Ni vstopila ne v a ne v b ne v c, ampak je odfrfotala naravnost v zbornico in postala pozabljena novica. 

V a-ju so dekleta visela na telefonih, fantje kartali, oboji pa uživali v bolezni stare Kovačeve in odpadlih urah. Ravno ko si je Matija s trulo v rokah obetal zmago, so se sunkovito odprla vrata in prepih je v razred prinesel nasmejano bitje – kot so fantje prvi ugotovili: ženskega spola, a žal ne sošolke. Matija je že skoraj iztegnil nogo, da bi se zgodila nesreča, a tik pred njegovo okončino, obuto v visoke bulerje, je obstala in po ovinku odstopicala do pisalne mize. Nič razburjenja, nič grdih pogledov, nič godrnjanja. 

Obstala je pred tablo, roki sklenila za hrbtom, se na rahlo pridvignila na prstih v modernem pikčastem krilu in oprijeti majici, s pogledom bežno oplazila vse po vrsti ter resno, skoraj slovesno naznanila:
»Sem Lili Smerkolj, učiteljica slovenščine, nadomeščala bom vašo odsotno profesorico Kovač, dokler se ne vrne …«
»… ali umre,« je v splošno zadovoljstvo šepnil nekdo iz ozadja, da so se celo učiteljici ustnice skoraj ukrivile v nasmeh, ki pa ga je takoj skrila in kotičke napetih ustnic oblekla v resnobo. Nekaj nenavadnega je bilo na njej in v njenem obnašanju. Nekaj, česar dijaki niso bili vajeni. Nekaj vabljivega, nekaj spogledljivega. 

Spravljivo je začela pogovor o predelani snovi pri jeziku in književnosti. Sredi besed je v razred stopil ravnatelj Pestotnik in se profesorici opravičil, da je ni sam predstavil. Obritoglavec iz predzadnje vrste je izkoristil priložnost in z malo izzivalne zlobe pojasnil, da se je profesorica Smrdu že sama predstavila.
»Smerkolj, Smerkol-j,« ga je dobrohotno popravila. 

Ko se je Pestotnik z že dolgo znano plešo odmotal skozi vrata, še prej pa vsem zaželel uspešno delo, so dekleta z zvezki pojasnjevala, kako je delo potekalo pri profesorici Kovač, fantje pa so jo ocenjevali kot žensko. Ni bila lepa, bila pa je zanimiva. Ni bila velika, a tudi ne majhna. Nekoliko priprte oči so jo delale skrivnostno, široko razprte pa so gledale z modrino neba. Postava je prišla do izraza, ko je po zvonjenju pomahala in odfrlela skozi vrata, da si je skoraj priprla šop svetlih las.
»Lahko bi bila ena izmed nas, škoda, da ni.«
»Ja, pa s teboj bi sedela v klopi in ti pisala naloge.«
»Nič ne bi imel proti, še popoldanske inštrukcije bi si naročil.« 

Tako je Lili napolnila dan fantom iz 3. a., posebno Matiji. Ne samo dan, napolnila jim je mesece. Spomin tega temnolasca z nič kaj moderno dolgo grivo in oglenimi očmi se ni mogel otresti nevsakdanje ženske, ki naj bi bila njihova profesorica, on pa si je v tej vlogi ni znal predstavljati. Ko bi bila vsaj matematičarka, pri tem predmetu je namreč blestel. S slovenščino ni bil v najboljših odnosih zaradi nikoli dovolj dobrih esejev, ker je o knjigah razmišljal po svoje in ne tako, kot je o njih pisalo sto učenih glav. Kovačeva ni dovolila parlamentiranja in najrazličnejših nakladanj o prebranem, ker naj bi bila to dijaška taktika zavlačevanja dela.
Pri poznem kosilu ga je oče presenetil z vprašanjem, kaj je novega v šoli. Matija se ni spomnil ničesar, kar bi mu bilo zanimivo, zato je le zamrmral, da slabe ocene ni dobil, mati pa je takoj pritegnila očetu, da to zanju nikoli ni bilo pomembno. 

Šolski dnevi so tekli glede na priljubljenost profesorjev in predmetov − hitro in počasi − a Lili je bila prva na top listi profesorjev, pa naj so obravnavali priredna ali podredna razmerja med stavki v povedi ali brali Cankarjeve Podobe iz sanj ali Kosovelov Kons 5. Pred Matijo se je zaradi Lili odprla lepota jezika, v njem so odzvanjale besede Garcia Lorce, ki jih je profesorica za motivacijo interpretirala z žametnim glasom:
»Vse stvari imajo svojo skrivnost, poezija pa je skrivnost vseh stvari.« 

Profesorica Lili Smerkolj je svoje delo opravljala resno in z vso odgovornostjo, a tudi drugače kot druge profesorice, neponovljivo in domiselno. Poskakovala in žuborela je pred tablo, vse pesmi znala na pamet, razlagala, opisovala, igrala, celo pela, spraševala po mnenju, zdaj Grego, zdaj Majo in končno Matijo. Sam ni vedel, od kod je jemal odgovore iz besed, ki še nikoli niso prišle z njegovega jezika. Navdušena je stopila do njega, ga prijela za ramo in se začudila: »In ti imaš slovenščino tri!?« Njen dotik ga je stresel kot elektrika po vsem telesu, v obraz mu je udarila rdečica. Skoraj bi mu zmanjkalo tal pod nogami.
Po razredu pa je švignilo: »Matija je zaljubljen.«
Tako so mu drugi povedali, da je njegovo kamrico čustev, kjer se je skrival tudi nenadni čut za poezijo, odklenila profesorica Lili Smerkolj s svojim žarom. In ta žar je v njem prebudil ljubezen, prepotene roke, umikanje pogledov, bledico, žarenje, izgubo občutka za čas – z njo so bile ure sekunde, brez nje večnost.
Domov je hodil ves omamljen, svet se je zanj ustavil. V nemiru in sanjarjenju se je premetaval in lebdel skozi noč in komaj čakal, da bo dan v naročju slovenščine prinesel Lili in z njo spoznanje, da je lahko tudi poezija sok življenja.
Koliko pa je sploh stara, ga je spraševal razum. Kaj pa francoski predsednik s svojo babico!? Kaj bodo rekli starši, oče ima o marsičem veliko pomislekov. Kaj bi, star sem osemnajst let … 

Kot v sanjah je odzvanjala Župančičeva beseda: »… vse bitje mi zahrepenelo je za teboj, za teboj ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota ...«
Mu mar bere misli? Verzi so se mu kar sami od sebe zapisovali v zavest. In ona, njegova profesorica, ne, Lili, ona je njegova roža mogota. Spreletelo ga je, da je pesnik pred skoraj stoletjem čutil kot on, da je za vekomaj zapisal njegova občutja, ki ga preplavljajo šele zdaj. Doumel je univerzalnost pesniške besede in enkratnost svojih občutij. In tako je »tiho brez besed hodil s svojo srečo med ljudmi; in nihče ne ve, zakaj sije njegovi duši maj …« (Parafr. Oton Župančič, Čez plan, 1904). 

Topli majski dnevi so prebudili naravo in ljudi zvabili na kresovanje ob prazniku. Ognjeni plameni so požirali skrbno naložen kres na planoti nad gimnazijo. Matija je z željnimi očmi brskal po množici, a med učitelji ni opazil profesorice Lili. Blagost majske noči, prasketanje ognja, vesela prijateljska družba – vse je bilo brez smisla.
Po bližnjici jo je ubral po pobočju. Skoraj je bil že mimo parkiranega avtomobila, ko ga je prešinilo: saj to je naš renault. Ne!? Ja … Kar zadenjsko je stopil tri korake po gozdni poti in v soju mesečine zagledal profesoričino svetlo zatilje, s pramenom las so se prepletali očetovi prsti, glavo pa je imel zakopano v njen obraz. Matija je otrpnil in v trenutku razumel večkrat ponovljena očetova vprašanja, ali je v šoli kaj novega. Nova je bila Lili − Lili v njegovem upanja polnem življenju in Lili v očetovih izpraznjenih dneh. 

Z iskricami prvomajskega kresa je ugašalo Matijevo življenje, pozneje na njegovo željo razsuto v kresni pepel.