Od nekdaj sem želela izpolniti pričakovanja, biti všeč staršema, da bosta z menoj zadovoljna in da bom pohvaljena. Do leta 1998 sem bila normalen otrok, tega leta pa se je moje življenje zatreslo. Stara sem bila osem let in pri velikonočnem kosilu nas je prizadel močan potres. Sorodniki so tekli na balkon, zato sem v jedilnici ostala sama in se izjemno prestrašila. Tega dne sem postala obsedena s strahom pred ponovnim potresom, nisem spala ali se zadrževala v hiši, pridružil se je tudi strah pred temo in letenjem.

S puberteto sta prišla telesni in duševni razvoj. Imela sem nekaj kilogramov preveč, a glede na standarde normalno težo. Sovražila sem sistematske preglede, saj se je bilo treba sleči, zdravnica pa me je nagovarjala k hujšanju. Prav tako me je k hujšanju spodbujala mama, mi pomagala izbirati primerna oblačila, ki so prikrila moj nepopolni telesni videz, in mi skušala omejevati sladkarije. V sebi sem bila jezna, a sem se na kritiko vedno odzvala z jokom, saj sem se počutila slabšo od drugih. Težave so se začele po uri fizike, kjer sem morala za oceno maso pretvoriti v težo. Tehtala sem 60 kilogramov, kar je dalo 600 N, kar je postal moj vzdevek. Sošolci so me zafrkavali s tem izrazom, lepili so mi listke in mi pošiljali žaljiva sporočila. V tem obdobju je prišla tudi prva ljubezen in z njo razočaranje. Bila sem zaljubljena v tistega, ki mu nisem bila všeč, kar je dodatno zbilo mojo samopodobo. Kljub strahovom sem osemletko končala z odličnim uspehom in številnimi priznanji, kar pa mi ni prineslo zadovoljstva in ponosa.

V gimnaziji sem začela pretiravati z učenjem. Postala sem pozorna tudi na telesni videz in sprejela sem pomembno odločitev – shujšala bom. Začela sem z lahkimi malicami, izgubila nekaj kilogramov, kar je okrepilo motivacijo, in z jedilnika sem črtala vse več stvari. Prvič v življenju so prišle pohvale – od zdravnice, staršev in vrstnikov. Dieti sem pridružila telesno aktivnost, se vsak dan tehtala in nadzorovala izgubo kilogramov. Najraje sem bila sama doma in hodila gor in dol po stopnicah, da bi pokurila čim več kalorij, in ponoči na skrivaj telovadila. Oblekla sem lahko vse, čeprav s podobo nisem bila zadovoljna. V nekaj mesecih so stvari ušle izpod nadzora in shujšala sem na 37 kilogramov, kar je pomenilo minus 23 kilogramov, izpadali so mi lasje in izgubila sem menstruacijo. Hrane sem se bala, saj sem bila prepričana, da se bom že s koščkom jabolka zredila, v glavi se mi je pojavljala prejšnja telesna podoba, občutki žalosti in nesprejetosti, ki bi jih kilogrami prinesli nazaj. Prej so me vsi hvalili, zdaj pa so me začeli opozarjati, zato sem se zaprla vase. Prepričana sem bila, da mi bo nizka telesna teža prinesla zadovoljstvo s samo seboj, ki sem si ga tako želela.Anoreksija je postala moja prijateljica, opora in način reševanja težav, odmika od vsakdana, nadomestila je socialne stike in hobije. To je bilo tisto, na kar sem se oprla in kjer sem imela vse niti v rokah jaz. Manipulirala sem z okolico, zatrjevala, da jem tudi, ko sem hrano skrivala, in nikomur nisem pustila, da bi me stehtal in vedel, koliko v resnici tehtam. Jedla sem namaze in jih skrivaj s kruha brisala v prt. Ves čas sem bila hudo lačna, lakoto pa sem skušala blažiti z nezabeljeno zeleno solato, kumaricami in najmanjšim in najbolj pustim navadnim jogurtom. Nekaj časa sem svoj shirani telesni videz še uspešno prikrivala s širokimi otroškimi oblačili, kasneje pa ni šlo več in morala sem v bolnico. Zdravljenje je temeljilo predvsem na tehtanju in hranjenju. O svojih občutkih in strahovih nisem kaj dosti govorila, saj sem sprejela pravila sistema in se podredila, zato da bom pohvaljena in označena za ozdravljeno. Jemati sem morala antidepresive, ležati in se rediti. Če kdo ni jedel, so ga hranili na silo, z žlico v usta. Po štirih mesecih sem zaključila hospitalno obravnavo in psihiatrinja je podala jasna navodila, da mora mama prevzeti nadzor nad hrano in telesno težo. Sprejela sem pravilo in do konca srednje šole je za telesno težo in obroke skrbela družina.

Po končani gimnaziji sem odšla na fakulteto in morala prevzeti skrb za obroke. V novem okolju, z novimi pritiski in izzivi, ki jih je fakulteta prinesla, sem potrebovala prav tisti znani občutek nadzora, da zmorem imeti stvari pod kontrolo. Bila sem pridna študentka, nikoli nisem padla na izpitu, pretiravala sem s študijem, ki je zapolnjeval večino prostega časa. Nikoli si nisem vzela časa zase, pri čemer se je veliko ljudi spraševalo, kako pravzaprav vse skupaj zmorem. Zmogla pa sem zato, ker sem imela anoreksijo. Dajala mi je občutek moči, nadzora, dvigovala samopodobo tudi v najbolj stresnih obdobjih. Imela sem svoj mali svet, ki se je vrtel okoli hrane in telesne teže. Iz nje sem črpala voljo in energijo, vse do diplome, ko je prišlo do ponovnega hudega padca telesne teže in zloma, spoznanja, da potrebujem spremembo okolja. Tako sem sprejela odločitev, da se odselim od doma, in prišla v Ljubljano. Globoko v sebi sem čutila, da sem izbrala smrt. Zavedala sem se, da temu nisem kos. Poiskala sem nekaj terapevtov, a stvar se je zdela vse bolj nerešljiva, po osmih letih že kronična. Občutek, da moje življenje usmerjajo drugi, je zamenjal občutek, da ga usmerja anoreksija. Prišlo je spoznanje, da ni strokovnjaka na tem svetu, ki mi še lahko pomaga, ostane mi torej le boj za preživetje. Tistega dne sem sedela na tleh dnevne sobe, se zavedala bede in dna, da bolj navzdol sploh ne morem več. S 35 kilogrami sem odprla vrečko piškotov in jo pojedla. Preplavil me je občutek strahu, krivde, gnusa, kmalu za tem pa občutek moči in pogled psa, ki je sedel poleg mene. Pogledala sem ga nazaj, tistega dne sem se odločila za življenje.

Okrevala sem brez terapije, antidepresivov, psihiatrov in terapevtov, ves čas sem živela in jedla sama. V desetih mesecih sem pridobila deset kilogramov in premagala anoreksijo. Danes ne čakam več, da me pohvalijo drugi, sreče ne iščem v popolnih merah, ampak v sebi, v glasbi in v naravi, kjer življenje poteka brez zavestnega nadzora. Najpomembnejša odločitev je bila ločitev od anoreksije, ki je bila potrebna za to, da sem odrasla. Ni bila napaka, bila je strateška odločitev, ki je pomagala preživeti hude stiske in zatreti strahove, bila je življenjska šola. Po štirih letih sem se odločila, da bi izkušnjo rada predala naprej, in postala prostovoljka in podpora osebam, ki trpijo za motnjami hranjenja.
Danes delujem v društvu, kjer izvajamo različne aktivnosti in se borimo proti tej epidemiji sodobnega časa.