»Tako kot so nekatere laži v življenju nujne, je določeno resnico bolje zamolčati,« pravi stara modrost. A jaz je ne bom. Vse, prav vse vam bom povedal. Odkrito, po resnici, tako, kot se je zgodilo. 

Kraj – Dnevni bar na obrobju mesta
Prva stvar, ki sem jo opazil na njej, so bile njene velike, kot oglje črne oči.
Njen pogled je zarezal vame kot britev. Boleče slastno, tako da me je zapeklo po vsem telesu. »Dolgo kavo z vejico!« sem komaj izustil svoje naročilo in pri tem debelo požrl gosto slino. Stal sem ob šanku, kot da me je zadela strela. Vedel sem, da je v našem bifeju nova moč, da je šef našel zamenjavo za Tino, ki je odšla na porodniško, a tega, da je »ta nova« takšna lepotica, tako divje privlačna – nisem pričakoval. Ko sem plačal, sem opazil, da se je tudi ona zadržala z očmi na mojem obrazu in me opazovala. Seveda, tudi jaz sem zanjo »nov«, zato si me želi zapomniti, sem pomislil. Kot sposobna natakarica si je verjetno želela čim prej usvojiti navade in posebnosti svojih gostov. Bilo je maja in njej je bilo ime – Maja.
Ko sem se zvečer vrnil s terena, sem bil spet pri njej. Komaj sem čakal, da jo vidim. Vedel sem, da bo ta teden delala cele dneve, ker je šef na dopustu in ni imela zamenjave. Tudi sam sem bil privatnik, s tremi zaposlenimi in uspešno vodil svoje posle. Pozimi smo delo opravljali pretežno v delavnici, v sezoni pa smo izvajali montažo in popravila pri strankah. Tako tudi tisto vroče poletje, ko sem vsak dan, najmanj dvakrat, visel za točilnim pultom in jo odkrito, brez sramu in zadržkov, neutrudno osvajal.
Kmalu se je zgodilo tisto, česar sem se po svoje bal, po drugi strani pa najbolj želel. Zaljubil sem se! Nisem imel vpliva na svoje početje, bilo je močnejše od mene. V preteklosti sem imel kar nekaj »posteljnih« razmerij, ki so dodatno potrjevala mojo moškost, a v glavnem so vsa kmalu minila in brez posledic. Bila so sezonska, kot moja dejavnost. A tokrat je bilo drugače.
Postal sem – obseden z njo. Odvisnik. Maja je postala moja droga. Niti dneva nisem zdržal brez nje. Moral sem jo videti in jo imeti. Jo držati v svojem objemu in ljubiti njeno mlado, čvrsto, vroče telo. Postal sem slep in gluh za vse, kar se je dogajalo okoli mene, za vse nasvete in namige mojih »prijateljev«. Hotel sem verjeti le tisto, kar sem si želel: da je tudi ona zaljubljena vame in da mi to srečo vsi zavidajo.
Po treh mesecih najinega vročega razmerja sem ji prvič posodil denar. »Za sestrin študij,« me je prosila. Naslednji mesec spet. Ker je mislila, da bo dobila regres, šef – prasec pa o tem niti slišati ni hotel. Kaj pa sem hotel jaz? Seveda sem ji ga posodil, saj mi bo vse vrnila, takoj ko bo lahko. Za obresti sva se zmenila kar na zadnjem sedežu mojega velikega avtomobila, o glavnici pa se bova naknadno. »V enem letu bom zmogla, vsak mesec nekaj, po obrokih. Ko bom imela, ti bom dala.« Verjel sem ji. Vse in še več. Samo da je bila moja.
Septembra sem odšel z družino na dopust, na morje. Žena in otroka so si to zaslužili, vsako leto smo šli. Maja me je s težkim srcem spustila. »Le kaj bom počela brez tebe, sama, ob večerih, ponoči?« me je spraševala s solznimi očmi in se, s svojim božanskim, kot svila gladkim telesom, stiskala k meni. Smilila se mi je. In bal sem se zanjo. Strah me je bilo, da bi ji kdo kaj naredil. Kdo?! Tisti, ostali, ki so vsak dan čepeli pri njej ob šanku in se oblizovali ter stegovali svoje umazane tace proti njej. Sami prostaki. Štef in Cene sta že bila dva od njih. Oba privatnika, eden prevoznik, drugi taksist. Nič posebnega, oba ista žalost. A vseeno, nisem jima zaupal.
Maja je bila moja, samo moja, edinole moja. Z nikomer je nisem hotel deliti. Ženska, ki je ljubljena, je nedeljiva za druge. Bila je moja last in posest.
Minilo je leto, prišla nova pomlad, moja obsedenost z Majo pa ni popustila. Še več: porušila je vse ograje, podrla vse meje. Zbolel sem. Diagnoza: brezdelje, brezvoljnost. Vzrok – obsedenost!
Skrb za posle in firmo mi je postala deveta skrb. Delavcem sem dal proste roke. Naj se sami znajdejo. Za material sem vzel kredit na banki, za vračilo sem zastavil nepremičnino – stanovanjsko hišo, ki sva jo z ženo zgradila s svojimi rokami. In s tastovim denarjem. Tudi.
Za julijske plače sem si moral denar sposoditi. Prvič. Dela na objektih niso bila dokončana in investitorji niso nakazali plačil. Ni me skrbelo. Bo že. »Nikad ni tak bilo, da ne bi nekak bilo,« sem si dopovedoval stari rek in verjel v nemogoče. V pravljice. Kot je bila pravljična moja ljubezen, s princesko Majo v glavni vlogi. Predstava se je nadaljevala, skrbi in slabo vest sem začel utapljati – v alkoholu. Maji to ni bilo prav. Ni me marala, kadar sem bil vinjen. Smrdiš! se mi je izmikala in me nerada spustila k sebi.
Pričela me je odklanjati. Samo takrat je bila še nežna z menoj, ko je potrebovala denar. »Ali ni to dovolj pogosto!« mi je zabrusila, ko sem ji očital njeno vedenje. Ostajal sem brez besed. In brez denarja. 

Kraj – Dnevna soba domače hiše
Ob dveh ponoči sem tiho, kolikor se je dalo, odprl vrata v stanovanje, ko se je v dnevni sobi prižgala luč.
Vstopil sem. Andreja je sedela v fotelju, objokana. Ni me pogledala, strmela je v ugasnjen televizor in molčala. Zaslišal sem šum in se obrnil. Zagledal sem tasta, ki je svoj srditi, besni pogled zavrtal vame. Čakala sta me. V zasedi. Da me spravita k pameti! Tast je poskušal biti čim manj glasen, da se otroka ne bi prebudila. A videl sem, kako težko se je krotil, da ni planil name še s pestmi, ne le z besedami. In te so se kot plaz kotalile iz njegovih ust in me zadevale v živo. Bile so nesramne, obtožujoče, nemilostne. Takšne, kot sem si jih zaslužil. In vse so bile – resnične. Končno je spregovorila še Andreja, tiho, kot da govori vase. Vse je ugasnilo v njej, ničesar več ne čuti do mene, z menoj je le še zaradi otrok, je zaključila svoje besede in njen jok je zarezal vame. Tja noter, kjer bi moralo biti srce, ki jo je nekoč ljubilo. In kjer je ni bilo več, že dolgo ne. Maja je bila tam, kot urok je zasedla svoje mesto in svoje lovke stegovala v moje drobovje, do koder je šlo. »Kot rak,« sem grenko pomislil.
Vse sem jima obljubil, tisto noč. Tastu, da se bom z vsemi močmi vrgel v posel in popravil storjeno škodo. Ženi, da se bom poboljšal in skrbel za družino, kot je treba. Kot sem nekoč.
Še roko sem mu dal, tastu, skupaj z obljubo, zavezo, da bom vse popravil. Da še ni prepozno.
Z Andrejo sva nato odšla v posteljo in se ljubila. Dolgo se že nisva. Ko se mi je predala, sem čutil, da je še vedno moja, da me ima rada, da ni vse res, kar je prej rekla. Ko sem potešen obležal poleg nje, sem ji obljubil, da bom končal z Majo. Jo zapustil. In še marsikaj. Tisto noč sem verjel, da bom obljubo držal. Jo izpolnil. Je ne prelomil.
Pa sem jo. Takoj zjutraj, ko se je Andreja odpeljala v službo in otroka v šolo, sem že drvel po cesti. Moral sem k njej, k moji Maji. Bilo je močnejše od mene, nisem več zdržal, mojega miru ni bilo nikjer več.
Delala je jutranjo izmeno, njen avto je bil že na parkirišču, čeprav je bil lokal še zaprt. Počakal sem v avtu, da je odklenila vrata. Nisem bil edini gost, kar nekaj »odvisnikov« nas je bilo tam. Tudi Štef in Cene.
Maja je bila bleda, mirna, tiha. Pogledovala me je izpod čela in nisem vedel, kaj to pomeni. Kot da me nečesa obsoja, kot da bi vedela, da sem ji bil ponoči nezvest. Da sem jo prevaral – s svojo ženo ...
Kmalu sem izvedel, kaj je tisto, kar jo muči, skrbi. Bila je noseča. A ni vedela, s kom. Ni bila prepričana. Nisem bil edini.
Trije smo bili, vsi privatniki, ki smo ji posojali denar. Vsem je obresti poplačala sproti, na enak način. In vsi smo verjeli, da je vsak od nas – edini.
Svet se mi je sesul. V prah, v nič, v kup smeti. Kot domine so se sesedle vse moje želje, vsi upi, vsa moja prihodnost, vse se je razblinilo in splavalo po vodi.
In tako sem pristal na naslovu te zgodbe – na dnu. Po tistem, ko sem se soočil z različnimi postopki: ugotavljanje očetovstva, ločitev od žene, dodelitev otrok njuni materi, plačevanje alimentov, stečaj firme, odselitev iz hiše ... Vse to je bila cena za leto in pol ljubezni. Zlagane in uničujoče. Hudičeve.
Preselil sem se nazaj domov – k mami, v svojo nekdanjo deško sobo. Edina dobra novica je bila ta, da nisem bil spoznan za očeta Majinega otroka. Štef je bil, čeprav se mi je zdel otrok bolj podoben Cenetu. Brez veze.
Andreja je ostala v hiši, skupaj z otrokoma. Njen oče, moj bivši tast, jih je rešil deložacije, s tem, da je poplačal vse bančne obveznosti. Moje. »Najraje bi ti pljunil v obraz, pa še tega je škoda,« so bile besede, ki mi jih je rekel, ko sva se nekega jutra srečala na pošti.
Nisem mu zameril. Nasprotno, po svoje sem mu bil hvaležen, da je poskrbel in uredil stvari, ki so bile moja krivda, moja zabloda. 

Kraj – Zavod za zaposlovanje
Včeraj sem se moral zglasiti na zavodu, kjer sem prijavljen kot iskalec zaposlitve.
Razgovor s svetovalko sem imel ob deseti uri. Prva stvar, ki sem jo opazil, ko sem vstopil v njeno pisarno, so bile, ne boste verjeli: njene velike, kot oglje črne oči ...