Fascinantna zgodba Slovenke, ki je postala prva pilotka na Balkanu

V času, ko sta legendarni Američanka Amelia Earhart in Angležinja Amy Johnson postavljali mejnike v ženskem letalstvu, so se tudi pri nas dogajali premiki na tem področju aeronavtike.

Prva ženska, ki je poletela na Balkanu in v Jugoslaviji, je bila pravzaprav Slovenka – Kristina Gorišek (kasneje poročena Novaković).

Zgodba, kako se je to zgodilo, je precej neverjetna, saj so skromnemu dekletu iz Mekinj pri Stični v Beogradu, kjer se je učila letalstva, metali kar nekaj polen pod noge in si na vse pretege prizadevali rekord prvega ženskega poleta na Balkanu rezervirati za domačinko Danico Tomić. 

Zapustila varno družinsko okolje in se sama podala pustolovščini naproti 

Kristina Gorišek se je rodila 15. decembra 1906 v dobro situirani slovenski družini, ki je imela v lasti trgovino in gostilno v Stični.

Čeprav je bilo otrok pri hiši kar 11, se je pričakovalo, da bo Kristina, znana kot Brezovška Tinca, ostala doma in pomagala pri poslu, navsezadnje je zato končala tudi trgovsko šolo v Ljubljani. 

A Kristina je imela večje sanje. Vleklo jo je v svet in po nekaj letih pomoči v domači trgovini je staršem oznanila, da želi v Beograd. Tam si je našla delo na pošti, in sicer na oddelku mednarodnega telefonskega prometa, saj je znala nemško in delno francosko, poleg službe pa je hodila tudi v večerno šolo, ki si jo je plačevala sama. 

Leto po prihodu v Beograd, jeseni 1930, ji je v oči padel oglas Društva rezervnih pilotov v enem izmed časopisov, da v civilni letalski šoli iščejo nove učence in učenke.

Da, vabljena so bila tudi dekleta, in Kristina se je z dvema drugima Beograjčankama nemudoma prijavila na letalski tečaj. Uspešno je prestala zdravniške preglede in poskusni let ter bila spomladi 1931 sprejeta na šolanje, ki je potekalo na zemunskem letališču. 

PREBERITE ŠE -> Edina Slovenka, ki je preživela potop Titanika: Po brodolomu je šla znova na ladjo 

Slovenec poskrbel, da je postavila rekord 

Njen učitelj je postal Slovenec Bogomir Jaklič, kar je bila verjetno velika sreča, saj brez njegove drznosti in premetenosti prvega samostojnega ženskega poleta na Balkanu verjetno ne bi opravila Slovenka.

Poleg Kristine se je namreč šolala tudi Danica Tomić, žena poveljnika zemunskega letališča Miodraga Tomića, ki je imela veliko več vpliva in vez kot naša Brezovška Tinca. Če nič drugega, je bila Kristina del delavskega razreda in je ob šolanju morala hoditi v službo, da si je lahko sama financirala hobi, medtem ko privilegirani Tomićevi ni bilo potrebno delati in je lahko ves svoj čas posvetila letenju. 

Kljub neenakosti pogojev je bila Slovenka tista, ki je prva sama poletela v nebo nad Beogradom.

Jugoslovanski rekord

Rekordni let se je zgodil 9. novembra 1932. Takratni časopisi so sicer napisali, da Kristinin solo polet ni bil načrtovan in da se je zgodil kot nesporazum med učenko in učiteljem, vendar je iz pripovedi Kristine Gorišek, ki je svoje doživljanje leta 1975 za revijo Krila zaupala jadralni pilotki in svetovni rekorderki Cvetki Klančnik – Belin, mogoče razbrati, da je učitelj Bogomir Jaklič vedel, kaj počne, in poskrbel, da je Kristina v letalu ostala sama in se tako povsem nepričakovano in na začudenje javnosti dokopala do jugoslovanskega rekorda. 

»Nekega jesenskega dne, 9. novembra 1932 sva z učiteljem kot navadno skupaj poletela in pristala. Niti najmanj nisem pričakovala česa podobnega. Iznenada je skočil učitelj iz letala rekoč, naj letim kar tako naprej in naj pokažem, kaj znam.

Sprva nisem verjela njegovim besedam. Šele znak – zastavica me je opozoril, da moram poleteti. Za seboj sem imela okoli 80 do 100 ‘duplih’, kajti vedno so nastopile nove ovire in prekinitve v šolanju. Dodala sem gas in se prvikrat sama podala v prostor med nebom in zemljo.

Bila sem presrečna in pri srcu mi je bilo nepopisno lepo. Šolski krog okrog letališča sem izvedla brezhibno. Pravočasno sem odvzela gas in mirno, brez vsakega poskakovanja pristala na določeni točki. Ves čas v letu sem mislila samo na to, da ne osramotim svojega učitelja.

Ko sem ‘rulala’ proti hangarju, me je ustavila bela zastava. Zelo sem se začudila neobičajnemu znaku. Šele tedaj sem zagledala učitelja Jakliča, ki sem ga pustila kar sredi steze, kako teče proti meni, da mi čestita in se pelje z menoj do oddaljenega hangarja. Bil je presrečen in ponosen, ker ga nisem razočarala,« se je v pogovoru za revijo Krila spominjala Goriškova. 

Kristina Gorišek Novaković Foto: Spominski Arhiv Stiških Letalcev

Lokalno maščevanje 

Ko je Kristinina tekmica Tomićeva izvedela za Slovenkin podvig, naj bi menda skoraj ponorela od zavisti in dosegla, da so Kristini omejili letenje.

Na letališču se Slovenka baje ni smela pokazati več mesecev, vse dokler ni žena poveljnika letališča opravila pilotskega izpita in postala samostojna pilotka. Izpit so načrtovali v dneh, ko so vedeli, da Kristine ne bo v Beogradu, saj je bila 20. avgusta 1933 povabljena nazaj v domovino, na otvoritev ljubljanskega letališča, kamor je priletela s civilnim letalom Fizir, na katerem se je tudi učila leteti. 

PREBERITE ŠE -> Eva Hren: To me je spremenilo kot človeka. Nisem več ista

Danica je tako letalski izpit opravila zahrbtno pred Kristino, a ji mediji za to niso bili nič bolj naklonjeni. Še več, dan po njenem izpitu so se v časopisu Politika razpisali o njej v velikem članku, a namesto, da bi opevali samo dosežek Srbkinje, so skoraj tretjino prispevka posvetili Slovenki, omenili njen samostojni polet, hvalili njene letalske sposobnosti in objavili tudi njeno fotografijo ter opozorili na razredne neenakosti med privilegirano Tomićevo in samozadostno Goriškovo. 

Nagajanje Slovenki se s tem ni končalo, saj ji je letalska šola diplomo za opravljeni letalski izpit izdala šele februarja 1934. Dolgo časa je v javnosti veljalo prepričanje, da je Kristina res potrebovala še skoraj eno leto, preden je osvojila naziv samostojne pilotke, vendar pa je iz srbskih časopisnih prispevkov možno razbrati, da je izpit opravljala že 14. septembra 1933, a je nato šola zavlačevala z izročitvijo diplome. 

Premagala nevihto in demone nesreče 

Njihovo dejanje je še posebej zgovorno ob dejstvu, da je Slovenka izpit opravljala v zelo slabem vremenu in ga kljub težkim razmeram naredila brez napake. Kot je dogodek opisala ena izmed prič, je namreč »lil dež in zavijal veter«, a to komisije ni prepričalo, da bi prestavili praktični del izpita, zato je neustrašna Goriškova sprejela izziv. 

»Stopila je v letalo in še predno je zabrnel motor, se je znova usul močan dež, lilo je kakor iz škafa. Letalo se je dvignilo in poletela je z njim visoko, naravnost v oblake, ki so postajali vedno temnejši. Močan veter je butal v letalo in ga preobračal, a obdržala ga je v ravnotežju; izvedla je polet kakor je treba in se z vsemi finesami in obrati spustila na zemljo, prav na ono mesto, ki ga ji je določila komisija. Zavladalo je nepopisno veselje. Komisija ji je vsa navdušena podelila odlično oceno,« je povedal očividec. 

Da je bil izpit za Slovenko res podvig hrabrosti priča tudi podatek, da se je le dva dni prej (12. septembra 1933) v Ljubljani zgodila prva huda letalska nesreča, v kateri so umrli vsi potniki in oba pilota. Kristina je to vedela, a vseeno na dan svoje preizkušnje kljub skrb vzbujajočim vremenskim pogojem sedla v kabino in poletela v nebo, morda celo v počastitev spomina na tragično umrle slovenske letalske kolege. 

Kaj se je s slovensko pilotko, ki ji je vojno ministrstvo podelilo celo medaljo za hrabrost, zgodilo po tem, kako je nanjo vplivala druga svetovna vojna in kako ljubezen – poročila se je namreč z moškim, ki se je bal letenja, izveste TUKAJ.