Zavzdihnila je ter se počasi odpravila proti kuhinji. Ker je nazadnje jedla že pred več kot osmimi urami, je takoj pričela kuhati večerjo. Za dve osebi seveda. Erika ni videla že kar nekaj časa. Z dela se vedno vrne po 23. uri, ko njo že zdavnaj zmanjka pred televizorjem v njuni spalnici. »Verjetno ima ogromno dela v službi,« je razmišljala naglas. Pogrešala ga je. Njegov objem, nasmeh in njegove neumne šale, ki so vedno vodile do obilice smeha. Vendar pa mu večerjo vedno pripravi, čeprav včasih ostane nedotaknjena na marmornem pultu. Za večerjo je pripravila zelenjavno juho in palačinke, saj je vedela, da jih obožuje. 

Na hitro je pojedla ter se s kozarcem vina udobno namestila v svojem naslanjaču. Kot vsak večer je pogledala nekaj epizod serije Zakon in red, nato pa televizor gledala v spalnici, kjer jo je zopet zmanjkalo pred 23. uro. V spanju je začutila roko, ki jo je vsako noč zaščitniško objela okoli pasu. Ob občutku varnosti se je nasmehnila. 

Ob 9.15 ji je tako kakor vsako jutro zazvonila namizna budilka. Vstajanje, čeprav ne preveč zgodnje, je bilo zanjo vedno muka. Vedno bolj je uživala v brezskrbnem in mirnem snu kakor pa v krutem življenju. Vendar pa se stroški morajo nekako pokriti, zato se je s počasnimi gibi skobacala iz tople postelje. Na hitro je poškilila proti drugemu delu vzmetnice, ki je bil že pridno postlan. Očitno jo je Erik končno začel poslušati glede pospravljanja po stanovanju. 

Skočila je pod prho ter se oblekla v lepša oblačila, ki jih je nosila samo na delu.
Ko je hitela mimo kuhinje, je zopet zagledala nedotaknjeno večerjo ter se žalostno namrdnila.
»Bo pa več zame ...« si je potiho zašepetala ter izkoristila še zadnje minute za hiter zajtrk. 

Ob 10 je zapustila stanovanje ter odhitela na delo, kjer je delala kot vodja računovodskega oddelka. Čeprav je oboževala svoje delo, je zadnje čase zaradi čudnih pogledov njenih kolegov in kolegic raje prihajala kasneje ter delala v tišini do poznega popoldneva. 

Tudi današnji dan ni bil izjema glede čudnih pogledov. »Živijo, Tinkara, kako se držiš?« je zaslišala vprašanje z leve, ko je hodila proti svoji pisarni. Rahlo zbegana zaradi izbire vprašanja je pogledala eno izmed svojih boljših prijateljic ter se ji nasmehnila. »Oh saj veš, tako kot ponavadi,« ji je odgovorila ter se brez kakršne koli druge besede zaprla v pisarno. Ni ji bilo do pretiranega stika z ljudmi, tako obdobje pač. 

Usedla se je na svoj pisarniški stol ter z očmi na hitro pregledala pisalno mizo, na kateri so bili tako kot vedno kupi papirjev, ki so čakali na pregled. Pogled se ji je ustavil na uokvirjeni sliki, ki je slonela v kotu mize. To je bila prva slika nje in Erika. Oba do ušes nasmejana na peščeni plaži, v ozadju pa je bilo vidno zabaviščno kolo. Tam sta se tudi spoznala.
Na poletnih počitnicah v Kaliforniji, kamor sta oba potovala sama.
Pred Erikom ni nikoli verjela v usodo. Potem ko sta se na neki stojnici uro in pol pogovarjala v angleškem jeziku, nevede, da sta oba Slovenca, celo iz istega kraja, pa je začela sumiti, da mogoče le obstaja. Nehote jo je poneslo nazaj v tisto noč. 

14. 8. 2014
»Do you mind if I ask you, where are you from? You have a little bit of an accent, and I can't figure it out,« jo je vprašal z očarljivim nasmeškom. Bilo je več kot očitno, da je flirtal z njo. »I'm from Slovenia, or more specifically, I'm from Ljubljana,« se mu zaradi hrupa rahlo zadere nazaj. Nekaj časa jo je samo zbegano gledal, nato pa planil v neustavljiv smeh.
Ni bila čisto prepričana, zakaj se smeje, ali je mogoče kaj narobe rekla? Angleščina ni bila ravno njen jezik, zato je predvidevala, da je bil to razlog za njegovo krohotanje. Od sramu se je obrnila v drugo smer, pripravljena, da odide nazaj proti svojemu hotelu. »Hej hej, kam pa greš? Oprosti, smejim se samo zato, ker se butlja že več kot eno uro pogovarjava in lomiva z angleškim jezikom, ne da bi ugotovila, da sva someščana,« ji je hitro razložil v smehu. Tokrat sta oba planila v smeh, v katerega je bil ovit še cel njun skupni večer. 

Sedanjost
Ob prelepem spominu jo je pogrelo pri srcu. Skupaj sta bila še vse počitnice v Kaliforniji, nato pa sta zvezo nadaljevala tukaj v Sloveniji. Bila sta neločljiva. Povezovali sta ju skupna ljubezen do ekstremnih športov in glasba. Večino večerov sta preživela na strehi njunega stanovanja, Erik s kitaro, ona pa s hrano v roki. Prepevala sta si in pripovedovala zgodbe iz otroštva še dolgo v noč. In tako sta se zaljubila do ušes. 

Iz zasanjanosti jo je prebudil osebni telefon, ki ji je vibriral v zadnjem žepu kavbojk.
Namrščila se je zaradi prekinitve lepega spomina ter segla po telefonu. Mama. Iz principa je prekinila in ugasnila telefon. Vedela je, da ji mama hoče samo dobro, vendar je hotela biti sama. Vsaj še malo. Opustila je misel na mamo ter se lotila dela. Ko je končala, ni bilo v stavbi nikogar več. No, razen nje in nekaj varnostnikov. Z obešalnika je pograbila plašč ter se odpravila domov.
Po nekaj minutah nenehnega preklinjanja zaradi ponovnega iskanja ključev jih je končno našla ter jih olajšano vtaknila v ključavnico. Vendar se ključavnica ni zganila ob premiku v levo. Poprijela je za kljuko ter odprla vrata. Čudno. Očitno jih je zjutraj pozabila zakleniti. Sezula je čevlje in odložila plašč ter se počasi sprehodila v dnevno sobo. Kar naenkrat je otrpnila. 

Pred njo je stala njena mati z očetom na desni strani ter sestro, ki jo je zaskrbljeno gledala z njenega naslanjača. »Ljubica, pogovoriti se moramo ...« je začela mati. Ni hotela slišati, kaj ima povedati, vendar je vedela, da nima izbire. Usedla se je na stol nasproti njih. »Vemo, da je težko dojeti in sprejeti nekaj tako tragičnega, kakor je bila Erikova nesreča … Vendar pa se moraš nehati slepiti in živeti v popolnoma svojem svetu z njim. Čas je, da se posloviš.« Ko so bile te besede izrečene, se je počutila, kakor da bi jo nekdo ravnokar zalil z ledeno mrzlo vodo. Odvijati so se ji začeli spomini njegove nesreče in pogreba, ki jih je zakopala globoko v svojih mislih. In ni si mogla kaj, da ji ne bi skozi glavo švignil pregovor ljubezen je slepa. Vendar njo je zaslepila na popolnoma drugačen način.