Ali je za nezadovoljstvo učiteljev res kriva zgolj domnevno prenizka plača?
Mislim, da gledamo na problem z napačnega vidika. Učitelji so že dolgo nezadovoljni. Ali se sploh zavedamo, da jih je ogromno na antidepresivih? Vendar za to ni kriva plača. Pred osmimi leti sem nehala poučevati in že takrat se je začel stopnjevati pritisk na zaposlene. Strašenje z odpuščanjem, krčenje oddelkov, večanje števila otrok v oddelkih, ogromno administracije, vedno več učencev s posebnimi učnimi potrebami, povečan obseg dela, ogromno pisarije, nepotrebnega dela, ki vzame energijo in čas. Kar je tudi namen. Vzeti ljudem čas, energijo, veselje, radost, da ne bodo imeli časa razmišljati o tem, ali so srečni. In dejstvo je, da sistem ne želi srečnih, zdravih, zadovoljnih, veselih ljudi! Seveda se s stopnjevanjem pritiska krepita farmacevtska industrija in potrošništvo kot moderna oblika psihoterapije. Ljudje pa kljub temu ostajajo nezadovoljni. Nezadovoljstva pa ne odpravi noben denar. Samo zamotiš se s potrošništvom in ostajaš nesrečen. Sicer je pa danes govoriti o sreči že skoraj domišljavo. Tako daleč smo se pustili pripeljati.

So bile potem nedavne stavke šolnikov neupravičene?
Stavka za povišanje plač, če bi uspela, ne bi prinesla nič drugega kot pesek v oči. Nič se ne bi spremenilo. Nezadovoljstva zaposlenih, nezadovoljstva staršev in otrok ne bi odpravila. To je samo kost za glodanje, da se spelje pozornost od bistva. Bistvo pa je, da bi učitelji morali že zdavnaj stavkati za spremembo učnih programov in za reformo šolskega sistema. Toda to se ne bo zgodilo, ker je sindikat v upravi oblasti. Dela se, da dela za zaposlene, kar v večini ne drži. S tistimi malimi ugodnostmi smo se mu pustili kupiti.




Kaj je po vaši oceni glavni problem sedanjega šolskega sistema?
Današnja šola je popolnoma neustrezna. Dresurnica. Morda se sliši grobo, toda učenci v sistemu šolskih programov izgubljajo talente, ideje, veselje, kreativnost, izgubljajo življenjsko energijo, navdih. Učitelji otroke programirajo, kaj je prav in kaj ne, kaj je »normalno«, kako moramo razmišljati, govoriti, delovati, da ustrezamo družbenim normam, da smo »normalni«. V naših šolah je preveč poudarka na razvijanju desne sfere možganske polovice, kar vključuje razum, tekmovalnost, materialnost, ego. Zanemarjajo pa levo polovico, ki je odgovorna za ustvarjalnost, lepoto, intuicijo, umetnost, veselje. V šolah nam vcepijo tudi prepričanje, da vse, kar je lahkotno, enostavno, radostno, je neresno. Ubijajo nam igrivost. Šola je vendar resna zadeva, zato moramo trdo delati. In tako je sistem naravnan. Že od nekdaj velja, da so denimo likovna umetnost, glasba in športna vzgoja manj vredni predmeti oziroma skoraj nepomembni. Na drugi strani pa so matematika, slovenski jezik ali zgodovina zelo pomembni, ker je pri njih potreben predvsem razumski pristop in veliko trdega dela pri učenju. Zakaj smo se vendar pustili ujeti v te iluzije? Da mora biti življenje težko? To je prepričanje. In življenje ti da vedno prav. To, kar verjameš, to izkušaš. Zakaj ne bi bilo učenje lahkotno in šola prostor radosti ter praznik življenja?


Današnja šola je popolnoma neustrezna. Dresurnica. Morda se sliši grobo, toda učenci v sistemu šolskih programov izgubljajo talente, ideje, veselje, ustvarjalnost, izgubljajo življenjsko energijo, navdih. Učitelji otroke programirajo, kaj je »prav« in kaj ne, kako moramo razmišljati, govoriti, delovati, da ustrezamo družbenim normam, da smo normalni.



Veliko mladih po koncu osnovne in srednje šole ali celo fakultete sploh ne ve, kaj jih zanima, kateri poklic bi res z veseljem opravljali. Je to tudi zaušnica šolskemu sistemu, ki ne razvije oziroma odkrije dovolj talentov pri mladih?

Ena največjih zablod našega šolskega sistema je to, da učence prisili, da največ pozornosti posvečajo predmetom, ki jih ne zanimajo. Ko učenec dobiva pri nekem predmetu slabe ali nezadostne ocene, se mora bolj intenzivno učiti, da bo dobil vsaj povprečno oceno in bo lahko napredoval v višji razred. Toda življenje ne nagrajuje povprečnosti. Življenje nagrajuje ljudi, ki so v nečem nadpovprečni. Z drugimi besedami: ljudje ne stojijo v vrsti, da bi kupili povprečen izdelek ali storitev. Zato bi morali učenci večino časa posvetiti predmetom, ki jih zanimajo, v katerih so nadarjeni. Vsak človek lahko namreč največ prispeva k naši družbi, če maksimalno razvije svoje talente. Kakšne koristi ima naša družba, da npr. nekega otroka, ki je umetniško nadarjen, v šoli posiljujejo z matematičnimi integrali? Ali pa da analitično usmerjenega učenca silijo, da se nauči peti? To je podobno, kot bi ribo učili plezati po drevesu. Riba ni bila ustvarjena za plezanje po drevesu.

Kaj so bili glavni razlogi, da ste pred leti učiteljski poklic obesili na klin?

To je bil splet okoliščin, ki so pripeljale do tega, da sem se podala v podjetniške vode.




Mnogi pogrešajo v naših šolah več učenja o življenjskih resnicah in modrostih, praktičnega znanja o tem, kako dobro živeti.
Šola je preveč zaprt sistem, zato v njej o teh spoznanjih in resnicah ne poučujejo. Tudi mnogi učitelji se, tako kot večina, ne vprašajo zelo pomembnih življenjskih vprašanj: Kdo sem jaz? Kaj so moje želje? Ali sem zadovoljna? Ali sem srečna? Kaj si želim? Velikokrat si želimo, da bi si želeli biti to ali narediti nekaj zato, da bi nas drugi sprejeli. Da bi nas imeli radi. Zato si kupujemo ljubezen. Da bi nas sprejeli. Da bi dobili potrditve. Zato igramo nekoga drugega, da bi nas imeli radi, da bi »ustrezali«. Kaj si pa v resnici želim? Jaz? Pa ne kot sebično, temveč kot srčno bitje, človek, ki najprej sprejema in ljubi sebe, da je potem lahko iz celostnosti sposoben ljubiti in spoštovati druge in svet, ki ga obdaja. Toda na ta vprašanja niso tako enostavni odgovori. Priznati si, kdo sem jaz. V resnici. Ne tako, da ustrezam merilom, družbi, staršem, partnerju, šefu in sistemu. Tako, da ustrezam sebi. Tega se vendar ne sprašujemo. Otroci se še upirajo, dokler se ne vdajo. Dokler jih ne »zdresiramo« in ubijemo njihove sanje. Odrasli imamo za to ustrezno rešitev: antidepresive, tablete, alkohol, nakupovanje, varanje itd. In stavke! Ne potrebujemo stavk. To je sizifovo početje. Najprej se moramo zbuditi. Dvigniti zavedanje in spremeniti negativna prepričanja, zavest žrtve in igro drame. Tako se bo tudi šolski sistem začel spreminjati, z našim zavedanjem. Vsak posameznik, vsak je v čem učitelj nekomu in sočasno tudi učenec. Vsak lahko naredi ogromno s tem, ko spremeni sebe, svoja prepričanja, poglede, odnos do vsega. Vse je treba pogledati drugače, poiskati resnico. Resnica pa je najbolj skrita stvar na svetu.


Stavk ne potrebujemo. To je sizifovo početje. Najprej se moramo zbuditi. Dvigniti zavedanje in spremeniti negativna prepričanja, zavest žrtve in igro drame. Tako se bo tudi šolski sistem začel spreminjati, z našim zavedanjem.


Kako bi lahko otrokom določene predmete naredili bolj zanimive in praktične?
Naj navedem primer pri pouku fizike. Vedno več spoznanj kvantne fizike, znanstvenikov, raziskovalcev in tudi uradna znanost raziskuje in dokazuje, da je vse v našem življenju posledično odsev naših prepričanj, misli. Tako bi lahko fiziko povezali z duhovnim zakonom setve in žetve oziroma akcije in reakcije. Kakršne misli, besede in dejanja dajemo v svet, to se nam povrne. Kot odsev v ogledalu. Ali kot bumerang. Fizična realnost, ki jo živimo, je posledica nevidnega energijsko-informacijskega sistema naših prepričanj, misli in besed. Čemur posvečamo pozornost, to privlačimo. V pozitivnem ali negativnem smislu. Ne dobimo tega, kar si želimo, in ne živimo tako, kot bi radi, ampak dobimo to, v kar verjamemo. Gre za naša prepričanja, čeprav se jih sploh ne zavedamo. In živimo tako, kot »vibriramo«, kajti naše misli ustvarjajo občutke. In z občutki, ki so naša ustvarjalna energija, privlačimo točno to, kar razmišljamo ter verjamemo. Kako uporabljamo besede? Besede so močno orodje in sploh se ne zavedamo, kako zelo pomembno je ozavestiti in uporabljati prave besede. So podaljšana palica uma, čarobna palica, s katero »čaramo« dogodke, ki jih izkušamo. V vašem vprašanju se že skriva odgovor: zanimive bi jih naredili tako, da bi jih naredili praktične. Nekaj malega teorije, vse drugo praksa. Da izkušajo, tipajo, vonjajo, okušajo, čutijo. Konkretno. Praktične stvari. Za izhodišče bi lahko vzeli bistvo waldorfske šole; da človek ni le intelektualno bitje, temveč tudi bitje srca in volje. Najbolj zanimivo in pomembno spoznanje je – spoznati sebe. Saj veste za pregovor: spoznaj sebe in spoznal boš svet! Izhajali bi predvsem iz duha in duše in nato vključili intelekt, osebnost, telo. Sicer pa začenja svet iti v tej smeri. Vedno bolj in bolj.


Dejstvo je, da sistem ne želi srečnih, zdravih, zadovoljnih, veselih ljudi! Seveda se s stopnjevanjem pritiska krepita farmacevtska industrija in potrošništvo kot moderna oblika psihoterapije.


Kaj bi vi še spremenili v našem šolstvu, če bi bili šolska ministrica?

Šola je ustanova, kjer je beseda glavno orodje. Nič ne vemo o moči besed. Kakšne besede uporabljamo? Ali so vsebine učnih programov tako zanimive, da učenci komaj čakajo naslednjega dne, da spet gredo v šolo? Ali so besede podporne? Ali govorimo o stvareh, ki nas dvigujejo, nam višajo življenjsko energijo? Vsak predmet lahko naredimo bolj zanimiv, bolj praktičen, bolj živ. Učence je treba najprej aktivno vključiti v programe, da lahko pripravijo vsebine, ki jih zanimajo in jih oni, kot učitelji, ki učijo sošolce, predstavijo po svoje, izvirno. Tako bi bil pouk veliko bolj živ, zanimiv, učenci bi razvijali kreativnost, vključili bi tudi uporabo moderne tehnologije, ki jo obvladajo veliko bolje kot učitelji, vključili bi različne načine učenja, zabavali bi se, bili bi aktivni, ustvarjalni, izvirni. Namesto duhamornih, nepomembnih vsebin intelekta bi vključili več praktičnih vsebin, umetnosti, meditacijo, sobivanja z naravo, obvladovanje sebe. Današnji način sodobnega, modernega življenja nas je popolnoma odtujil od narave, sočutja, čutenja in s tem od sebe. Kazatelj uspeha bi moralo biti zadovoljstvo. Zadovoljstvo nam da kreacija! Ko smo kreatorji. Ko sami ustvarjamo. Kaj danes še sami ustvarjamo? Pride otrok v četrti razred in v rokah še ni imel moke. Ko je zunaj čudovit dan, mora sedeti v zaprti sobi in se posiljevati z intelektualnim nasiljem učenja stvari, ki ga sploh ne zanima! In to je ubijanje življenjske energije, volje, duha, kreativnosti. Poneumljanje. Vidite, zakaj bi morali stavkati? Zato da bi spremenili te stvari. Mi smo jih enostavno sprejeli, čeprav vsi vemo, da nam niso všeč. Toda mi lahko spreminjamo stvari. Najprej pa moramo ozavestiti, kaj želimo spremeniti.




Na letošnjem šolskem parlamentu so številni učenci izrazili željo, da bi več pouka potekalo zunaj učilnic.
Seveda. Otroci se v šoli počutijo kot v zaporu. Pri pouku morajo biti tiho in pri miru. To je povsem nenaravno. Učitelji bi se morali vprašati, ali so učenci zadovoljni, ali radi prihajajo v šolo, ali je šola prostor veselja in smeha, kjer vse kipi od mlade energije, življenja in radosti. Ali pa so šolske ure duhamorne? Učitelji naj se tudi vprašajo, koliko je resnično pomembno to, kar sedaj učijo v šolah. Spomniti bi se morali, kako je bilo njim, ko so bili v šolskih klopeh. Komaj so čakali, da je pouka konec, da lahko stečejo ven. Šola bi morala biti veliko posestvo, kjer bi se praktično učili o življenju, kjer bi delali z zemljo, pridelovali hrano, gojili rastline, skrbeli za živali (seveda jih ne bi jedli). Aktivno bi se morali generacijsko povezovati in živeti v medgeneracijskih skupnostih, kjer bi razvijali tudi spoštovanje in skrb za starejše. Marsikaj se moramo naučiti. Mi vsi. Učitelji.
Česa bi se morali spet naučiti? Sproščenosti. Igrivosti. Pristnosti. Biti v trenutku. Tukaj in zdaj. Danes se rojevajo otroci, ki so nas prišli to učit. Indigo, mavrični, kristalni otroci. Prišli so na zemljo z misijo, da nam pokažejo pot nazaj k sebi, nazaj k naravi. So čista radost in ljubezen in vem, da prihaja čas, ko se bomo morali zbuditi. Vsi. Zakaj je toliko nezadovoljnih ljudi? Zakaj je toliko bolezni, depresije, samomorov, alkoholizma, drog, izrabe spolnosti, uničene narave, uničenja živali? Zemlja je refleksija naše psihe. Oddaljili smo se od sebe. Izgubili smo sebe. Rešiti moramo sebe, da bomo rešili svet.

Vaša sklepna misel?
Učitelji so pod pritiskom sistema, staršev, otrok. Znotraj tega kolesja so sami ujeti v programe, norme, načrte. Malo je prostora za svobodo ali skoraj nič. In res si zaslužijo boljšo plačo, tako kot mi vsi. Toda ta vseeno ne bi prinesla boljšega življenja, ki si ga zaslužimo in iščemo vsi. Toda za boljše življenje moramo najprej najti boljšega sebe. Vsak učitelj lahko za začetek vsak dan, vsako uro naredi malce bolj igrivo, bolj veselo, manj pomembno, manj resno, vključi več empatije in srčnosti do vseh in vsakogar. Bolj vidi otroka, človeka kot program, predmet! Lahko vnese nekaj vsebin, ki bodo prispevale k prebujenju, zavestnosti, zavedanju. Toda, za to se morajo najprej prebuditi učitelji. Zakaj toliko mladih sega po drogi, instant spolnosti, ne vedo, kateri poklic bi opravljali, kaj jih sploh veseli? Kakor smo se odtujili od narave, tako smo se odtujili od sebe. In šola nas programira, tako kot sistem, uči »pomembnih« vsebin in predmetov, kot so matematika, zgodovina, slovenščina. S takimi predmeti je naš um poln, duša pa prazna. Zato smo nesrečni. Svet je poln inteligentnih ljudi. In prazen srčnih. Srečnih. Naša duša je nesrečna. Toda, govoriti o duši je že skoraj prepovedano. Vidite, duša ne spada v šolo. V šolo spada um. Toda vladavina uma gre proti koncu. Čas je, da naš čudoviti um začne poslušati dušo. Dušo, ki kliče. Nas. Resnične nas. Zbudimo se.