Enega od zadnjih zapiskov je doletel tudi komentar, ali govorimo o isti Indiji. Kajti ta naj bi bila »zasvinjano leglo grabežljivih in z zaslužkom obsedenih ljudi, ki ne bi utapljajočega človeka rešili, če se jim ne bi splačalo, ulice pa so gnijoče in ljudje bolni, njihova sveta reka ne teče, tako je umazana, revežev brez pravic na milijone ...« Poleg vsega pa še pripomba te iste osebe: »Slediti srcu je v resnici slediti nečemu dosti nižje med nogami, kar se nikoli ne konča dobro.«  

Ob takem razmišljanju se sama ne bi tolikokrat vrnila nazaj in vsakič znova želela še več. Še več zgodb, svobode izzivov in rasti, ki so mi jih dajala potovanja. Ugotoviti sem tudi poskušala, zakaj se moram nenehno vračati nazaj. Zakaj tolikokrat? Domov sem se vedno vrnila bogatejša za ljudi, s katerimi smo še zdaj v stiku, bogatejša za številne trenutke in spomine, ki mi drugače ne bi bili nikoli dani, tudi bogatejša za preizkušnje ob vsakokratni vrnitvi nazaj v Slovenijo. Prav tako bi bilo moje življenje popolnoma drugačno. Samo zato, ker sem sledila sebi, poslušala sebe in nikogar drugega. Kaj je prava sreča? To, da si sposoben, ne glede na okolje, ki te obdaja, ne glede na želje in zahteve staršev, slediti svoji poti, tistemu, kar ti je namenjeno. In ne, ni lahko odkorakati iz cone udobja in se enostavno predati življenju.



Do zdaj na svojih popotovanjih po Indiji tudi še nisem srečala popotnika s podobnim negativnim mnenjem ali pa podobno izkušnjo, da bi se še vračal nazaj. Verjamem in vem, da Indija ni za vsakogar. Na eni strani pravljica, na drugi kruta realnost. Tudi moji starši je ne bodo nikoli obiskali ali sprejeli tega, da je tam zdaj moj drugi dom. Da sem si tam ustvarila družino in da tam živim tako, kot sama hočem. Ker sreča ni v materialnih stvareh. Sreča je v tem, da si globoko v sebi miren, ker veš, da je tako prav. Preteklost ni pomembna, prihodnosti ne moremo predvideti, pomemben je trenutek tukaj in zdaj in iz tega izhaja vse.



Ravno sončna Francoza, Mélie in Gael, ki sta mi prišla tisto noč naproti in ju nikoli ne bi spoznala, če ne bi ponovno poslušala notranjega glasu in zamenjala datuma vozovnice za Maduraj,  sta me naučila toliko stvari in mi še bolj odprla oči in srce. Mélie oziroma Momo, kot sem jo začela kasneje klicati (momo je tradicionalna tibetanska jed, nekajkrat večji tortelin, če poenostavim, njena najljubša jed) me je spominjala na Amélie, junakinjo iz francoskega filma. Naivna, prisrčna, na trenutke zelo prismuknjena, predvsem pa srčna in nepokvarjena duša. Krasno bitje, ki mi je še isti dan sredi prazne ulice v Maduraju pridržala svoj sarong, da sem lahko pokleknila in opravila malo potrebo kar tam, saj ni bilo druge možnosti. Ni znala dobro angleško, zato so bili naši skupni trenutki še zabavnejši. Prvič sem videla, kaj pomeni zdrav partnerski odnos. Brez obsojanj, brez »kako se pa obnašaš« in »kakšne traparije govoriš«. Potihoma sem si želela, da bi se nekoč tudi meni zgodilo kaj podobnega. Da bi v odnosu lahko bila, takšna kot sem. Brez nenehnih popravkov moje osebnosti.



S Francozoma smo skupaj prečesali več kot 2000 let staro mesto Maduraj, znano po izjemnih barvitih templjih. Se odpravili na najjužnejšo točko v Indiji, kjer Bengalski zaliv sreča Indijski ocean in Arabsko morje, romarsko mesto Kaniakumari. Tja se vsak dan zgrinja množica romarjev, saj naj bi imel kraj sveti pomen za hindujce in je posvečen boginji Devi Kanya, ki naj bi z eno roko premagala demone in obvarovala svet. Pot smo nadaljevali v zeleno Keralo, najprej v Varkalo, med palme, rdeče klife in peščene plaže. Dneve tam smo več ali manj preživljali ločeno in si puščali pod vrati lističe s sporočili, kje smo in kakšni so naši načrti. Oh, Varkala me je popolnoma očarala. Vstajala sem v zgodnjih urah, se sprehodila do bližnjega klifa in začenjala dan z vdihom vlažnega morskega zraka, medtem ko se je za mojim hrbtom dvigovala žareča krogla. Vsako jutro sem prehodila kar nekaj kilometrov vzdolž obale in spremljala ribiče, ki so se ravnokar vrnili iz lova in na kopno vlekli mreže, polne rib. 

Po sprehodu se je bilo treba ustaviti v najljubši restavraciji s hišico na drevesu, kjer sem v miru pojedla skledo slastnega svežega tropskega sadja, spila kapučino ter pisala dnevnik in razglednice. Nobenih rikš, nobenih trobelj ali kakršnih koli drugih zvokov, samo bučanje morja in pa želja, da bi ostala kar tam. Popoldne sem skoraj vsak dan odšla na kakšno od ajurvedskih masaž in na obvezen nakup po bližnjih trgovinicah, ogled slavne predstave kathakali, značilne za Keralo, kjer se namaskirani in v kostume oblečeni izvajalci izražajo skozi gibanje, izrazi in mimikami na obrazu. Že sama priprava izvajalcev, pred pričetkom predstave traja skoraj dve uri.



Zanimivo, kako so se nam z nekaterimi popotniki nenehno križale poti. Tako se nas je nabralo šest na kupu, še en Francoz, urednik, in simpatičen par s Finske in skupaj smo jo nato ubrali naprej. O Kerali, najrazvitejši zvezni državi v Indiji, sem vedela zelo malo, ker nekako sploh ni bila na mojem potovalnem načrtu in sanjalo se mi ni, kaj vse ponuja. Zelena riževa polja, peščene plaže, plantaže čaja in tudi stopnja izobrazbe ljudi tu, je na vrhu Indije.  Če ne bi srečala Francozov, dvomim, da bi jo obiskala, in zaradi njiju sem svoje zadnje dni preživela v čudovitem ribiškem mestecu Koči, kjer sem dve leti kasneje spoznala moža.



Slovo od njiju je bilo res težko, močno smo se navezali drug na drugega, bilo pa je tudi boleče, kajti zadnji večer smo se vsi trije grdo zastrupili v restavraciji, ki jo je priporočala popotniška biblija. Zjutraj smo se komaj sestavili skupaj, z glavoboli in vrtoglavico sta me spremila do avtobusne postaje in, hvala bogu, avtobus je bil klimatiziran. Tako mi je nesrečni želodec uspelo obvladovati vse do letališča, ko pa so se odprla vrata in je vame bušnil vroč zrak, to ni bilo več mogoče. Z nahrbtnikom zadaj, manjšim spredaj in torbo v roki sem neustavljivo bruhala, okoli mene pa se je nabrala množica radovednežev s fotoaparati v roki. Krasno slovo od Kerale, ni kaj. V Mumbaju me je k sreči pričakal moj dobrotnik Manoj z ženo; vso bledo in utrujeno sta me odpeljala v hotel, naslednji dan pa sem že odletela nazaj v Slovenijo.




*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v ponedeljek, 7. avgusta 2017. Preberite jih tukaj.