče, da bi človek preživel tako hud padec. Miro in Eda so celo označili za iskalca pozornosti in ju izključili iz kluba ter poskušali umazati njun ugled, zato se je Mira spustila v sodno tožbo z mediji zaradi klevetanja. 

Debelakova je na koncu tožbo dobila in svoje plezalne izkušnje strnila v knjigi Plezalna tehnika, prvem resnem slovenskem plezalnem priročniku, ki je izšel leta 1933. Leta 1936 sta z Edom dobila sina, ki mu je Mira kasneje prav tako rešila življenje. Žal pa njenega ni mogel rešiti nihče in je umrla precej mlada, stara komaj 43 let. Če vas zanima, kaj se ji je zgodilo, si lahko njeno presunljivo zgodbo preberete tukaj.