Najlepše oblečeni pisatelj, dramatik in poet, razvpiti Oscar Wilde, je svojih 46 let, kar je bil na zemlji, živel izredno intenzivno. Ljubitelj takšnih in drugačnih užitkov, radosti ter razvajanj, je svoje čute rad zaposloval z najboljšim. Nič čudnega, takšna senzibilnost terja svoj davek, vso zaznano nesrečo sveta je treba na nek način odtehtati. Tudi s trpljenjem mu ni bilo prizanešeno. V iskanju strasti, ljubezni in navdiha se je večkrat znašel navzkriž z zakonom, ki ji bil v drugi polovici 19. stoletja do svobodoljubnih posameznikov še posebno neprizanesljiv.



Prvi proces, v katerega se je zapletel, se je odvijal v začetku leta 1895. Povod je bilo sporočilo, ki ga je za pesnika pustil markiz Queensberrya, na njem je bilo nedvoumno sporočilo, da je Oscar sodomit. Wilde ni okleval, zato je sam vložil tožbo proti markizu, a s tem si je storil medvedjo uslugo, tožilstvo je pod drobnogled vzelo njega samega. Javni proces, vzporedno s katerim so mediji razkrivali podrobnosti viktorijanskega podzemlja, je razkril Wildove povezave s prestopniki, moškimi prostitutkami, transvestiti in homoseksualnimi bordeli. Zbrani dokazi so obsegali predvsem Wildova pisma, med njimi so bili celo soneti.



Na sodišču Wilde ni zagovarjal le svojih zasebnih dejanj, temveč tudi svojo umetnost, ki je bila za marsikoga znak pohujšljivosti. Wildovi iskrivi in pronicljivi odzivi so sicer nasmejali sodno dvorano, a tožilstvo je z njihovo pomočjo dokazalo svoje obtožbe: Wilde je dekadenten sodomit, zato so njegove obtožbe obrekovanja povsem neresnične. Markiz je odkorakal brez obsodbe, Wild pa brez denarja, sodni postopek je povzročil njegov osebni bankrot.


»Obžalovati lastne izkušnje je tako, kot bi izrekli laž z ustnicami svojega življenja. Nič manj ni, kot zanikanje duše.«


A bankrot ni bil tisto najhujše, izdan je bil sodni nalog, ki Wilda obtožuje izredne nespodobnosti, zato mu je edino mesto zapor. Po mučnih zaslišanjih in neuspešnih poskusih pobega so Wilda 25. maja 1895 obsodili na dve leti trdega dela. V zapor je odšel še isti dan, na prostost pa je naslednjič stopil 18. maja 1897. Trdo delo v londonskih zaporih, kjer je preživel svojo kazen, je obsegalo dolge ure hoje na sobni napravi za tek in ločevanje starih ladijskih vrvi. Zaporniki med seboj niso smeli govoriti ali brati, ob vsakem izstopu iz celice so morali nositi masko. Wildovo občutljivo zdravje je bilo hitro načeto, padec zaradi bolezni in lakote je povzročil poškodbo ušesnega bobniča, ki je na koncu botrovala njegovi smrti.



A najhuje niso bile trde fizične razmere, v katerih so zaporniki bivali. Najbolj je Wilda prizadela duhovna revščina, sprva ni imel niti papirja in pisala, da bi zapisoval svoje tako ljube in dragocene misli. Liberalec in reformator Richard B. Haldane se je zavzel za Wilda in mu uspel priskrbeti pisalne pripomočke, nekaj različnih slovnic in knjig. V zaporu je Wilde napisal svoje delo De profundis, v katerem zapiše: »Obžalovati lastne izkušnje je tako, kot bi izrekli laž z ustnicami svojega življenja. Nič manj ni, kot zanikanje duše.« Umrl je tri leta kasneje, zadnje obdobje pred smrtjo je preživel v Franciji v izgnanstvu. Umrl je nesrečen, reven in sam, čeprav je še vedno odlično pisal, je izgubil veselje do pisanja. Uradni datum smrti je 30. november 1900, razlog cerebralni meningitis.



Strastni zbiratelj Wildovih artefaktov, malteški nepremičninski agent, Francis Spiteri Paris, bo s pomočjo fundacije Storm Petrel svoje zaklade delil tudi z javnostjo. Prvič bodo na ogled v obliki razstave, med drugim si bodo obiskovalci lahko ogledali tudi ključ do zaporniške celice v londonskem Reading Goalu, Wildova pisma in prvo izdajo zloglasnega romana The green Carnation. Roman so na sodišču namreč uporabili kot dokaz za Wildovo neprimerno razmerje z Alfredom Douglasom, zaradi katerega je bil na koncu tudi obsojen, čeprav je Wilde do konca trdil, da knjige sploh ni napisal. Spiterijevo navdušenje nad Wildom sega v leto 1966, ko si je na potovanju v Veliko Britanijo ogledal igro Idealni soprog. Pravi, da je prebral že vse njegove knjige, navdušuje ga veličina Wildovega duha in odsotnost zlonamernosti. Razstava z naslovom Nečimrnosti: Zbiranje Oscarja Wilda bo na ogled do konca maja v mestecu Attard.