Prihodnje leto bo festival, ki se vedno dogaja zadnji vikend v juniju, praznoval 50-letnico. Da bo divje, ni dvoma. Kdor ga ne doživi osebno, si ne more predstavljati te »norosti«, vrveža, evforije, predoziranja vseh čutov, od katerega po prihodu domov okrevaš dneve dolgo. A gremo lepo po vrsti. Predstavljajte si travnato ozemlje velikosti približno štiri kvadratne kilometre blizu Piltona v Somersetu. Tam je farma danes 83-letnega Michaela Eavisa, tako imenovana Worthy Farm. V zadnjem času prevzema žezlo vodenja njegova 40-letna hčerka Emily, ki je postala v tednih pred festivalom medijsko razvpita tudi zato, ker je začela glasno opozarjati na to, da je glasbena industrija moški svet ter da so jo med dogovarjanjem za nastope največjih svetovnih glasbenih zvezd pogosto pobarali, naj se namesto nje na sestanku raje pojavi njen »ati«. A Emily je s festivalom kakopak rasla in nima nobenega namena odnehati. Ravno nasprotno. Za cilj si je zadala, da razmerje nastopajočih po spolu približa razmerju 50 : 50.

Ustanovitelj tega čarobnega festivala Michael Eavis je prava zvezda.

Vstopnica kot zadetek na loteriji

Ob koncu vsakega dneva skorajda ne čutiš nog. Kar ni nič nenavadnega. V vzhičenosti dneva in dogodkih, ki se gnetejo drug ob drugem, ne izgubiš samo občutka za čas, temveč tudi za to, kar tvoj organizem v resnici zmore. Pozabi, da se tam med letom, ko po trati (ali blatu) ne divjajo udeleženci, mirno sprehajajo krave (festival ima vsake štiri leta mir – lani ga denimo ni bilo –, da si od hudega ne opomorejo samo one, temveč tudi okoliški prebivalci). Ni pa fascinantna samo velikost prizorišča, temveč tudi druge številke. Glastonbury ni ravno dogodek, ki si ga zaželiš, nato pa je vse, kar moraš narediti, da se ga udeležiš, to, da kupiš vstopnico. Že res, da jih je za petdnevno dogajanje naprodaj kar 135.000 v vrednosti okoli 280 evrov, a poidejo v manj kot pol ure. Zainteresirane javnosti je vsako leto približno dva milijona, kar pomeni, da je dobiti vstopnico dogodek že sam po sebi. Festival vključno z nastopajočimi in podpornimi ekipami obišče okoli 300.000 ljudi. Letos je na primer Glastonbury gostil 2800 dogodkov na 79 odrih!

Nore številke

A kar se številk tiče, to še niti približno ni vse. Na festivalskem prizorišču je okoli 400 restavracij in več kot 40.000 smetnjakov. Kar seveda ne pomeni, da vse smeti, ki jih povzročijo obiskovalci, končajo prav v njih. Ta del je denimo eden najbolj žalostnih. Glastonbury vsako leto preseneti z nepričakovanimi nastopajočimi. Ko je tik pred nastopom Kylie Minogue na največji festivalski oder, imenovan Pyramid Stage, stopil naravovarstvenik David Attenborough, je v množici pod odrom završalo. Letos je namreč prvo leto, odkar je prodaja ustekleničene vode prepovedana. Več kvadratnih kilometrov veliko prizorišče je imelo zato na vsakem koraku posebne stojnice za vodo, kjer so si obiskovalci lahko napolnili svoje steklenice. Prav to odločitev je pohvalil tudi sir Attenborough, ko je predstavljal svojo prihajajočo BBC-serijo Sedem svetov, en planet. Povedal je, da je prepoved prodaje ustekleničene vode prizanesla naravi z milijonom zavrženih praznih plastenk. Ena od pozitivnih, fascinantnih celo, lastnosti festivala je tudi ta, da so bile vrste za vodo kratke, točk, kjer si lahko napolnil svojo steklenico, pa ogromno. Nobenih izgredov in slabega priokusa, le tista stara dobra hipijevska manira vsiseimamoradi.

Šotor za enkratno uporabo?

A naj se vrnem k žalostnemu delu. Ob iskreni radosti, s katero je bil pospremljen Davidov prihod na oder, ob bučanju in ploskanju ob pohvali nerabe plastenk, bi človek jutro po festivalu pričakoval nič drugega kot prazne zelenice. Žal ni bilo tako. Skozi vhode so se nadvse zgodaj zjutraj začeli gnesti lokalni prostovoljci in nato en teden vestno pobirali vso svinjarijo, ki so jo pustili udeleženci. Leta 2017 je čiščenje festivala zneslo skoraj milijon funtov, letošnje številke pa še niso znane. Presenetljivo je tudi, da so v kampih morali postaviti napise, da je treba šotore in drugo opremo odnesti domov. Na zadnjem festivalu je namreč za obiskovalci ostala ne samo gora odvrženih smeri, temveč tudi številna oprema za kampiranje.

Večno sonce Somerseta

Po svetu je Glastonbury znan predvsem kot glasbeni festival, a njegova resnična čarobnost je drugje. Razdeljen na predele, od katerih vsak ponuja svojo zgodbo, v katero se lahko mirno zapreš in ne zamudiš prav ničesar. Že že, veliko navdušencev pride zaradi velikih imen, kot so bila letos Kylie Minogue, Stormzy, The Cure, Hozier, Billie Eilish, Janet Jacskon, Miley Cyrus in še in še, a nemalo je zgodb ljudi, ki niti enkrat ne zapustijo na primer prizorišča, ki sliši na ime Gledališče in cirkus, kjer nešteto odrov na odprtem in cirkuških šotorov ponuja nedoumljive akrobacije mojstrov z vsega sveta. Čeprav je festival znan tudi po tem, da mora nujna oprema vsakega udeleženca vsebovati tudi par kakovostnih škornjev Wellington, je bil letošnji sončen kot že dolgo ne. Njegov ustanovitelj Michael Eavis je ob uvodnem nagovoru prvi dan celo rekel, da si ga je želel oglaševati s sloganom Sonce 100% zagotovljeno, a mu niso dovolili. Kajti nikoli se ne ve. Še deset dni pred začetkom je vremenska napoved kazala padavine, udeleženci pa so se vdali v standardno usodo, ki za Glastonbury pomeni metanje v blato.

Alica in Nori klobučar

Standardne za Glastonbury pa so tudi skrivnosti. Tiste vrste, ki se skrivajo za drevesi, v »luknjah«, skritih prizoriščih, nočnih presenečenjih. Festival je poln predelov, za katere ti nihče ne pove, da so, a vsi vedo, da ponuja več, kot je vidno očem. Recimo Shangri-La, fantastično prizorišče, ki zaživi ponoči in kjer se ne bi začudil, če bi vate skočila Alica in Nori klobučar. Pa Zdravilna polja, kjer obiskovalci iščejo (in najdejo) čudesa, kar se duhovnega vodstva tiče. In da ne pozabim na vzporedni svet Arcadia, kjer pet dni živijo in dihajo ponoči čisto posebni ljudje. Glastonbury je festival, kjer vsak, ne glede na starost in osebna zanimanja, doživi zadovoljitev vseh čutov. Oder za drevesom, kjer stari gospod tiho poje Franka Sinatro, skupina invalidov, oblečenih v ovce, ki se ves dan na električnih vozilih prevažajo po festivalu in vsakič, ko se srečajo pogledi, iz njihovih ust le top beee. Mojstri na trapezu, klovni na hoduljah, dekleta, oblečena v ptice, igre vetra in svetlobe, življenje, ki obljublja sanje. Nedvomno enako čutijo tudi tisti, ki nastopajo. Tudi oni svoje predstave ne odigrajo do konca, ne da bi vsaj enkrat omenili to norost in lepoto, ki je Glastonbury.