Pavlina Pajk, slovenska Charlotte Brontë: Moški so jo prezirali, ženske oboževale

Slovenci dobro poznamo našo prvo profesionalno pisateljico Zofko Kveder, manj pogosto pa slišimo ime avtorice, po kateri se je Kvedrova zgledovala in je orala ledino na področju ženskega pisanja pri nas. To je bila Pavlina Pajk, ena najbolj plodnih in najbolj priljubljenih slovenskih pisateljic s preloma 19. v 20. stoletje in tudi prva slovenska pesnica z izdano pesniško zbirko (Pesmi, izdane leta 1878). 

Kvedrova je nekoč dejala, da se je za pisateljski poklic odločila, ko je prebrala prvo delo Pajkove, gotovo tudi zato, ker je Pavlina v svojih delih obravnavala zgodbe, ki jih v slovenski književnosti tistega časa ni bilo. V njih so namreč kot glavne junakinje nastopale ženske in ne moški. Rdeča nit večine njenih pripovedi je bila ljubezen, osvetlila pa je tako hrepenenja žensk kot tudi njihove težave in stiske, zato ne preseneča, da so tedanje bralke kar požirale njene zgodbe. 

A Pajkova ni uživala vesoljne priljubljenosti. Njeno delo je šlo izredno v nos moškim, predvsem slovenskim literarnim kritikom njenega časa in naturalistom. Ti so jo poskušali diskreditirati na vsakem koraku, kritizirali so njen slog pisanja, protagonistke in zaplete njenih zgodb ter njeno znanje slovenščine (jezika se je namreč začela skrivaj učiti šele pri 16 letih, saj je odraščala v družini, ki je govorila italijansko). Od svojih sodobnikov je doživljala takšen linč, da so ji zlobne besede zavistnih moških kolegov sčasoma zlezle pod kožo, jo odvrnile od pisanja in ji vzele voljo do življenja. 

Kljub temu, da je umrla precej mlada, štela je komaj 47 let, pa je v svoji kratki karieri ustvarila ogromno. Napisala je kar šest romanov, osem novel in osem povesti. »S pisateljsko kondicijo Pavline Pajkove se je v 19. stoletju lahko kosalo le malo moških,« je nekoč zapisal slovenski literarni zgodovinar in profesor Miran Hladnik, ki je dejal, da je bila Pajkova »absolutno preveč plodna in vztrajna in je prispevala prevelik opus, da bi se ga dalo na hitro odpraviti z vljudnimi pohvalami na račun ženske prizadevnosti, bila je skratka resna konkurenca moškemu literarnemu monopolu«. 

Njen prvi roman Arabela, je danes označen za pravi slovenski gotski roman, Pajkova pa je po besedah Hladnika »blagovna znamka slovenskega ženskega romana«. Čeprav so jo sodobniki slabšalno označili za posnemovalko nemške pisateljice Eugenie Marlitt, ki je od konca osemdesetih let 19. stoletja veljala za avtorico manjvredne književnosti, pa sodobni kritiki danes njeno delo vidijo brez predsodkov tedanje družbe in jo primerjajo s slavno angleško pisateljico Charlotte Brontë ter francosko avtorico George Sand, po kateri se je Pajkova tudi zgledovala. 

PREBERITE ŠE -> Katarina Keček: O travmi izbrisa sem začela pisati, ko sem zbolela za rakom

Podobno kot je pred nekaj leti svet obsedla manija z romani iz serije Bridgerton, so dela Pavline Pajk navdihovala bralke tedanjega časa. A še bolj kot zgodbe, ki se jih je domislila slovenska pisateljica, je zanimivo njeno življenje, ki so ga zaznamovale prepovedane ljubezni in boleče izgube. 

Že v zgodnjem otroštvu je Pavlina namreč izgubila oba starša, bila poslana k sorodnikom, kjer je morala skrivati svoje zanimanje za slovenski jezik in kulturo, se zaljubila v fanta, ki ji je strl srce, ko se je odločil za duhovniški poklic, in se poročila s 17 let starejšim urednikom Jankom Pajkom, ki ji je objavil prve pesmi. Njuna poroka je povzročila velik škandal, saj sta pred oltar stopila le nekaj mesecev po tem, ko je Pajk izgubil svojo prvo ženo, zaradi česar se je mladoporočencema maščevala družina Jankove pokojne soproge. 

Preberite, kako je Pavlina prestala vse prepreke in kaj je v svojem kratkem življenju dosegla ter zakaj je vredno, da se te izjemne Slovenke spominjamo še danes. Njeno neverjetno in navdihujočo življenjsko zgodbo najdete TUKAJ.