Žalostno življenje Mile Kačič: Preživela revščino, izgubila moža in sina

Mila Kačič se je v slovensko zgodovino zapisala kot izredno plodovita ustvarjalka. Odigrala je več kot 120 gledaliških in 25 filmskih vlog, nekaj časa je pela v ljubljanski Operi in skupno na odrskih deskah nastopila več kot 3500-krat. Na papir je prelila poezijo za kar sedem pesniških zbirk.

Za svoj široki umetniški opus je prejela tudi številne nagrade, med drugim je leta 1985 od italijanske Akademije za umetnost in poezijo dobila njihovo najvišjo nagrado zlata ogrlica, leta 1994 od Združenja dramskih umetnikov Slovenije priznanje za življenjsko delo, leta 1998 pa je postala častna meščanka Ljubljane. 

A kljub impresivnemu življenjepisu je v zasebnosti pretrpela ogromno, začenši z otroštvom v rejništvu, in morda so prav vse bridkosti in izgube v njej zasejale seme globoke empatije, ki je tako nagovorila njene gledalce, poslušalce in bralce. Ali kot je dejala sama:

»Preživela sem to revščino in tudi ponižanje, ki je bilo s tem povezano. To se je vleklo daleč za mano, ljudje so name gledali s predsodki. Iz tega poznavanja je raslo tudi moje socialno čutenje, ki sem ga prelila v dramske like.« Da je ob vsem tem izoblikovala še edinstven smisel za humor, je bil pravi čudež. 

Odrasla brez pravih staršev 

Kačičeva se je rodila 5. oktobra 1912 v Sneberjah pri Ljubljani kot nezakonski otrok mladoletni in revni mami Ljudmili Kačič ter očetu Herbertu Mahru, ki je sicer izhajal iz bogate meščanske družine, a njegovi starši niso odobravali izbranke brez prebite pare, zato je bila Ljudmila primorana dati hčerko v rejo.

Mila je tako odrasla pri obubožanih zakoncih Kovačič, kjer si je morala sama služiti denar za nakup šolskih potrebščin in knjig. Bila je delovna in marljiva, že kot najstnica pa se je zaljubila v odrsko umetnost ter poezijo. 

Pri 16 je napisala svojo prvo pesem in začela nastopati na amaterskih odrih, nato pa se je vpisala na študij solopetja in dramske igre na Državnem konservatoriju v Ljubljani in opravila štiri semestre na AGRFT.

Po študiju je leta 1941 najprej dobila zaposlitev kot članica opernega zbora v ljubljanski Operi, kjer je ostala do osvoboditve leta 1945 in v štirih sezonah sodelovala pri 42 uprizoritvah.

Po koncu druge svetovne vojne pa so jo sprejeli v ljubljansko Dramo, kjer je kot članica ansambla igrala vse do upokojitve 1970 in ustvarila nepozabne komične vloge, le dvakrat po njenih lastnih navedbah pa nastopila v vlogah, ki si jih je zares želela, in sicer kot Dorina v Tartuffu in Eva v Vučjaku. 

Poleg tega je Kačičeva pustila tudi pomemben pečat na slovenskem filmu in televiziji. Gledalce je navdušila s svojo prvo filmsko vlogo Poštarice v Vesni, tej pa so sledile še mnoge. Med drugim je nastopila tudi v kultnem Ne čakaj na maj, za vlogo v legendarni uspešnici To so gadi pa si je leta 1978 prislužila zlato areno na filmskem festivalu v Pulju. 

PREBERITE ŠE -> Milada Kalezić (Meri iz To so Gadi): Šlo je za globoko skrivnost

Mož bi ji skoraj uničil kariero

Zanimivo je, da izjemne igralske kariere Kačičeve skoraj ne bi bilo, saj njen prvi mož Fedor Košir, ki ga je spoznala med vojno, ni odobraval, da se žena ukvarja z gledališčem. Milo je začel načrtno ovirati pri delu in kdo ve, kako uspešne bi bile njegove manipulacije, če ne bi vmes posegel takratni ravnatelj Drame, ki je igralki dobronamerno dejal, da bo za dušni mir morala izbrati med možem in kariero.

Kačičeva sprva ni želela prekiniti zakona, vendar je naposled postalo jasno, da tako ne bo šlo naprej. Tedaj sta se s Fedorjem ločila in sporazumno odšla vsak svojo pot. 

V prvem zakonu ji torej ni bilo postlano z rožicami, je pa zato njen drugi mož izpolnil njena srčna pričakovanja. To je bil kipar Jakob Savinšek, s katerim sta se spoznala leta 1944 in zaljubila, kljub temu, da je bila Mila od njega starejša deset let.

Savinšek, ki danes velja za enega največjih slovenskih kiparskih talentov po drugi svetovni vojni, je Kačičevo podpiral pri igralski karieri, ker je bil sam pesnik, pa jo je spodbujal tudi k pisanju poezije.

O ljubezni svojega življenja je Mila kasneje dejala: »Povedal mi je, da imam te in te talente. Zato sem začela takrat najbolj goreti. To so bila moja najbolj ustvarjalna leta – pa tudi njegova. Tedaj sem razumela tisti pregovor, da za vsako moško kariero stoji še bolj sposobna ženska.« 

Žal pa njuna ljubezenska zgodba nima srečnega konca, Savinšek je namreč zelo mlad tragično umrl. TUKAJ si preberite, kaj je bil vzrok njegove smrti in katera družinska tragedija je nato še huje zaznamovala Milo.