Stojim pred prepolno omaro in se odločam med strogo poslovno kombinacijo in sproščeno čipkasto bluzo v kombinaciji s poletnimi hlačami. Premlevam, kakšne so moje obveznosti čez dan. Dva sestanka s sodelavci in popoldne govorilne ure za gimnazijca. Neformalna kombinacija bo zadovoljila oboje. Popravim še ličila, vzamem torbico in sem pripravljena na delovni dan. Skoraj bi pozabila pripravljene obroke. Po nekajmesečnem prigovarjanju, da je čas za izgubo nekaj kilogramov, sem se uklonila sinovoma. Obsedena z zdravo hrano sta v imenu zdravja trkala na mojo vest in zmagala.

Dan pričnem z nasmehom na obrazu in res vse teče kot namazano. Kot vedno ob prihodu v službo še preverim stanje doma. Da je vse v redu, zagotovita, vsak zase. To je običajen ritual, da pomirjeno nadaljujem delo. S cmokom v grlu začnem še zadnji sestanek. Razlog je banalen. Kot vodja nameravam vpeljati dvotedenske sestanke za spremljanje napredka v oddelku. Tako bi se vsi seznanili z delom in napredovanjem pri posameznih nalogah. Cilj je hitrejši napredek in usvajanje novih znanj, predvsem pa ekipo navdušiti in povezati. Po sestanku naredim še eno v nizu kljukic za uspešno končano službeno nalogo v tem dnevu. Čaka me še roditeljski sestanek. Na počivališču hitro pojem obrok in pokličem svojega sončka. Po mojih izračunih je ravno prišel iz šole. Iz telefona se sliši umirjen glas, ki razlaga, da se crklja z muckom. Sledilo je prepričevanje, naj se po sestanku udeležim še telovadbe. Skozi misli mi šine, pa kaj mu je. Hitim mu razlagati, da sem imela naporen dan in da mi bo že tako uspelo priti domov po peti uri in da nikakor nimam energije za miganje. Prvotno sem nameravala na predstavitveno uro plesa na drogu. Če prav pomislim, si niti ne morem predstavljati, kako bi se s svojimi odvečnimi kilogrami spravila na drog.

Roditeljski sestanek je bil poln priporočil in obvestil. Med njimi tudi za ekskurzije v tujino. Moj sonček jih obožuje. Doslej ni izpustil nobene. V užitek mi je bilo poslušati, kako čudovite kraje so obiskali. Ker je izreden opazovalec, mu ne uidejo malenkosti. Nemalokrat je bil začuden nad visokimi cenami v tujini, lepoto pokrajine ali lokalnimi običaji. Poseben prostor v njegovem srcu so imele živali. Ko sem razmišljala o njegovih potovanjih, sem se v sebi nasmehnila z mislijo, da bo zagotovo velik popotnik. Tok misli prekine informacija, da jutri pričnejo s preduro. Da ne pozabim, takoj pošljem sms. Dodam smeška. »Nisem pozabil,« mi zagotovi in še doda: »Pojdi na telovadbo.« Zavzdihnem in spet pojasnim razloge, da se izognem telovadbi. Dobim še njegovo sporočilo, ki se je glasilo: »Greš še po sladoled? Pa ni pomembno, kakšen.« V mislih sem že pri sladkanju s sladoledom. Razmišljam, super dan. Ko pridem domov, bova ob sladoledu še predebatirala novosti.

Pozorno spremljanje aktualne tematike prekine klic starejšega sina. Prvi klic sem spregledala. Sočasno vidim, da mi je poslal sms. Ob branju me je zmrazilo. Berem njegovo sporočilo z grozečimi stavki v stilu: Pojdi domov. Hitro. Nekaj je narobe. Pomislim, kaj je lahko narobe. Do doma imam malo več kot 10 minut. Vstanem in odhitim domov. Sporočilo mi odzvanja v možganih. Pozornost pritegnejo priprta vrata na teraso. Za delček sekunde obstanem okamenela. Moj sonček je brez znakov življenja. Oživljam ga in kričim, da prikličem pomoč. Prišla je, ampak v srcu sem čutila, da prepozno. Postajam prazna. Dnevi, ko smo se borili za njegovo življenje, so megleni. Slabe napovedi preživetja so se zarezale v nas. Noben dan od takrat ni več isti kot prej. Smeha, pogleda, objema mojega sončka nisem več občutila. Nikoli več. Sedaj so ostala samo še vprašanja. Kaj je šlo narobe in kdaj? Kako se lahko nekdo v cvetu mladosti in poln ciljev nenadoma odloči, da ne želi več živeti? In kako je lahko skrival pred menoj svojo stisko, ko pa sva bila vsak dan skupaj. Se vsak dan skupaj smejala in počela vse mogoče. Še dan pred tem. Včeraj je vztrajal, da potrebuje še nekaj šolskih potrebščin, tako da sva šla po nakupih. Še dan pred tem načrtoval, kakšen bo konec tedna, ko si bo izpolnil gorečo željo. Porabil je tedne, da je dobil mojo privolitev. Kaj se je zgodilo v dopoldanskih urah, potem ko je v jutranjih urah prijateljem veselo razlagal, kam gre za vikend? Vedno znova se pojavljajo vprašanja, na katera nikoli ne bom dobila odgovora. Prešeren smeh na mojem obrazu je zamenjala fizična bolečina v notranjosti telesa. Ne znam definirati, iz katerega dela fizičnega telesa izvira, le boli. Znana sem bila po solzah smeha. Danes ne jokam. Le solze tečejo po licu, pogosto, nenadzorovano. Brez posebnega zunanjega dražljaja se pojavijo. Zadostuje misel, kraj, oseba, ki jo srečam, ali pa situacija, v kateri sva se znašla skupaj.

Vsako jutro zaman brskam po omari. Vedno pristanem pri istih oblačilih črne barve. Poskušam jo nadomestiti z drugimi barvami. V ušesih mi odzvanjajo besede sodelavke, ki mi je poskušala dopovedati, da barva mojih oblačil ni pomembna, da bo vedno z menoj v mojem srcu.

Vedno znova se vračam v tisti dan. Dan, ko sem bila ponosna na svoje dosežke v službi. Koliko štejejo sedaj? Nehote pomislim na vse nadure in delo doma v nočnem času. Pomembno mi je bilo z zgledom pokazati, da je v življenju za uspeh potrebna delavnost. Ampak nikoli nisem preverila, kakšno sporočilo sta prejela onadva. Nisem prepričana, da sta prejela informacijo, da me potrditev in napredovanje tudi notranje hranita in da sem v redu. Ali sta bila zaradi tega prikrajšana in mogoče celo prepričana, da je tak način življenja trpljenje, ki ga onadva ne želita izkusiti? Pogosto se spomnim njegovih besed, s katerimi mi je dal vedeti, da preveč delam in da ve, da moram. Pa vendar, mogoče je bilo to v njegovih očeh breme?

Rada sem imela pogovore v avtu. Vsakič, ko se usedem v avto, se spomnim enega izmed njih. Pogovor je tekel o sošolcih, njihovi samostojnosti in zaupanju. Zelo rad je opazoval ljudi in njihov način delovanja. Pogovor je sklenil z besedami: »Hvala, da si ti moja mami.« Teh besed od najstnika ne bi pričakovala. Ostala sem brez besed in nikoli se mu nisem zahvalila za čudovite besede. Do zdaj, ko jih vedno znova premlevam in se glasno zahvaljujem. Čeprav me ne sliši več. Spoznanje, da sem imela za samoumevne tiste, ki so mi bili najbližje, zareže v dušo.

Danes sem pozorna na odnose. Komunikacija, pohvala, povratna informacija, sočutje in spodbujanje so postali moje vodilo. Tudi ko so moji dnevi temni, zbiram moč, da ljudem okoli sebe dam najboljšo verzijo sebe. Iz svojega življenja umikam ljudi, pri katerih začutim neiskrenost. Ljudi, ki bi želeli iz mene iztisniti poslednjo kapljico znoja in krvi. Tako v odnosih ne izgubim sebe. Vedno pa mi v mislih odzvanjajo besede starejšega sina: »Mami, sedaj poskrbi zase. Delaj tisto, kar te veseli. Midva sva vedno želela, da bi bila ti srečna.«