Slovenska igralka, ki se je s poroko z baronom zamerila slavnemu gledališču

Vsi so jo poznali pod umetniškim imenom Marija Vera. Ta slovenski naziv si je leta 1881 v Kamniku rojena Frančiška Ksavera Marija Eppich nadela, čeprav je odšla študirat na Dunaj.

Gledališka kariera in ljubezen sta jo v mladosti vodili širom Evrope, a igralska ikona se je na vrhuncu kariere vseeno vrnila v Slovenijo in tu ustvarjala ter poučevala do konca svojih dni. 

Marija Vera je bila izjemna dramska interpretka. Skozi dolgo in zavidljivo kariero je izoblikovala več kot 280 vlog. Nikoli ni igrala v komediji, ampak je bila izrazita tragedinja. Nastopala je tako v antičnih in klasičnih dramah (od Sofokla do Shakespeara in Goetheja) kot v modernih gledaliških delih Ibsena in drugih pomembnih dramatikov tedanjega časa. 

O njeni izjemni širini priča dejstvo, da je že v prvih desetletjih 20. stoletja ustvarjala v enajstih evropskih gledališčih v sedmih državah (ki danes obsegajo osem evropskih držav: Avstrijo, Nemčijo, Švico, Poljsko, Srbijo, Črno Goro, Bosno in Hercegovino ter Slovenijo). To je pomenilo, da je slovenska igralka nastopala v treh različnih kulturnih okoljih in treh jezikih, v nemškem srbohrvaškem in slovenskem. 

Poleg tega je Slovenka pri svojem delu sodelovala z vodilnimi gledališkimi umetniki 20. stoletja, med najpomembnejšimi so bili Josef Kainz, Max Reinhardt, Alexander Moissi in Elisabeth Bergner. 

Marija Vera je bila prva slovenska igralka, ki je osvojila Evropo. Foto: Press Release

Bila je tudi prva slovenska igralka, ki se je preizkusila v za tiste čase prelomnem novem mediju – filmu, ko je leta 1913 sprejela vlogo v nemem filmu o nemškem kanclerju Bismarcku. A svet gibljivih slik ni izpolnil njenega izostrenega umetniškega okusa, zato je ostala zvesta gledališču. 

Tudi zasebno življenje Marije Vere je bilo pestro in polno zanimivosti. V mladosti namreč ni začela kot igralka, ampak je najprej sanjala o poslanstvu svetnice ali nune, nato pa po prezgodnji smrti staršev (pri trinajstih je osirotela) postala učiteljica. 

Vendar šolska učilnica in Slovenija nista bili dovolj za nemirni duh mlade Marije, ki je že med šolanjem za učiteljico kazala zanimanje za gledališko umetnost. Tedaj se je sama v svoji sobi učila recitiranja poezije, nastopala z deklamacijami, obiskovala plesne vaje in hodila na maškarade ter plese, zato je bilo le vprašanje časa in priložnosti, kdaj jo bo potegnilo v gledališki svet. 

Leta 1904 se je odpravila na Dunaj, kjer je v dvornem gledališču prodrla do direktorja Schlentherja, ki jo je poslal profesorju Roemplerju. S svojim talentom in temperamentom ga je mlada Slovenka tako navdušila, da jo je sprejel na konseravtorij za glasbo in igralsko umetnost.

O svoji drzni potezi, da srečo poskusi v tako oddaljenem velemestu, je Marija v svoj dekliški dnevnik zapisala: »Da, Dunaj! Zdaj sem tu, s svojo trdno, neupogljivo voljo, z eno veliko odločitvijo: Hočem! Vse sem zavrgla, službo, varnost, zapustila sem svoje znance, svoje snubce sem vljudno odslovila … Kaj mi je dalo pogum? Kdo ve. Ali – ali! sem si rekla … Gnusno, da me hočejo poslati v mizerno gnezdo na Krasu. Če bi me živo pokopali, bi bilo enako …« 

Ljubezen in poroka bi Marijo skoraj stala gledališke kariere. A njen talent je bil prevelik, da bi ga povsod spregledali. Foto: Press Release

Študij na Dunaju je z odličnim uspehom zaključila leta 1907 in tako postala prva slovenska akademsko šolana igralka. Bila je tako izjemna, da so ji obljubili službo v (še danes) slovitem dunajskem Burgtheatru, vendar je bil pogoj, da se prej preizkusi na manjšem odru, zato je odšla v gledališče v Zürich.  

V tamkajšnjem Pfauentheatru je prvič nastopila kot devica Ivana Orleanska in prav ta vloga je bila prelomna za njeno zasebno življenje. Na eni izmed predstav je v občinstvu namreč sedel mladi dr. geologije latvijski baron Otto von Osten-Sacken, ki se je tako zagledal v novo igralko, da ji je začel dvoriti in kmalu sta se poročila. 

A novica o zaroki in nato poroki igralke dunajskega teatra, ki ji je po študiju obljubilo zaposlitev, ni navdušila. Čeprav je bila po novem baronica, so jo odslovili, rekoč, da jim poročene igralke ne koristijo. Zavrnitev ni bila lepa, vendar Marijine volje ni pogasila, še pred drugo svetovno vojno ji je namreč uspelo prodreti v slavno berlinsko gledališče, kjer so se ji odprla vrata po celi Evropi. 

Kako se je naša največja igralka evropskega slovesa naposled vrnila v Slovenijo? Kaj se je zgodilo z njenim zakonom, možem in njuno edino hčerko? In katero legendarno vilo je Marija Vera dala postaviti v prestolnici. Vse to in še več si lahko preberete TUKAJ.