Edina Slovenka, ki je preživela potop Titanika: Po brodolomu je šla znova na ladjo

Potop čezoceanskega parnika Titanik ostaja ena najhujših pomorskih nesreč v zgodovini človeštva. Čeprav je od takrat minilo že več kot 113 let, zgodbe o britanski potniški ladji, ki je v noči na 15. april 1912 pristala na dnu severnega Atlantika, in njenih potnikih še vedno burijo duhove.

Javnosti so znana predvsem slavna in bogata imena, ki so potonila z njo ali ubežala tragediji, bolj redko pa se piše o potnikih iz tretjega razreda, med katerimi je bila tudi Slovenka – petletna Manca Karun. 

Manca Karun iz Milj pri Kranju ni bila edina oseba slovenskih korenin, ki je potovala na Titaniku, bila pa je, kot so ugotovili zgodovinarji, edina slovenska ženska. Z njo je potoval njen oče 39-letni Franc Karun, ki si je v ZDA že leta 1904 ustvaril novo življenje in nato tja postopoma selil svoje družinske člane. Leta 1907 sta se mu pridružili žena in starejša hči, leta 1912 pa se je Franc sam vrnil po Manco, ki so jo dotlej pustili pri teti, saj so se bali, da tako dolge poti kot dojenčica leta 1907 ne bi preživela. 

Na Titanik sta se vkrcala 10. aprila 1912 v francoskem mestu Cherbourg, v Spodnji Normandiji, kjer je parnik opravil svoj edini postanek na celinski Evropi, ker je bila Manca še otrok, pa sta potovala pod eno vozovnico, s številko 349256. Poleg očeta in hčerke je bil tudi Karunov svak 33-letni Janez Markun z Jesenic, vsi trije pa so potovali v kabini tretjega razreda, ki bi po današnjih izračunih znašala okrog 900 evrov na osebo. 

Družina Karun, spodaj levo je oče Franc, na sredini spodaj pa hčerka Manca, oba sta edina, ki sta se vkrcala in preživela Titanikovo prvo in zadnjo pot. Foto: Igor Zaplatil/Delo

Na isto ladjo za ZDA so se vkrcali še trije drugi slovenski potniki: 21-letni Janko Vovk prav tako z Jesenic je potoval pod številko vozovnice 349252, 21-letni Jakob Pašič iz Štrekljevca pri Semiču pod vozovnico 315097 in poslovnež Ivo Drev, a podrobnosti o slednjem zgodovinarji ne poznajo, predvideva se le, da naj bi edini poleg obeh Karunov preživel potop Titanika. 

Da sta Franc in Manca ubežala grozljivi smrti, ki je doletela več kot 1500 ljudi od okrog 2200 potnikov in posadke na krovu Titanika, je čista sreča, saj se slovenski oče, po tem, ko je ladja trčila ob ledeno goro, sprva ni zavedal resnosti situacije. Bolj ga je skrbelo za prtljago, v kateri je nosil dragocenosti iz domovine, po navedbah Muzeja novejše in sodobne zgodovine naj bi te bile nova harmonika in za 700 goldinarjev žafrana, drugi viri pa navajajo, da je s seboj v Ameriko vzel tudi domače žganje. 

Morda se nam danes sliši absurdno, da se je človek v tistih odločilnih trenutkih oklepal pijače, vendar je bilo prav žganje tisto, ki mu je posledično rešilo življenje. Prejšnje dni ga je namreč delil z mornarjem, ki je skrbel za predel, kjer je bil Karun nastanjen s hčerko, prav ta mornar pa je po trku Slovencu razkril, da se ladja potaplja, mu prinesel rešilne jopiče ter mu povedal, da bodo rešilni čolni sprejemali samo ženske in otroke. 

PREBERITE ŠE -> Ljubezen v verzih: skrivnosti, ki jih je Rudolf Maister skril ženi Mariji

A to še ni vse! Čeprav so Francu malo Manco vzeli iz naročja in jo posadili v enega izmed čolnov, sta se oče in hči po čudežu in kljub kaotičnim razmeram, kmalu spet našla.

Mančin čoln je ladjo sicer zapustil pred Francem, ta je na krovu ostal s svakom Janezom in ob gledanju brezupne situacije sta se sklenila napiti. Mančina snaha Ana Juvan je pred leti za Delo razkrila, da je Franc menda svaku dejal: »Napijva se, smrt naju čaka! Če se napijeva, bo pa vsaj malo boljša!« 

Ana Juvan je snaha Mance Juvan, edine preživele Slovenke s Titanika. Poročila se je z Mančinim sinom Marjanom, živela pa sta skupaj z Manco v njeni rojstni hiši v Miljah pri Kranju (v ozadju). Foto: Igor Zaplatil/Delo

Ko je ladja začela toniti pod gladino, naj bi Franc Janeza pozval, da skočita v ledeno mrzlo črno morje, vendar si je na koncu to drznil storiti samo on, Janez pa naj bi mu zaklical: »Franc, jaz si ne upam.« Po pripovedovanju Mančine snahe naj bi bile to zadnje besede, ki sta si jih sorodnika izmenjala, saj so se o Janezu izgubile vse sledi, zato se predvideva, da potopa ni preživel. 

Franca pa ni premagal strah in je v morju, ki naj bi v noči potopa imelo komaj -2 stopinji Celzija, plaval do prvega rešilnega čolna, ki je bil tedaj že daleč stran od ladje. Čoln je bil sicer poln, a po neverjetnem naključju je bil v njem mornar, ki mu je Franc dajal žganje, zato so Slovenca potegnili na suho in tako je preživel. Po nekaterih navedbah naj bi bil Franc tudi zadnji moški, ki se mu je uspelo rešiti s potapljajočega se Titanika. 

Še večje srečno naključje je, da je bila v tem čolnu (ki je nosil število 15) tudi Manca, in tako sta se oče in hči ponovno združila ter ostala skupaj vso pot, tudi po prihodu v ZDA 18. aprila 1912, ko so ju skupaj nastanili v bolnišnici v New Yorku, ter 22. aprila uspešno prispela do družine, ki ju je čakala v Galesburgu v zvezni državi Illionois. 

PREBERITE ŠE -> Resnične ljubezni s Titanika

Zdi se, da je Franca in Manco sreča spremljala nato še vse življenje. Točno leto po pomorski katastrofi je bil Franc namreč udeležen še v eni hudi nesreči. 14. aprila zvečer se je zrušila stavba hotela v Galesburgu, ki ga je vodil, a je Slovenec po čudežu preživel in bil rešen izpod ruševin. Morda je bil prav to razlog, da se je sklenil vrniti v domovino. 

Kljub grozljivi izkušnji s Titanikom so se Franc, Manca in njuna družina vkrcali na ladjo za Evropo (drugega transporta preko oceana tedaj tako ali tako ni bilo) in avgusta 1913 prispeli nazaj na kmetijo v Milje. Naslednje leto je izbruhnila prva svetovna vojna, a Franca med vojake niso vpoklicali, saj ga je od reševanja s Titanika pestila huda revma. 

Mančina starejša sestra in dva brata so se kasneje vrnili v ZDA in Manca jih je leta 1960 obiskala ter tam ostala pol leta. Čeprav bi takrat v Ameriko lahko potovala z letalom, se je Manca znova odločila za plovbo, še bolj kot ponovne pomorske nesreče jo je bilo namreč strah letenja. 

Manca Karun s svojimi otroki in možem. Milje pri Kranju, oktober 1956. Foto: Svetozar Busić/Fotografska zbirka časopisa Delo, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Manca Karun, poročena Juvan ni bila samo edina Slovenka, ki je preživela potop Titanika, ampak tudi zadnja živeča oseba pri nas, ki je prestala to tragedijo. Njen oče Franc je namreč umrl že pred drugo svetovno vojno 7. julija 1934, Manca, ki se je leto kasneje poročila s Tonetom Juvanom iz Voklega in si ustvarila družino, pa je umrla septembra 1971, stara 64 let. 

Tako oče in hči svojih zadnjih trenutkov nista preživela na morju, kot je bilo usojeno drugim slovenskim potnikom Titanika, ampak sta starost dočakala doma, na rodni domačiji Miljah.