Tomaž Humar
Jamravci mi grejo zelo na živce

Tomaž Humar. Slavno ime. Slavnega očeta. Aprila letos bo preštel 21 let. Takoj ko je opravil maturo, se je sam za 209 dni odpravil na pot okoli sveta. S kolesom. Je najmlajši človek, ki je svet obkrožil tako. Čeprav je mesec pred odhodom napadel s tako silo, da si je na obraz zarisal 20 šivov, se ni hotel ustaviti. Za njim je 28.968 kilometrov. Izjemen mlad moški. Kdaj je človek svoboden? Ko sanje postanejo večje od strahov, je prepričan. Tomaž je ptič, ki leti s široko razprtimi krili.

V uvodu v svojo knjigo Svet ni meja ste se opisali, kako ste se počutili, ko ste bili v srednji šoli: »Manjkali so trenutki, ko je pogled oster, misel čista, dih težak in kolena mehka. To so trenutki, ki štejejo, trenutki, za katere se živi.« Pot okoli sveta je bila vaša iniciacija v moškega. Se strinjate? 

Se. Prehod v odraslost, od fanta do moškega, je nekaj, kar današnja družba onemogoča. Najboljši scenarij za otroka zdaj je, da gre v osnovno šolo, ima čim boljše ocene, gre na gimnazijo, na faks. In? Na koncu ne dobi službe. Hkrati pa si ves čas govori, kaj bo, ko ... Ves ta čas pa pozabi živeti. In zlagoma rutina toliko ubija duha, da izginejo vse želje, z njimi pa potreba, da bi kar koli korenito spremenil. Ljudje si nato vse prehitro rečejo: Ah, moj vlak je že odpeljal! Pa je res? Če že ne veš, kaj je tisto, kar hočeš početi v življenju, lahko začneš s tem, da nehaš početi, česar nočeš. 



V življenju ljudi se mi izjemno vabljivi zdijo trenutki njihovega samopreseganja. Kakšna pa so občutenja, ko jih dejansko živiš? 

V zadnjem poglavju z naslovom Katarza pišem prav o tem. Telo in duha sem na poti očistil balasta, preteklosti, postavil nove temelje. Ko sem kolesaril, nisem poslušal tujih besed, ki bi mi vlivale voljo. Že to, da jih potrebuješ, je zame dovolj velik znak, da nimaš moči priti do cilja. 

Že pred odhodom sem vedel, da je človek brez sanj, ciljev nekaj najbolj žalostnega, kar lahko vidiš. Zaupal sem vase, vedel sem, da sem sposoben prekolesariti svet. A obenem mi je bilo jasno, da nimam še nobenih dokazov za to. Zdaj jih imam. Vem, da sem sposoben toliko, kot mislim, da sem. V meni je mir. Moj pogled na svet se je spremenil. Veliko življenjskih okoliščin ne gledam več z očmi stresa. Vem, da me lahko postaviš v katero koli situacijo, pa bom ostal miren, si rekel, ok, bomo uredili. Ni panike. Zdi se mi, da sem ujel zadnji vlak, čeprav sem se projekta lotil zelo mlad. Če bi čakal še leto ali dve, bi me začel glodati razum. Začel bi si nasprotovati. 

Nikoli nisem kolesaril, a sem se odločil, da bom na kolesu dvesto dni brez počitka. Ne glede na to, ali me kaj boli, ali bo slabo vreme, ali bom tisti dan letel v drugo državo. Vsak dan bom prekolesaril 140 kilometrov. Neumno, mar ne? No, in ravno zato, ker je bila misel tako zelo neumna, mi je uspelo. Čutil nisem niti kančka dvoma. 

Človek je premajhen, da bi na svoja pleča naložil probleme človeštva. Če spremeniš življenje samo enemu človeku, si naredil več, kot ti je bilo treba. Če si sposoben nositi življenje več kot enega, daj. A preprosto ne razumem ljudi, ki ne počnejo nič ustvarjalnega, le protestirajo.



Ko si starejši, se lahko ob takšnih idejah nasmehneš, rečeš, da so sicer super, a obenem neizvedljive. Dobro vem, da se podviga ne bi lotil, če bi prej redno kolesaril. Ker bi vedel, kako zelo težko je vsak dan prevoziti 140 kilometrov. Pred odhodom nisem imel realnega občutka, kaj pomeni dan na dan početi isto. A sem se odločil; dokler števec na kolesu ne bo pokazal 140 kilometrov, ne bom sestopil. In vsak dan sem imel na voljo 24 ur. Potem je minilo 50 dni, 100 dni, in jasno mi je postalo, da mi bo uspelo.  

Kaj so rekli vaši domači, ko ste razkrili, da greste okoli sveta?

Da grem, nisem obešal na veliki zvon. Povedal sem samo sestri in mami. Kar izginil sem. Kje je Humar? Ni ga. (Smeh.) Edino, kar mi je bilo pomembno, je bilo, da speljem, kar sem si zastavil. Moral sem biti izjemno sebičen. In bil sem. Priznam. A to sem moral narediti, da zdaj ne bom več.

Ko sem mami povedal, da grem okoli sveta, je bila njena reakcija: »Pojdi!« Drugačen človek bi bil, če bi šel po maturi takoj na faks. Nesrečen bi bil. To vem. Dovolj sem bil star, da sem lahko počel, kar sem hotel. Pravno gledano med 18. in 90. letom ni razlike. Maturo sem naredil. Sicer sem komajda zvozil, 15. maja sem se namreč grdo poškodoval. In takrat bi se moral tudi najbolj učiti. Pa se nisem. Imel sem polno glavo skrbi. Če mi je namenjeno, da maturo naredim, sem si mislil, jo bom. Če mi ni, tudi ok.

S treningi so pa bile težave. Mesec priprave in pol preprosto ni bil dovolj. Natrgal sem si tetivo, poškodoval kolenske vezi. Vedel sem, da lahko na poti le majhno pretiravanje pomeni tudi opustitev projekta. Vozil sem tako, da sem premislil vsak gib. Prvi mesec je bil zame še trening. In ravno ko sem prišel v ZDA, je telo dojelo, kaj mora početi vsak dan. In je.


PREBERITE ŠE: Betka Šuhel Mikolič o motivaciji



Domov ste prišli drugačni. Kako drugačni, kaj sta rekli mama in sestra?

Najprej to, da sta veseli zame. Postal sem človek, kot sem hotel biti že pred odhodom. Meja med tem, da si razumljen in aroganten, je namreč tanka. Aroganten si, dokler nimaš kaj pokazati. Kar naenkrat pa imajo tvoje besede težo. Takrat si razumljen.

Lahko govoriva tudi o očetu?

Lahko, a bi se teme le dotaknil. Oče je bil med projektom ves čas z mano. Čutil sem ga. Če ne drugega, sem se prepričal, da ga čutim. In to je bilo dovolj. Ko sem prišel domov s poti, sem si rekel, da imam veliko srečo, ker sem imel očeta, kot sem ga imel, mamo, kot jo še imam. Bila sta človeka, ki sta v vsakem trenutku počela to, kar sta imela rada. Prevzel sem njun zgled in prenesel ga bom tudi na svoje otroke.

Oče je bil polna oseba, ki je pustila veliko vtisov. Tudi sam bom vedno pri drugih vzbudil le dve vrsti občutenj; ali me bodo imeli radi ali pa me bodo sovražili. Vmesne možnosti ni. In to o človeku veliko pove. Recimo to, da ni topla voda. 

Vedno je bil človek, ki je imel v glavi ves svet. Nikoli se ni ukvarjal z mikrokozmosom in možnostmi v njem. In to sem povzel po njem. 

Normalno je, da si vsak otrok želi, da bi bili njegovi starši vse življenje blizu. A že to, da je dobrih 13 let oče name prenašal svoj zgled, je bilo dovolj. Mnogo bolje, kot če bi imel očeta, ki bi dočakal osemdeset let, a bi me recimo vse življenje učil, kako je živeti v strahu. Srečen sem, ker je ravno Tomaž moj oče.

Pogledi na starše se med odraščanjem spreminjajo. Večinoma so sprva polni oboževanja, idealiziranja. Sčasoma se pogled zbistri in pokaže se resnična slika njihove (ne)popolnosti.

Ja, nekje do sedmega leta so starši zate bogovi. Potem začneš počasi vklapljati razum in vidiš sliko jasneje, to je res.

No, kako je pri vas potekal razvoj od prvega oboževanja, nato do realizacije, »izgube« očeta v za fanta najbolj občutljivih letih pa vse do, kako bi rekla, spreminjanja v moškega na poti okoli sveta.

Ati je vedno govoril, rad se je šalil: »Včasih se mi zdi, da že smrdim po cipresah.« (Smeh.) On je vedno vedel, kaj počne. A se je obenem zavedal, da bo, če se bo ustavil, postal prazen človek. Ničesar mu ne morem zameriti. In če se bo meni kdaj kaj zgodilo, se bo. Naredil je najbolje, kar je lahko. V meni je pustil pečat, ki ga nikoli ne bo mogoče izbrisati. Še več. Pustil je sled svojim vnukom, generacijam, ki prihajajo za njim. Še danes ko se predstavim, morda stisnem roko neznancu, velikokrat slišim, da se spomnijo stiska roke mojega očeta. In to pove ogromno. Ne samo meni, ki sem njegova neposredna povezava. Vedno je bil človek, ki je imel v glavi ves svet. Nikoli se ni ukvarjal z mikrokozmosom in možnostmi v njem. In to sem povzel po njem.

Ko je umrl, sem imel 13 let in pol. Smrt nas je vse izjemno prizadela. A močna oseba bo v vsaki situaciji našla nekaj pozitivnega. Šibka pa negativnega. In jaz sem izbral le dobro. Pogosto je govoril: »Če se mi kaj zgodi, ne mi sveč prižigat. Zavrtite mi Magnifica na pogrebu.« (Smeh.) Ukvarjajte se sami s sabo, je govoril, počnite to, kar počnete radi. Nič slabega ne morem reči o njem, čeprav je smrt že sama po sebi – slaba.


PREBERITE ŠE: Hvalnica počasnemu življenju



Tudi mama mora biti nekaj posebnega. Da takole z lahkoto podpre sina na poti okoli sveta ...

Ne, tega ni naredila z lahkoto, a pozna me bolje kot kdor koli. Hvaležen sem ji, ker me je razumela. In to je tisto najbolj pomembno. Jasno ji je bilo, da se ne bo nič dobrega izcimilo, če me ne bo podprla. Kot da ne bo nič dobrega iz mene, če bom imel občutek, da stagniram. Že takrat sem bil človek, ki sem bil poln nitra, saj veste, tistega, kar se nabira pri računalniških igricah. In raven nitra je bila pri meni zelo visoka. Moral sem jo izkoristiti. Mislim, da sem to naredil odlično.

Razumeti nekoga, ki ga imaš rad, ter se obenem zavedati možnosti, da ga ne bo domov ...

Ja, projekt je bil tvegan, priznam. A ves čas je bila v zraku energija, ki nas je navdajala z zaupanjem. Niti jaz nisem dvomil niti ona. Videl sem se na cilju. Ona tudi. Šel sem brez sponzorjev. Tudi sestra mi je izjemno pomagala, z logistiko, urejanjem prenočišč, vizumov. Na moji poti je bila ključna. Res je, da sem bil one man band, a vseeno vsega ne moreš speljati sam. V moji ekipi je bila sestra, ki je bila na kolesu dvakrat, mama, ki o kolesarjenju ve toliko kot vsaka povprečna oseba. In jaz, ki sem se učil sproti. Neprofesionalna ekipa s profesionalno mentaliteto. (Smeh.) 

Človek je premajhen, da bi na svoja pleča naložil probleme človeštva. Če spremeniš življenje samo enemu človeku, si naredil več, kot ti je bilo treba. 

Kje je meja med samopreseganjem in destruktivnostjo?

O tem sem veliko razmišljal. Ideja, ki se ti utrne, je lahko smrtonosen virus, lahko pa tvoje življenje osmisli. Poznam ljudi, ki so polni virusov. A druge rešitve, kot je ta, da živiš svojo fantazijo, ni. Idejo, ki se ti utrne v glavi, vseskozi, vse življenje, nosiš nekje zadaj, če je ne uresničiš. In te gloda. Zadal sem si, da bom najmlajši, ki bo prekolesaril ves svet. Če mi ne bi uspelo, gotovo ne bi bil nesrečen, bil pa bi drugačen. Gotovo ne miren. Tuhtal bi, premišljeval, kaj je šlo narobe. Glodal bi se. A jaz sem svoj jez odprl in življenje je steklo. Dobro je. Vse je mogoče. Velikokrat si rečem, tudi če mi kasneje v življenju vse spodleti, vedno bom ta podvig nosil v sebi. In ti občutki niso primerljivi, kaj vem, z zmago na tekmi. To ni evforija, temveč vseobsegajoč občutek, da je vse v redu.

Danes veliko ljudi vidi svet kot grozen. Resničnost je tudi kruta. Kako najdete moč, da ste izpolnjeni, mirni?

Človek je premajhen, da bi na svoja pleča naložil probleme človeštva. Če spremeniš življenje samo enemu človeku, si naredil več, kot ti je bilo treba. Če si sposoben nositi življenje več kot enega, daj. A preprosto ne razumem ljudi, ki ne počnejo nič ustvarjalnega, le protestirajo. Daj, spremeni življenje enemu! Ta ga bo naslednjemu in on naprej. Morda bo takrat kaj drugače. To je edina rešitev. Snemi si, človek, nahrbtnik človeštva, in si oprtaj tistega, ki ga zmoreš nositi.


PREBERITE ŠE: Tjaša Perko, slovenska kaskaderka



Spremeniti življenje le enemu, to je čudovito. Komu ste ga vi?

Veliko mladih mi piše. Predavam na šolah, knjižnicah. Nedavno je v medijih zaokrožila vest o Slovencu, ki je kolesaril do Katmanduja. Star je bil 30 let. Prišel je do mene in me vprašal, kaj naj naredi. Da želi do Katmanduja, je rekel. Odvrnil sem mu: »Samo pojdi!« In je šel. In ko se je vrnil, se mi je zahvalil, ker sem ga podprl.

Že samo to, da mi nekdo piše in vpraša za nasvet, v meni vzbudi občutek odgovornosti. Dorasel moraš biti temu, da pomagaš z izkušnjami. Seveda so ljudje, ki bodo vsak stavek končali z besedo ampak. Ti me ne zanimajo. 

Ko si izbiram ljudi, s katerimi se družim, sem previden. Če slišim koga, da se pritožuje nad življenjem, hitro precenim, ali mu je mogoče pomagati ali je brezupen primer. (Smeh.) Nekateri posamezniki potrebujejo samo malo spodbude, da bi jim uspelo. Jamravci pa, no, mi grejo zelo na živce. 

Slovenci smo narod dveh milijonov, a smo neverjetni v »proizvajanju« izjemnih posameznikov. Kako je to mogoče ob dejstvu, da smo obenem skupina posameznikov, ki strašansko rada kritizira in gleda svet skozi očala negativizma.

Ogromno ljudi, sebe izključujem, je zakompleksanih. In tega ne razumem. Slovenci smo izjemni. Dobro, ne moremo tekmovati z, kaj vem, Indijo, ampak nam tudi ni treba. Lahko konkuriramo s kakovostjo. Dovolj veliki smo, da krojimo svojo usodo. Izjemno veliko potenciala imamo. Le redke države imajo tako bogate naravne vire. A občutek manjvrednosti nas šibi, češ, če si že majhen, bodi vsaj srečen, da si živ. Katastrofalen življenjski nazor! Ki ga vse preveč ljudi ponotranja. Zakaj recimo jaz ne bi mogel biti najmlajši človek, ki je prekolesaril svet, zakaj? Ker sem Slovenec? Miselnost, da nismo dovolj, je škodljiva. 

Pozitivno gledate na svet. Kaj bi odgovorili nekomu, ki bi ga zanimalo, kaj je najhujši rak misli in kako ga pozdraviti?

Najhuje je iz dneva v dan brez cilja. In druga skrajnost: nekateri verjamejo, da so najboljši, a nimajo kaj pokazati. Ko si izbiram ljudi, s katerimi se družim, sem previden. Če slišim koga, da se pritožuje nad življenjem, hitro precenim, ali mu je mogoče pomagati ali je brezupen primer. (Smeh.) Nekateri posamezniki potrebujejo samo malo spodbude, da bi jim uspelo. Jamravci pa, no, mi grejo zelo na živce.

Želim si, da imajo ljudje sanje večje od strahov. Kajti človek se ne boji teme, temveč reflektorja, ki bi posvetil nanj. Boji se, da ga bodo gledali vsi, ne da ga nihče ne bo opazil. Vedo, kam bi radi šli, sposobni so, a jih je strah.



Od kod ta strah?

Ne vem. Gotovo se ljudje bojijo zavrnitve, tega, da bodo razočarani nad sabo. Recimo; če vložiš 1000 evrov in jih dobiš 3000, so tvoja čustva šibkejša, kot če jih 1000 izgubiš. Strah pred izgubo je v nas potenciran, trikrat močnejši kot veselje ob zmagi. Preseči to ter veselje in izgubo vsaj izenačiti, to je že veliko.

Vedno sem se spraševal, v čem je moja posebnost. Hodil sem v šolo. Se učil. Tudi če bi vedno vse stoodstotno obvladal, vse teste pisal pet, kaj potem? Je to kaj posebnega? V šoli nisem našel izziva. Vedel sem, da moram na pot, če želim obdržati svoj značaj. Pomembna je tista prva odločitev. Ko si rečeš: »Grem!« In daš vse od sebe. To je prelomni trenutek odločitev. 

Kdaj ljudje presežemo povprečnost? Ko postanemo preudarni in idejo uresničimo. 

Skupna značilnost uspešnih ljudi je gotovo ta, da so pozitivno naravnani in imajo vizijo, negativizma pa se v velikem loku izogibajo.

Ampak da se nate prilepljajo ljudje, ki vidijo svet pozitivno, moraš tak najprej biti sam. Ne gre nasprotno. Da bi bil negativen, se družil s pozitivnimi in potem bi se nekaj tega okrušilo tudi nate? Ne. Saj ne bodo hoteli tvoje družbe! Kdaj ljudje presežemo povprečnost? Ko postanemo preudarni in idejo uresničimo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE