Napaka, ki jo starši pogosto naredijo pri mizi, posledice pa nosijo otroci

Živimo v kulturi, ki vitkost pogosto enači z zdravjem, uspehom in celo varnostjo, zato marsikateri starš želi svojega otroka obvarovati pred družbenimi stigmami in težavami, ki spremljajo višjo telesno težo. Izjave, kot so: »Raje se izogibaj sladic«, »ta hrana redi, vzemi raje to nizkokalorično alternativo«, »dobro bi bilo, da bi se začel ukvarjati s športom, ki bi ti pomagal pokuriti kalorije«, »če bi izgubil nekaj kilogramov, bi se gotovo bolje počutil« in »saj veš, da ti to govorim samo zato, ker mi ni vseeno zate«, so pogosto izrečene dobronamerno, a strokovnjaki opozarjajo, da imajo tudi najbolj nežni starševski komentarji glede telesa, na otroke in mladostnike globok in dolgoročen negativni vpliv. 

Tako meni tudi ameriška zakonska in družinska terapevtka ter specialistka za motnje hranjenja Alli Spotts-De Lazzer, ki je za Psychology Today razkrila zaskrbljujoče posledice, ki jih nosijo otroci staršev, ki izražajo skrb zaradi otrokovega prehranjevanja ali telesne teže. Ironija pa je, da namesto, da bi otroka spodbudili k zdravim navadam, lahko takšni vzgojni prijemi celo povečajo otrokovo obremenjenost s hrano, videzom in kilogrami. 

Kako torej z otroki govoriti o zdravem življenjskem slogu, ne da bi v njem zasejali seme slabe samopodobe in motenj hranjenja? 

Ko otrok ponotranji predsodke 

»Raziskave kažejo, da lahko otrok zaskrbljenost zaradi svoje telesne teže doživi podobno kot kritiko ali zbadanje zaradi kilogramov, ob tem pa dejanska telesna velikost posameznika praviloma ne zaščiti pred tveganji, povezanimi s stigmatizacijo telesne teže,« pojasnjuje Spotts-De Lazzerjeva in pove, da so strokovnjaki pediatrije odkrili, da so pripombe o telesni teži pri otrocih povezane s povečanim tveganjem za motene prehranjevalne vzorce, prenajedanje, težave s telesno samopodobo in čustvene stiske. Prav tako lahko vplivajo na to, kako uspešno se posameznik spoprijema z neprijetnimi občutki in zahtevnimi življenjskimi situacijami.

To ne pomeni, da bo vsaka nerodna pripomba povzročila motnjo hranjenja, doda Spotts-De Lazzerjeva. Pomeni pa, da lahko besede, ki so bile izrečene kot nasvet ali opozorilo, otrok doživi kot kritiko, zavrnitev ali sporočilo, da je z njegovim telesom nekaj narobe. »Otroci, najstniki in odrasli pogosto ponotranjijo sporočila, za katera verjamejo, da jih komentarji in stereotipi o telesni teži izražajo o njih. Temu pravimo ponotranjeni predsodki o telesni teži,« razloži ameriška družinska terapevtka. 

Pri tem niso ranljivi le otroci in mladostniki z višjo telesno težo. Raziskave kažejo, da lahko pripombe pomembno prizadenejo tudi mlade, katerih teža je po običajnih merilih ocenjena kot povprečna. Pomembno namreč ni le, kakšno telo ima otrok, temveč predvsem, kakšen pomen pripiše izrečenim besedam. 

Ne glede na to, ali ustrezajo trenutno prevladujočim lepotnim idealom ali ne, lahko mladi komentarje o svojem telesu sčasoma ponotranjijo. Začnejo verjeti, da njihova zunanjost nekaj pove o njihovem značaju, vrednosti ali sposobnostih. 

»Kot terapevtka in strokovnjakinja za motnje hranjenja sem v svoji praksi pri pacientih slišala številne primere takšnih ponotranjenih prepričanj: »Odvraten sem«, »nihče me ne more imeti rad«, »sem len in nesposoben,« »še bolj se moram truditi, da bi bil manj ogaben«,« razkrije Spotts-De Lazzerjeva. Po njenih ugotovitvah takšne misli njenih pacientov kažejo, kako hitro se lahko pogovor o hrani spremeni v sodbo o celotni osebnosti. Otrok ne razmišlja več le o tem, kaj je pojedel, temveč začne verjeti, da je zaradi svojega telesa manj vreden. 

Zato ameriška terapevtka staršem svetuje, naj se ne obsojajo zaradi besed, za katere so verjeli, da bodo otroku v oporo, mu odprle oči ali pomagale spremeniti vedenje. »Zavedajte pa se, da lahko otroci in mladostniki takšne komentarje glede na njihov ton in okoliščine doživijo kot kritiko ali presojanje na podlagi telesne teže,« dodaja Spotts-De Lazzer. 

Raziskave so razkrile, da so dekleta deležna več zbadanja zaradi telesne teže kot fantje, zlasti s strani ženskih sorodnic, in to tudi tiste, katerih indeks telesne mase je bil v območju, ki ga običajno označujemo kot »normalen«. Foto: Shutterstock

Ni pomembno le, kaj rečemo, temveč tudi kdo to izreče 

Zanimivo je tudi, da na učinek, ki ga imajo komentarji glede telesa in teže otrok in mladostnikov, ne vplivajo zgolj izbrane besede, ampak tudi to, iz katerih ust ti komentarji pridejo. Spotts-De Lazzer razkrije, da je letos objavljena raziskava pokazala, da še posebej boleče posledice puščajo kritike in zbadanja ženskih sorodnic. 

V raziskavi, v kateri je sodelovalo več kot tisoč otrok in mladostnikov med 10. in 17. letom iz različnih rasnih in etničnih okolij, je raziskovalce zanimalo, kako so komentarji in zbadanje družinskih članov povezani s prehranjevanjem, telesno samopodobo in ponotranjenimi predsodki o teži. Ugotovili so, da so mladostnice poročale o več zbadanja zaradi telesne teže kot fantje, zlasti s strani ženskih sorodnic. Presenetljiva pa je bila ugotovitev, da so o nekaterih najvišjih stopnjah zbadanja poročali mladi, katerih indeks telesne mase je bil v območju, ki ga običajno označujemo kot »normalen«.

To postavlja pod vprašaj razširjeno prepričanje, da stigma zaradi telesne teže prizadene predvsem otroke z višjo telesno težo. V resnici lahko strah pred pridobivanjem kilogramov, primerjanje teles in neprestano opazovanje hrane obremenjujejo zelo različne otroke.

Raziskovalci so poleg tega ugotovili, da je bilo zbadanje mater, sester in sestričen povezano z večjo verjetnostjo epizod prenajedanja, pri katerih je mladostnik občutil izgubo nadzora, iz česar je mogoče zaključiti, da bližnja kot nam je oseba, večjo težo lahko imajo njene besede. Otrok mnenja neznanca morda ne bo vzel resno, pripomba osebe, od katere pričakuje sprejetost in varnost, pa ga lahko veliko močneje zaznamuje. 

PREBERITE ŠE -> Izpoved Slovenke z anoreksijo: Neuspeh je v moji družini nedopusten

Zakaj lahko opozorila dosežejo ravno nasprotni učinek

Strokovnjaki še raziskujejo vse mehanizme, zaradi katerih komentarji o teži povečujejo tveganje za težave. Znano pa je, da lahko pogosto osredotočanje na hrano, telo in kilograme pri nekaterih ljudeh poveča preokupacijo prav s temi področji.

Otrok, ki se začne bati, da bo pojedel »preveč«, lahko hrano ves dan nadzoruje, se ji odpoveduje ali jo razvršča na dovoljeno in prepovedano. Takšno omejevanje lahko nato vodi v občutek izgube nadzora in prenajedanje, čemur pogosto sledita sram in še strožje nadzorovanje. Tako se lahko ustvari začarani krog, čeprav so starši želeli doseči ravno nasprotno.

Namesto do bolj sproščenih in zdravih navad lahko komentarji vodijo v zapletenejši odnos do hrane, več nezadovoljstva s telesom in močnejši občutek, da mora otrok svoje telo nenehno popravljati. Pri ranljivejših posameznikih se lahko poveča tudi tveganje za razvoj motnje hranjenja. 

Otrok, ki se začne bati, da bo pojedel »preveč«, lahko hrano ves dan nadzoruje, se ji odpoveduje ali jo razvršča na dovoljeno in prepovedano. Takšno omejevanje ustvari začarani krog, čeprav so starši želeli doseči ravno nasprotno. Foto: Shutterstock

Kaj lahko starši naredijo drugače

Spotts-De Lazzerjeva poudarja, da teh ugotovitev ne predstavlja zato, da bi staršem vzbujala krivdo. Večina odraslih je pripombe izrekla zato, ker je želela pomagati, otroka zaščititi ali ga spodbuditi. Smiselno pa je, da starši pozornost s številke na tehtnici preusmerijo na otrokovo splošno dobro počutje.

Namesto komentiranja velikosti telesa se lahko zanimajo, kako se otrok počuti, ali ima dovolj energije, kako spi in kaj ga obremenjuje. Spodbujajo lahko raznolike in redne obroke, ne da bi posamezna živila označevali kot »slaba«, »prepovedana« ali takšna, zaradi katerih se je treba pozneje kaznovati.

Pomembno je tudi gibanje, vendar takšno, v katerem otrok resnično uživa. Namen telesne dejavnosti naj ne bo popravljanje telesa ali porabljanje zaužitih kalorij, temveč veselje, povezanost, sprostitev in občutek moči.

Strokovnjakinja posebej poudarja pomen čustvene inteligence. Otrok, ki zna prepoznati svoje občutke, jih ubesediti in poiskati podporo, bo lažje razumel tudi, kdaj posega po hrani zaradi lakote in kdaj zaradi stresa, osamljenosti ali žalosti.

Sporočilo zato ni, da starši ne bi smeli skrbeti za otrokovo zdravje. Pomembno pa je, da pogovor o njem ne temelji na strahu, sramu in nadzorovanju telesa. Otrok bo veliko lažje razvijal trajnostne navade, če bo ob starših čutil, da mu ni treba najprej shujšati, se spremeniti ali si zaslužiti sprejetosti. Najvarnejše okolje za zdrav odnos do hrane in telesa namreč ni tisto, v katerem se o kilogramih govori največ, temveč tisto, v katerem se otrok počuti slišanega, spoštovanega in brezpogojno vrednega.