Zdravnica se je počutila nelagodno, ko ji je ženska ponižne drže, le nekaj let starejša od nje, ponudila torbo s prošnjo, naj še kdaj obišče njihovega Jakca. Vera je zamomljala v pozdrav in hitro vstopila v avto. Kakšen Jakec, je zagodrnjala, bolan mlad moški, že desetletje skrit za zidovi hiše, obdane z negovanim vrtom, ki odklanja vsakršno zdravniško pomoč. Ali se ga starša sramujeta?

Hišni obisk ji je spil vso življenjsko energijo. Žvižg iz torbice je opozoril na nov sms. Na zaslonu je bilo izpisano Simonovo ime. Prebrala je: Pozen bom, ne čakaj me! Dvignila je obrvi: Od kdaj, hudiča, se ti opravičuješ meni po telefonu, rezerviranem le za tvojo mamico? Stokrat dnevno se zapelješ k njej, vmes pa visiš na telefonu. Nato je pomislila: Ni opravičilo, je le sporočilo. In kje bo moja tolažeča rama zvečer? Ni je bilo, ko sta odraščala otroka, ni je zdaj, ko me muči mena in sem naveličana službe. Znana je bila po pokončni drži in zdelo se je, da je nič ne more iztiriti. V resnici pa se je počutila kot suha struga, ki po dolgi suši hrepeni po dežju. Že nekaj časa je slabo prenašala moža. Ni marala njegovih izgovorov, patoloških laži, počasnosti. Celo njegov vonj ji je bil neprijeten, čeprav je še vedno uporabljal isto vodico po britju. V zadnjem letu se je do nerazpoznavnosti postaral, ves čas je tožil, da ga kaj boli. Tok Verinih misli se je nekoliko upočasnil: Resnici na ljubo, tudi meni se nabira salo okoli pasu, hrbet je podoben veliki polkrogli, počasi se spreminjam v godrnjavko.

Nezbrano je zapeljala na stransko cesto proti Barju. Nesposobna nadaljevati delo v ambulanti, opraviti bi morala le še nekaj administrativnega dela, je po treh kilometrih obsedela v avtomobilu z namenom poklicati medicinsko sestro ter se izgovoriti na glavobol. Stopila je na prosto. Pred hladnim pišem skrita v zavetju jelš je želela v tišini zbrati misli in s hojo po zmrznjeni travi pregnati nenadno vrtoglavico. S tresočimi se rokami si je s šalom pokrila glavo. Zimsko sonce je k oglašanju privabilo šoje in visoko pod svetlo modro nebo osamljeno belo čapljo. Vera je vzdihnila: Rada bi imela krila, da bi se lahko dvignila s tal in preprosto odletela v svobodo brezmejnosti.

Poklicati moram sestro Francko! je vzdihnila.

Sedla je nazaj v avto in si z odejo pokrila naročje. Hlad v nogah se je spremenil v tresavico, ki je počasi zajela vse telo. V upanju, da bo neprijetni občutek hitreje minil, je za nekaj trenutkov mirno obsedela, a sta jo naval vročine v obraz in divje utripanje srca ogrela do nadležnega potenja. Naveličana bremena vsakodnevnih podobnih napadov je pomislila: Kako nenavadno, ne spomnim se več, kdaj sem takole sama sedela v tišini. Ni mi prijetno, misli postajajo preglasne. Z ročico je prestavila sedež v udobnejši položaj in prižgala radio, govorili so o milostni smrti. Ne prenesem več tega žvečenja o evtanaziji po vseh občilih. Bojmo se kolegov, ki se »igrajo« boga, edinole bolnik sme odločati o sebi! Zdravničine misli so prehitevale druga drugo in celo »preglasile« radijsko napovedovalko.

Ja, Simon, oprosti, že trikrat si klical? Nisem slišala, malo prej sem utišala mobi, moti me pri delu, se je zlagala. Vem, da boš pozen, prebrala sem tvoje sporočilo. Ne razumem, zakaj naj te čakam doma? Aha, prej se boš vrnil? Da se morava nekaj pogovoriti? Nujnega? Prav, se vidiva. Kaj ga je pičilo, da je nenavadno vljuden? Ne verjamem, da se je spomnil najine obletnice. Že dolgo se ne dotikava več; kot bi bila med nama zavesa. Verjetno potrebuje kakšno uslugo. Vsi nekaj hočejo, jaz pa se od utrujenosti komaj vlečem naokoli. Oprosti, imam še en klic, takoj te pokličem nazaj.

Izgovarjati se na glavobol mi je mučno, še težje pa bi bilo priznanje, da ne zmorem … Halo, Francka, upam, da ni nobenega pacienta več. Tako zelo me boli … Kaj praviš, kdo je še prišel? Gospa Veronika? Ta se pa res nikoli ne naroči in vedno pride zadnja. Dobra taktika. Danes nisem pripravljena poslušati o njenih namišljenih boleznih. Zlaži se, prosim, da moram opraviti še en obisk in naj se oglasi drugič. Hvala, se vidiva jutri.

Malo je želela še posedeti in skušala pozabiti na hišni obisk. Toda misli vsiljivke so se vedno znova dvigale iz črne luknje: Kako lahko Jaka dolgih deset let živi brez besed, zaprt v sobi z zastrtimi težkimi zavesami. Ali ga nikoli ne zamika, da bi jih odgrnil in pogledal, kaj se dogaja zunaj? Ali je imel kdaj možnost izbire? Kaže, da sta se bolezen in mati odločili namesto njega. Kako žalostno, da mame ni niti pogledal, ko ga je ogovarjala z Jakcem. Dolgi sivi lasje, prepojeni z zatohlim vonjem, obraz brez mimike, sključena drža in dolgi s črnino obrobljeni nohti so žalostna podoba prezgodaj ostarelega moškega. Ni bila ponosna, da ji je pošastna nemoč ohromila jezik.

Misli so ji odtavale nazaj k Simonu. V čase, ko sta se ljubila, ko je ob nedeljskih jutrih prinašal kavo v posteljo, nato sta se še malo pocrkljala. Prsti so samodejno pritisnili Simonovo številko. Čez pol ure bom doma, potem se bova pogovorila, je prijazno rekla. Ne, ne morem več čakati, bolan sem, jutri začnem kemoterapijo, potem je na vrsti še operacija, je surovo povedal. Kako? Je lahko spregledala bolezen? ji je novica zaprla sapo. Moževa izbrana zdravnica je bila njena kolegica, pa ji ni niti namignila. Imela jo je celo na sumu, da se spogleduje z njim. Hotela je utišati slabo vest z besedami: Zakaj nisi povedal, si k mami hodil po tolažbo? V glasu je bilo čutiti užaljenost, ko ji je odgovoril: Ne, mama je bila izgovor za preglede. Nisem te hotel obremenjevati s skrbmi. Nisem dober mož, pa tudi ti že dolgo nisi najboljša žena. Puščal sem ti izvide na pisalni mizi, očitno te niso zanimali. Vera se je zdrznila. Je mogoče, da je izgorelost zaradi službe popačila njen pogled na skupno življenje? Resnici na ljubo, v skupnem življenju sta imela več dobrih kot slabih dni. Podpiral jo je pri karieri, znal je prisluhniti otrokom, prepričana je bila, da bo tudi dober dedek … Ne sme ga izgubiti! Potrudila se bosta in skupaj pregnala bolezen, je goreče stiskala pesti. Pohitela je domov.

Vera in Simon sta se pogovarjala pozno v noč. Skupaj sta pregledala izvide. Ni bilo prepozno, kljub resnosti diagnoze so bile možnosti za ozdravitev obetavne. Vera je bila prepričana, da je zmožna celo iz nožnih prstov izbrskati dovolj energije za oba, če bo treba. Kot zdravnica je popolnoma zaupala stroki, kot ženska pa je verjela v ljubezen, ki je gonilo življenja.

Na Barju je hladen veter zvijal gole veje jelš. Vrh Krima se je pokril z megleno kapo. V poslavljajoči se zimi se je še zadnjič iz nizkih oblakov spuščala nežna snežna zavesa. Dvojica je legla v toplo posteljo, spreminjajočo se v tolažečo zibelko. Zavese med njima ni bilo več. Po dolgem času so bili njuni dotiki spet prijazno ljubeči.