Prihod očeta jih predrami in razveseli, on je utrujen in obremenjen s službenimi obveznostmi, čeprav je že prišel domov, otroke odpravi z eno roko in namrgodenim čelom ter se jih tako otrese. To se žal dogaja iz večera v večer, čeprav ga soproga milo prosi, naj vsaj kak dan pride prej in se ukvarja z njimi. Kot da ni nikoli nič rekla, saj je sploh ne sliši, kaj šele da bi res prišel malce prej domov in se veselil časa, ki ga bo preživel s sinovi, ki ga seveda močno pogrešajo in potrebujejo. Ne pozabimo, da se proces identifikacije izvaja po spolu, torej se sinovi zgledujejo po očetu (ali drugi pomembni in prisotni moški figuri), hčerke pa po mami.



Pomoč ali grem

Gospe je nekega dne dovolj, ne zmore več, zlomi se in soprogu pove, ali najdeta strokovno pomoč, da ugotovita, ali lahko zakon še rešita, ali bo odšla, saj je že tako za vse povsem sama. On je privolil in tako sta se oglasila pri meni v Svetovalnici. Ko sem poslušala njuni zgodbi, sem vedno bolj ugotavljala, da par živi v dveh povsem različnih resničnostih. Kot da ne živita skupaj! Kot da sta naključna tujca, ki pred menoj razgrinjata vsak svoj del zgodbe; povezujejo ju zgolj otroci in posel, a na obe področji gledata popolnoma različno. Sicer ni s tem nič narobe, saj ima vsak od partnerjev svoje videnje istega problema, a pri njiju je bilo res razvidno, da živita v povsem različnih svetovih, z različnimi potrebami in vizijo družinske barčice, da sploh ne omenjam vzgoje otrok!


PREBERITE ŠE: Obudimo navihanost


Ona dobi plačo za vse?

Njena resničnost je bila, da ni kljub pridnemu delu v njegovem podjetju nikoli pohvaljena ali kako drugače ne dobi priznanja, da se je tudi z njeno aktivno udeležbo v poslu dejavnost razcvetela in so številni odjemalci prišli do njunega podjetja tudi zaradi njene poslovne komunikacije. On vse to omalovažuje. Njegova resničnost mu pravi, da ona tako ali tako dobi plačo za svoje delo, kar je formalno res, a kot vemo, vsak delavec potrebuje poleg rednega prihodka tudi priznanje, da dobro in zavzeto dela, kar še povečuje njegovo motiviranost. Ona se zato v poslu počuti odrinjeno, njeno delo se jemlje kot nekaj, kar sploh ni nujno, in razmišlja o tem, da si poišče novo službo, v kateri ne bo v stiku z njim in v kateri bodo cenili njen prispevek.

Gospod še kar v sebi lastni resničnosti zatrjuje, da je njegov oče tudi skrbel za družino in da se mama ni nikoli pritoževala, čeprav je bila vse dneve sama, ker je delal. 

Ona ne zna gospodariti

Finance so posledično velik problem, saj on pravi, naj stroške hiše in gospodinjstva plačuje ona, on pa bo skrbel za razvoj podjetja. Ko se gospa potoži, da vsak mesec zmanjka nekaj denarja za vse tekoče stroške, posluša očitke moža, da ne zna gospodariti in da zagotovo kje skrivaj zapravlja. On ji ga ne primakne nič, ker jo baje hoče naučiti, kako stiskati denarne vire, saj da so bili v njegovi primarni družini zelo varčni in da bo tako seveda tudi pri njem. Ni me slišal, ko sem mu rekla, da ta ob njem pač ni njegova mama, temveč je njegova žena, ki se ne strinja z njegovo skopostjo in si želi več od moža. Gospod še kar v sebi lastni resničnosti zatrjuje, da je njegov oče tudi skrbel za družino in da se ni mama nikoli pritoževala, čeprav je bila vse dneve sama, ker je delal. Enako seveda pričakuje sam od svoje soproge, ki pa ne zmore več pritiskov in osamljenosti.

Vzgojne zablode

Pri vzgoji smo vstopili na območje somraka, kot včasih malce ironično rečem, saj je njuno videnje vzgajanja otrok diametralno nasprotno. Sicer je res, da večino časa skrbi za naraščaj gospa, a je neusmiljeno utrujena od vseh izzivov starševstva, sploh ob dejstvu, da nima podpore moža. Kvečjemu nasprotno! Ko ona postavi mejo ali pravilo, ga on prekorači in poruši, običajno kar s kakšno klofuto otroku, ki ni takoj ubogal. To se dogaja predvsem ob vikendih, ko je gospod več doma in nima živcev za pregovarjanje s sinovi, ki si ga želijo ob sebi in včasih neprimerno izzivajo njegovo pozornost, da bi ja opazil, da si deli hišo še s tremi otroki. Gospod pove, da se rad z njimi igra in da jih tudi objame in poljubi. Če ga ne slišijo, se mu ne zdi nič narobe, če kdaj prisoli kakšno zaušnico, saj ga je tako kaznoval tudi njegov oče. Ko povprašam gospo, ali se strinja z vzgajanjem s telesno kaznijo, v joku odvrne, da ne in da mu je to že neštetokrat povedala. No, tudi tukaj sta njuni resničnosti diametralni.


Ali se želimo spogledati z lastnimi vzorci in strahovi, ki jih krepimo in žal tudi ponavljamo v vsakem odnosu, in jih enkrat za vselej potisniti v ropotarnico osebne zgodovine?


Odnos nad breznom

Ko trčimo v partnerstvo na dveh ravneh, ki se, kot vidimo, ne stikata, je to veliko opozorilo, da je takšen odnos nad prepadom. Sicer z veseljem priznam, da se nekateri pari, ki stojijo takole nad breznom možne razrušitve odnosa, ozavestijo, da si tega res ne želijo in nočejo ruševin, temveč se lotijo dela, začenjajo se slišati in upoštevati medsebojne razlike in individualnost potreb obeh oblikujeta tako, da ustvarjata vsak svoj zdravi delež udeležbe v odnosu. Tako je mogoče oblikovati približno enovito partnersko resničnost, ki se bo sicer v kakšnih malenkostih razlikovala, a bo še vedno zadovoljevala potrebe vseh članov družine, predvsem pa bosta partnerja imela občutek, da sta spoštovana in videna, ljubljena in upoštevana. 

Ljubezen je odšla

Nekateri pari, kot opisani, žal ne zmorejo tega poguma in moči. Prepustijo se bolečini, obtoževanju, eden od partnerjev zdrkne v vlogo žrtve in je pasivno agresiven, spet drugi so nasilni besedno ali psihično, vse skupaj pa vodi v razkroj odnosa. Seveda je ljubezen že zdavnaj izginila, ostala je zgolj iluzija tega, kaj naj bi družina bila, čeprav je nefunkcionalna in povzroča članom mnogo bolečine.



Naj povzamem, da se s trudom in delom v odnosu lahko marsikaj spremeni. Resda nekateri iskreno ugotovijo, da ne morejo biti več skupaj, a se vsaj razidejo primerno spoštljivo in človeško, brez nagajanja in maščevanja. Vse skupaj pa temelji na individualni osebni odločitvi, ali se želimo spogledati z lastnimi vzorci in strahovi, ki jih krepimo in žal tudi ponavljamo v vsakem odnosu, in jih enkrat za vselej potisniti v ropotarnico osebne zgodovine.


* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.