Ena naših največjih igralk, ki je za ljubezen tvegala vse

Marija Nablocka je bila ena najizrazitejših in najplodovitejših igralk slovenskega gledališča med obema svetovnima vojnama. Njeno ime je bilo sinonim za umetnost igre – v svoji bogati karieri je ustvarila izjemen opus, ki se je začel že v Rusiji, kjer je v štirih letih odigrala okoli 140 vlog, nato pa ga na slovenskih tleh še močno razširila. Postala je ena tistih igralk, ki so s svojo predanostjo in čustveno intenzivnostjo zaznamovale zgodovino slovenskega gledališča. 

Odrasla ob gledališču, a jo je iz njega iztrgal prvi mož 

Rodila se je leta 1890 v Astrahanu ob Kaspijskem jezeru, v družini, kjer je bilo gledališče del vsakdana. Njen oče, Nikolaj Mihajlovič Borislavski, je bil gledališki podjetnik in režiser, mama Olga Meier pa igralka, znana po karakternih vlogah. Mali Mariji so bili oder, kulise in aplavz položeni v zibko – čeprav sprva ni kazalo, da bo tudi sama postala igralka. Kot deklica je obiskovala internat, kjer se je učila klavirja, francoščine in nemščine, a življenje jo je kmalu popeljalo v povsem drugačno smer.

Komaj sedemnajstletna se je poročila s premožnim Konstantinom Karpom Baliozom, z njim živela razkošno življenje med evropskimi prestolnicami in rodila dva sinova. A gosposko brezdelje jo je dušilo – in po štirih letih zakona je vse zapustila. Odšla je v Kijev, k materi, in se odločila, da bo postala igralka. 

Marija Nablocka v vlogi Živke, v predstavi Gospa ministrica, ki so jo leta 1947 uprizorili v ljubljanski Drami. Foto: Digitalna knjižnica Slovenije

Usodna ljubezen 

Tam je srečala Borisa Vladimiroviča Putjato, izkušenega igralca in režiserja, ki je takoj prepoznal njen talent. Postal je njen mentor, učitelj in pozneje ljubezen njenega življenja. Pod njegovim vodstvom je Marija osvojila dramsko igro, gib in pantomimo, učila pa se je tudi pri nekdanji balerini Lidiji Nikoljaevna Geiten, ki jo je naučila, kako čustva izraziti s telesom. Prav v tem obdobju se je rodila Marija Nablocka, umetniško ime, ki bo zaznamovalo slovensko gledališče.

Ko je bila stara komaj štirinajst let, je Marijo prizadela bolezen, ki ji je ohromila sluh v desnem ušesu. Naglušnost bi marsikoga odvrnila od igralskega poklica, a ne nje. Naučila se je brati z ustnic, učila se je vloge svojih soigralcev, da bi lahko sledila ritmu predstave.

»Vsak človek ima svojo organsko napako,« je nekoč pripomnila, ko so jo zaradi gluhote želeli izključiti iz vaje. In res – iz svoje omejitve je naredila moč, ki jo je ločila od drugih.

PREBERITE ŠE -> Dramatičen in usoden zadnji večer v življenju naše izjemne igralke

Skriti nakit ji je na poti rešil življenje

Revolucija v Rusiji je zaljubljenca ločila. Putjata je odšel na fronto in kasneje po spletu okoliščin z igralsko skupino pristal v Sloveniji, kjer so mu v ljubljanski Drami ponudili službo. Marijo je pozval, naj se mu pridruži, in ta se je pogumno odločila sama podati na pot, čeprav takrat za Ljubljano še ni slišala – vedela je le, da gre v neko mestece med Dunajem in Trstom. 

Mlado Rusinjo je čakala izredno dolga in nevarna (sploh zato, ker je bila ženska) pot od kaspijskega območja preko Gruzije do Črnega morja ter preko Balkana do Ljubljane. Prvi zaplet je doživela že v Vladikavkazu, kjer so ji boljševiki v zameno za prepustnico za izstop iz države odvzeli dokumente in dragocenosti, ki jih je imela. Njena pot bi se tu končala, če ne bi imela v stari pudrnici skrita dva briljantna uhana, s katerima si je nato odkupila preostanek poti in septembra 1922 končno prispela v Ljubljano, kjer jo je čakal Boris.

Le dva meseca po prihodu je že stala na odru ljubljanske Drame kot Nastasja Filipovna v Idiotu Dostojevskega. Čeprav se je besedila morala naučiti v pičlih dveh tednih in je še vedno govorila z mehkim ruskim naglasom, je občinstvo osupnila. Bila je umetnica z drugačno energijo, z novo, sodobno igro, ki je prinesla svež veter na slovenske odre. 

Marija Nablocka leta 1922 v prvi vlogi na slovenskem odru. Odigrala je Nastasjo Filipovno v Dostojevskevem Idiotu. Foto: Slovenski gledališki inštitut

Toda ljubezenska zgodba, zaradi katere je zapustila dom in razkošje Rusije, se žal ni končala srečno. Putjata je bil že ob njenem prihodu hudo bolan. Preživel je več operacij, se zdravil pri različnih specialistih, a mu zdravje ni dopuščalo dolgega boja. Marija in Boris sta se kljub temu poročila, da bi svojo zvezo uradno zapečatila, vendar je zakonska sreča trajala manj kot pol leta. Aprila 1925 je Putjata umrl.

Kaj se je z Nablocko zgodilo po tem, ko je izgubila ljubezen svojega življenja? Kako je pustila pečat na slovenski gledališki sceni – in zakaj je zadnje obdobje življenja preživela v revščini? Preberite več TUKAJ.