Ob dnevu boja proti nasilju nad ženskami: Ne spreglejmo jih. Verjemimo jim.

Življenje, polno trpljenja in dogodkov, ki jih ne bodo nikoli pozabile. In upanja, da bo sistem podporen, ko bodo poiskale pomoč, da bodo ljudje na institucijah razumeli, kaj se jim je zgodilo, jim verjeli, jih pravilno in sprotno usmerjali, predvsem pa preprečili ponovno nasilje nad njimi in njihovimi otroki. Pa je res tako?

Žal se še velikokrat zgodi, da ostajajo v krogu nasilja, tokrat tistega, ki ga poganjajo institucije. O njihovi pripovedi se vse prepogosto dvomi na način, ki jih dodatno rani, in pogosto slišimo, da ne bi nikoli odšle na policijo in prijavile nasilje, če bi vedele, kaj jih čaka po tem.

Še zlasti velikokrat slišimo to od žrtev spolnega nasilja. Kako razčlovečene, ponižane, ponovno zlorabljene se počutijo v sodnih dvoranah, ko se nanje z vprašanji, ki sploh ne sodijo v kontekst kaznivega dejanja, ki se jim je zgodilo, spravljajo odvetniki osumljenca in jih pri tem nihče ne ustavi. Počutijo se ponovno zlorabljene, tokrat na očeh vseh in z legitimnostjo, ki jo daje institucija.

Nasilje še vedno zanikamo

Pred kratkim je na enem od predavanj prof. dr. Vesna Leskošek povedala: Ljudje (še) vedno iščejo soudeležbo žensk v nasilju, ki se jim je zgodilo. In ta prepričanja je težko spremeniti. Še vedno zanikamo obstoj nasilja nad ženskami, obstoj tako hudega nasilja, kot ga doživljajo, obstoj tako pogostega nasilja. Prof. dr. Vesna Leskošek je omenila tudi spornost politike majhnih korakov v teh primerih, ko slišimo: »Bodite zadovoljne, da je dobil vsaj pogojno obsodbo.«

Opozorila je tudi na pojav namerne nevednosti, ko se ljudje ne pustijo izobraziti o nekem problemu, ker tako vzdržujejo svoja prepričanja – tako na ravni posameznikov kot posledično tudi na ravni institucij –, in na koncu so za nasilje nad njimi nenadoma odgovorne kar same žrtve.

In potem pridemo do sistematično in sistemsko podprtega nasilja, ki ima svojo legitimnost v kulturnem kontekstu in se lahko zgodi katerikoli ženski ne glede na katerokoli njeno osebno okoliščino. Zato, ker je ženska. Kajti zloraba moči v partnerstvu je v prvi vrsti povezana s ponotranjenimi prepričanji in s tem našimi vrednotami. Moški ima potrebo po podreditvi partnerice takrat, ko je ne vidi kot enakovredne, temveč kot objekt, ki ga poseduje.

Ženska ni orodje

Zato je še toliko bolj pomembno, da se žrtvam, ko so v vlogi oškodovank na sodišču, ne zgodi podobno. Kot da so orodje v rokah sodnega sistema, znotraj katerega jih uporabita tako tožilstvo kot obramba. Kot orodje. Mednarodni dokumenti, ki jim je zavezana Republika Slovenija in ki so na poti implementacije, govorijo ravno o tem. Kako žrtev postaviti kot enakovredno udeleženko v sodnem postopku. Za žrtve pa je pomembno, da vse ugotovitve, ki jih prinašajo evropske direktive, zaživijo hitro – ne le na papirju, temveč v sodnih dvoranah in na drugih institucijah.

Regina

Regina je stara 53 let, živi na vasi, ima višjo stopnjo izobrazbe in je zaposlena. V razmerju, v katerem je doživljala psihično, fizično, spolno in ekonomsko nasilje, je preživela 25 let. Izvajal ga je njen nekdanji mož. V zakonu sta se jima rodila dva otroka. Regina pravi, da je po odhodu iz nasilnega odnosa zacvetela. Danes, desetletje po ločitvi, je v srečnem razmerju, v katerem se počuti svobodno. Uči se novih stvari in hodi, kamor želi, ne da bi se morala zagovarjati in opravičevati. Tudi na potovanja s prijateljicami. Obenem se zaveda, da je nasilje, ki sta mu bila priča oba otroka, na njiju pustilo velike posledice.

Tako se začne ena od 23 resničnih zgodb v knjigi z naslovom V njeni koži, v kateri so pogumne ženske, ki so v lastnih domovih preživljale pekel nasilja v družini, iskreno boleče podelile svoje trpljenje in opisale pot iz nasilja. Vsaka na svoj način, vsaka s svojimi ranami in posledicami. Vsaka od njih ob koncu pove, kako živi zdaj. Vse so na srečo na varnem. Vse so zapustile nasilnega partnerja in živijo lepše in mirneje. Kar pa ne pomeni, da se ne spoprijemajo s posledicami preživetega nasilja.

Včasih, povedo, jih na travmatični dogodek spomni vonj, včasih se še vedno zdrznejo ob pogledu na moškega, ki je podoben nekdanjemu nasilnemu partnerju. Včasih jih na nasilje spomni brazgotina, kjer je bila pred leti rana, ki se je že zarasla, a spomin še vedno boli. Način, kako se nekdo pogovarja z njimi, jih lahko spomni na preživeto nasilje.

Travmatični dogodek ali več njih v skupnem življenju s povzročiteljem nasilja zarežejo globoko. Zato se je zelo pomembno zavedati, da si naše telo vse zapomni. Kajti včasih ne znamo čisto umestiti spomina, občutka, čustva, ker ga je na plan potegnil neviden sprožilec. Takrat smo zmedene, vznemirjene, nimamo občutka nadzora nad lastnim življenjem, lahko doživimo panični napad …

PREBERITE ŠE -> Dnevi so bili polni strahu in težkih rok na mojem malem telesu (ganljiva zgodba o upanju)

Karkoli potrebuješ. Tukaj sem

Kako pomembno je, da je takrat ob nas nekdo, ki nas vidi in pomiri. Diha skupaj z nami in ob nas počaka, da se vsaj za silo postavimo v sebi. Nekdo, ki ne zganja panike, ampak sočutno, empatično, mirno pove, da smo zdaj na varnem, da se nam ne bo zgodilo nič hudega, in ki ne zahteva od nas, naj pojasnimo, kaj točno se dogaja. Ko imamo občutek, kot da se utapljamo, ob sebi potrebujemo nekoga, ki bo zdržal ob nas, da se um in duša umirita. Da se telo neha tresti, da popusti nenaden glasen zvok v glavi. Sočutna priča, ki ti pove, da je morda dobro, da obiščeš zdravnika, poiščeš dodatno pomoč. Ki ne pobegne stran. Ki nežno reče: »Karkoli potrebuješ. Tukaj sem.«

Če bi danes vrnila čas, bi se za odhod iz nasilnega odnosa odločila že prej, dosti prej, nam pripoveduje Regina. »Ampak nisem želela pustiti otrok z njim. In sem vztrajala. Verjetno nisem naredila prav, vendar nisem imela druge možnosti, nisem je videla. Proti njemu nisem nikoli podala kazenske ovadbe. Drugim ženskam bi priporočila, da nasilje prijavijo takoj. Jaz bi ga morala že davno, a sem živela v veri, da psihičnega nasilja ne moreš prijaviti. Verjela sem tudi, da ljudje ne prijavijo, če jim nekdo 'samo' zvija roke.«

Vsaka ima svojo zgodbo. Vsaka ima svoje prikrite brazgotine.

Alma, Sandra, Ela

Alma pove, da je borka za enakost med moškimi in ženskami, vendar nasilja v partnerstvu dolgo ni prepoznala. Sandra pravi, da si je nadela rožnata očala in se delala, da je vse super in popolno.

Lili ugotavlja, da je problem psihičnega nasilja, ker nimaš kaj pokazati.

Ela se boji, da bi se s kakšno napačno izjavo zamerila institucijam.

Ljubica se spominja besed župnika, da mora biti žena pokorna možu.

Klavdija ima izkušnjo, da je sistem obravnaval na enak način njo kot žrtev in njega kot povzročitelja.

Tajana se je morala v sebi odločiti, da se »navznoter ubije«, da ne bi ubila koga drugega.

Rubina se z grozo spominja groženj, da jo bo posilil in razkosal.

Mija ne more pozabiti, kako jo je sodišče prisililo, da se je z nekdanjim nasilnim partnerjem srečevala na »družinski terapiji«, ki da je nujna, da bosta lahko dobra starša. Tam je partner ponovno dobil priložnost in prostor za zlorabo svoje moči nad njo. Ne more pozabiti, kako se je otrok upiral stikom z očetom, pa so ji vsakič na novo institucije zapovedale, da je ona odgovorna za pripravo otroka na stik.

Maša ugotavlja, da je zadihala z občutkom svobode, ko je odšla iz nasilnega odnosa.

Ponudimo jim podporo

Tudi letos bomo zaznamovali 25. november, mednarodni dan boja proti nasilja nad ženskami, ter intenzivneje ozaveščali v času 16-dnevnega aktivizma, to je do mednarodnega dne človekovih pravic, 10. decembra.

Žrtve nasilja pa bivajo med nami vsak dan. Ne spreglejmo jih. Verjemimo jim. Ponudimo jim našo podporo. Povejmo jim, da niso krive. Da naj jih ne bo sram za nasilje, ki ga izvaja nekdo drug.

Povejmo jim, da obstajajo možnosti, poti, ljudje, organizacije, institucije, v katerih se najde pomoč. Naj ne obupajo. Naj ne ostanejo same. Kajti pot iz nasilja vedno obstaja. In okrevanje po preživetem nasilja je mogoče. S podporo še toliko bolj.