Bogastvo daje morda ščepec več suverenosti. Najpremožnejša Slovenka, mama virtualnega govorečega mačkona Toma, je ekskluzivno za Onoplus spregovorila o preobratih. O darovih. O morali. O srčnosti. In o tem, da je vse mogoče. Ker je vse v nas.

Zdi se, da smo na prelomu bivanja; na eni strani se kapital vse bolj krepi in kopiči, na drugi je čedalje več ljudi, tudi zelo premožnih, ki govorijo o pravih vrednotah življenja, o delu na sebi, sočutnosti, čuječnosti, sodelovanju. Kako vi vidite razvoj naše civilizacije?

Zavest pri ljudeh se prebuja, vendar prepočasi za korenit preskok v delovanju. Za to bi morali poskrbeti vodje držav, velikih korporacij in organizacij. Njihovo glavno vodilo bi morale biti moralne in etične vrednote, sami pa vidimo, kaj se v svetu dogaja. To je zelo žalostno. 

Vas skrbi, da utegnemo prej uničiti svojo vrsto in celo planet, preden bomo zmožni oblikovati pravičnejšo in bolj humano družbo na globalni ravni? Ali vendar pragmatično zrete v prihodnost?

Drugače ne gre kot ostati optimističen. Treba si je osebno prizadevati in verjeti v spremembo. Problem, ki ga opisujete, je trenutno največji izziv človeštva in jedro vseh problemov.

Preden sem vklopila diktafon, ste se razgovorili, da ste malo upornice po duši. Upam si trditi, da je pravičnost visoko na vaši lestvici vrednot in niste brezbrižni, če veste, da imate prav. Se motim?

(Širok nasmeh.) Mogoče bi bilo celo bolje reči borka za pravice. To, da ne obračava hrbta krivicam, sva s sestro podedovali po očetu. Spomnim se dogodka s srednje šole. Sošolec, bil je izjemno pameten in priden, a sirota, brez staršev, je stopil skozi ogromna vhodna vrata iz kaljenega stekla kranjske gimnazije. Nič napačnega ni storil, vendar so se sesula. Naslednji dan je ravnatelj po ozvočenju pozval, naj se tisti, ki je razbil vrata, tudi sam javi in škodo povrne. Fant pač ni mogel plačati vrat, zato je predsednik razreda prišel do mene in rekel: »Sodnik – tako sem se pisala – problem imamo, pomagaj ga rešiti.« Doma sem se obrnila na očeta: Kaj lahko naredimo? Napisala sva pismo učiteljskemu zboru o tem, kakšen status ima sošolec, da je samo stopil skozi vrata in so se najbrž sesula zaradi notranje napetosti, kar je pri takih vratih čisto mogoče, in da prosimo oprostitev plačila ali znižanje cene ter da bomo sošolci pomagali pokriti stroške. Pojasnilo so sprejeli, škode ni bilo treba poplačati. (Premolkne.)Zanimivo, sinova imata še izrazitejši občutek do tega, kaj je pravično.

Poznam ljudi, ki z 800 evri živijo tako dobro kot jaz. Mogoče fizično nimajo istih stvari, a kakovost njihovega življenja je na isti ravni. In na koncu to šteje. 

Nekaj posredovati naj bi bila tudi težnja ustvarjanja, kajne?! Vi ste strašna kreativka. Imate smisel za estetiko kakor tudi kritično oko in individualen izraz v krvi?

Malce je podedovano, bi rekla, marsičesa sem se tudi priučila. V naravi so vse stvari skladne in popolne. Vedno. Ne glede na to, kaj se zgodi. Lahko so katastrofe, žrtve, mi sicer občutimo bolečino, če pa pogledamo z drugega zornega kota, je vedno vse v popolnem ravnovesju. Ljudje pa znamo kreirati tudi kaj, kar ni skladno. In za to imam, vsaj mislim, dobro oko in občutek.

Celo umetnost ne more obstajati brez reda. Ste perfekcionistka?

Včasih mi rečejo, da sem malo preveč picajzlasta. Nedavno mi je pisal gospod, ki se ukvarja z grafologijo. Prosil me je za rokopis, ker se je lotil analize pisav uspešnih ljudi. Bila sem za, zdelo se mi je zanimivo. 

Najbrž v njegovem odgovoru niste spoznali čisto druge sebe ali pač?

»Fenomenalno,« mi je odpisal. In izpostavil učinkovitost, natančnost … »Vendar,« je zapisal, »imate po drugi strani tudi kakšnega od elementov, ki ni ravno …« No, ni. (Se zasmeje.) Vedno sta plus in minus, sem mu odgovorila, a na koncu se vzpostavi ravnovesje. To moraš pri sebi sprejeti. In dobro potiskati naprej, navzgor, druge, manj privlačne dele osebnosti pa toliko obvladovati, da ljudje v tvoji okolici ne trpijo preveč. (Smeh.) 

Je lepota navdiha v pravem trenutku najti čudovito kombinacijo – v poeziji ali matematiki? To sprašujem, ker me zanima, kaj vas je poleg radovednosti še gnalo v študij računalništva.

V resnici me je oče malo usmerjal. Bil je zelo racionalen: »Vse šole so veljavne le do Ljubelja. Z računalništvom pa lahko dobiš službo tudi v tujini.« Bila sem mu hvaležna – matematika mi je ležala, s poklicem, ki sem ga imela, je bilo tudi zelo preprosto najti službo – a precej kasneje. V drugem letniku sem namreč ugotovila, da je računalništvo zame tema. (Iskriv nasmeh.) A s Samom sva imela prvega sina in sem si rekla: V redu, ker sem na polovici, bom doštudirala, potem se lotim še česa, kar me veseli. Zelo me je zanimala psihologija. Že od malega pa sem želela biti učiteljica. Ko sem odprla svoje podjetje, sem vodila delavnice o projektnem vodenju, mehkih veščinah … Po duši sem motivatorka. Še zmeraj me navdušuje delati z ljudmi. Vodita me dva principa: po eni strani sem buldožer, ki stvari spelje do konca, po drugi plati mi zelo veliko pomeni, če lahko ljudem pomagam pri njihovem razvoju. Da zrastejo in so sposobni to, kar smo prej delali skupaj, peljati naprej sami. Ko odkriješ svoje sposobnosti in ugotoviš, kaj te polni, je vseeno, v katerem poslu si. Bistveno je, da delaš tisto, kar te motivira in polni. Jaz denimo se zelo rada pogovarjam. Predajam svoje znanje. V tem strašno uživam. Eno leto sem bila programerka, a sem spoznala, da me to ne izpolnjuje. Naredila sem svoje, vendar je manjkalo navdušenje: Vau, ponosna sem na to, kar mi je uspelo. Ne, pač pa: Uf, samo da je konec. Potem sem ugotovila, da lahko na istem področju kot vodja projektov ali vodja skupine v delu uživam in sem uspešna. 

Povedali ste: »Res občudujem ljudi, ki lahko preživijo s 600 evri na mesec. Jaz tega ne znam, meni je laže zaslužiti več. Občudujem pa tudi ljudi, ki znajo s povprečnimi slovenskimi plačami nekaj ustvariti in nimajo nikoli občutka pomanjkanja.« Torej, tudi ko gre za standard, kakršnega želimo, se moramo zanesti nase?

Vsekakor. Kaj sem želela povedati? Pomembna je percepcija: ali čutiš, da imaš dovolj, ali se počutiš, da živiš v pomanjkanju. Poznam ljudi, ki z 800 evri živijo tako dobro kot jaz. Mogoče fizično nimajo istih stvari, a kakovost njihovega življenja je na isti ravni. In na koncu to šteje. Naj vam povem zgodbo. (Se nasloni na rob mize.) Nora sem na kristale. V njih sem našla svojega notranjega otroka. Imamo jih po pisarnah in doma. Ko jih prenašam iz hiše na sonce, imam za ves dan dela. Res jih čutim. Če me kdo vpraša, kateri je zanj, lahko izmed tisočih izberem pravega. No, bila sem na sejmu kristalov v Franciji in kolegica iz podjetja mi je poslala sporočilo, ali bi ji prinesla osnovne kristale za skladne energije doma. Ja, ni problem. Za koliko? »Za 150 evrov.« V redu, sem rekla. Samo je dvignil obrvi: »Si nora, za tako vsoto ji ne moreš kupiti pet, šest res dobrih kristalov, ki jih potrebuje.« Jih bom pač toliko, kolikor lahko, sem mu odgovorila. Tisti dan sem kupila iste kristale za precej nižjo ceno kot dan prej.

Kaj je en milijon? Papir. Težko je čutiti strast ob misli na milijon. Če pa vidiš hišo, avto, kako lahko pomagaš otrokom v Afriki, kako napišeš knjigo in ob tem občutiš strast in radost, bo ves univerzum delal zate, da boš to dobil. A moraš kaj narediti. 

To je mogoče čisto racionalno razložiti, ne?

Racionalno ravno ne. Priklopila sem se na njeno energijo. Ona z energijo denarja dela drugače: za sto evrov kupi toliko kot jaz za dvesto. Ali drugače: meni je laže zaslužiti dvesto evrov, njej sto, vloživa pa v to enako energije. Ne gre za nominalno vrednost, temveč za energijo: kako z vložkom energije dela dobiti, kar želimo.

Denar, poudarjate, je samo vmesna valuta?

Ja, malo težko bi živeli z življenjskim tempom, ki ga poznamo danes, če bi še vedno trgovali z blagovno menjavo. Zato so že 5000 let pred našim štetjem uvedli vmesno valuto (takrat kovinske predmete), ki se je sčasoma razvila v denar, kot ga poznamo zdaj. Ljudje imajo najrazličnejše obsodbe na denar in ga ravno zato nimajo.

Ampak resnica je, da jih je malo zadovoljnih s tem, kar imajo. Vsi bi radi več, da bi bili srečni.

Sreča prihaja iz notranjega zadovoljstva in fizične dobrine, ko gre za več, kot potrebujemo za preživetje, tega ne morejo nadomestiti. Tega se premalokrat zavedamo. Premalokrat smo tudi hvaležni za to, kar imamo. Za to, da smo zdravi. Za to, da imamo prijatelje, s katerimi se lahko veselimo ali pa delimo svoje tegobe ... Ni pa prav nič narobe, če si želimo fizičnih dobrin, samo težko verjamem, da bomo zaradi njih bolj srečni. 

Je premislek o naših resničnih potrebah bistven okvir za ravnanje, ki bi nas kot družbo lahko peljal naprej?

Spravljanje na kup iz nuje po preživetju imamo verjetno zasidrano nekje v pramožganih. Na drugi strani so teorije, da ničesar ne potrebujemo. Ko verjameš, da imaš vse, lahko živiš sproščeno. Zase vem, da potrebujem banano, datelj in dva litra vode. Jahte, denimo, ne potrebujem. Če že, jo najamem za dva tedna, vsakič drugje. No, v resnici mi tudi vožnja z jahto ni všeč in je še nikoli nisem najela. (Smeh.) Veliko raje imam jadranje, a tudi jadrnice nimam. So pa ljudje, ki plovilo potrebujejo. Okej, smo si pač različni. Jaz po duši, pa naj mediji objavljajo, kar hočejo, nisem materialistka. Ravno zadnjič mi je znanka navrgla, da mi je lahko, ko imam tovarno z denarjem. Vedno odgovarjam, da mi denar ne pomeni nobene varnosti. Finančni sistem je danes tako nestabilen, da ga jutri lahko ni več. (Tleskne v zraku.) Ostane samo še korenček v kleti. Vsaka denarna valuta bi morala imeti protivrednost v zlatu. Tako pokritje svojih valut zagotavljajo le redke države. Jaz vem, da bom zaslužila za preživetje, dokler bom zdrava. Kaj ljudje potrebujejo, je bolj potrditev oziroma zdravljenje kakšnih njihovih kompleksov. Koliko je treba imeti? S čim se je treba kazati? Na Cipru vozim renaulta capture. Všeč mi je range rover evoque – tako oblikovalsko skladnih avtomobilov je malo na naših cestah. Vsakič ko ga vidim na cesti, rečem: O, glej ga. (Razpre oči.) Kupi si ga, saj si ga lahko, mi pravijo. Enkrat na teden se peljem v mesto na biotržnico ali pa še to ne. In za to naj imam evoqua? Ne. Ne potrebujem ga, to je stran metanje denarja. Če bom kdaj ugotovila, da ga potrebujem, si ga bom pa brez slabe vesti kupila.

Je največja svoboda, da sploh lahko izbiramo? Laže poskrbimo zase, če nekaj znamo, smo pripravljeni tvegati, se morda samozaposliti?

Če zaupaš vase, boš dejansko vedno imel za preživetje. Pred Outfit7 sem imela podjetje in center za kvalitetnejše življenje v Kranju, kjer sem se posvetila theta healingu. To je tehnika zdravljenja in kreiranja svoje resničnosti ali tako imenovane manifestacije. Uči, da je vse v nas, samo prebuditi je treba moč, da lahko uresničimo vse, kar želimo. Ne na prošnjo, ampak na ukaz! Treba je tudi preseči ukoreninjena prepričanja in strah, ki manifestacijo blokirata. Metoda deluje pri vseh stvareh. Za to imam dokaze, ker sem delala projekte izključno zato, da sem se sama učila manifestacije. Ne da sem dokazovala, da deluje, ampak da sem se učila in pilila tehniko.

Ko vzorec enkrat ozavestiš, ga je enostavno sprejeti in zamenjati z želenim. Do vzorcev v podzavesti, ki nas prepričujejo, da si, denimo, ne zaslužimo uspeha ali ljubezni, nimamo neposrednega vstopa. A moramo poskusiti. In se poslušati. 

Tudi v Sloveniji se pojavljajo »gurujke«, ki učijo, kako zaslužiti svoj prvi milijon. Da je treba samo verjeti. A če samo verjamemo, ni še nič narejenega, mar ne?

Verjeti ni zadosti. Točno moraš vedeti, kaj bi rad. To ne pomeni malo več denarja. Ali milijon evrov. Vedeti moraš, kaj točno bi s tem denarjem naredil, in potem vnaprej občutiti strast in občutke radosti, ki jih boš občutil ob dejanski uresničitvi. Potem bo celoten univerzum delal za to, da se manifestacija manifestira na Zemlji. Blokiraš lahko samo ti in nihče drug.

Ampak vsi, ne le tisti, ki igrajo na srečo, kdaj vzdihnemo: »Če bi imel milijon evrov!«

No?! Bi kaj? Bi si kupil hišo, bi si kupil avto, bi si kupil vikend. V redu. Ni problem. Lahko. Vsak ima svoje želje. Navadno so te želje manjše kot vzdihovanje in pogledovanje k milijonom. Ključno je točno vedeti, kaj, potem pa v to vložiti passion. Strast. Energijo. Kaj je en milijon? Papir. Težko je čutiti strast ob misli na milijon. Če pa vidiš hišo, avto, kako lahko pomagaš otrokom v Afriki, kako napišeš knjigo in ob tem občutiš strast in radost, bo ves univerzum delal zate, da boš to dobil. A moraš kaj narediti. Seveda tihi glas kljuje: Si upam ali ne? Jaz pravim: Če slišiš, moraš.

Prosim, lahko ponazorite s primerom?

Na Islandiji smo bili pri vulkanu, ki je korenska čakra Zemlje. Trideset ljudi mi je poslalo svoje manifestacije, kaj želijo. Prijateljica mi je poslala nekaj, kar mi je bilo neznansko všeč: »Da se točno zavem, kaj moram narediti, in to potem tudi uspešno izvedem.« Uf, ker jaz to delam zanjo, si lahko izposodim, sem menila, saj zanjo ne bo nič slabše. In ko to storim, naslednji dan dobim fiksno idejo, da moram v humanitarne namene izdati koledar z našimi fotografijami s potovanj. Z idejo navdušim moje, moža in sinova, in ko smo prišli domov, sva s Samom prvo noč izbrala fotografije. Šla sem v center za osebe s pridobljeno možgansko poškodbo Korak, kjer sem delala kot prostovoljka. Direktorica mi je povedala, da potrebujejo kombi za invalide in koliko denarja jim manjka. Dogovorila sem se za sestanek na Mercatorju, povedala, da sem prejšnje leto kupila Tofov humanitarni koledar s fotografijami otrok sveta in ali bi letos prodajali mojega. Sogovornica mi je še enkrat segla v roko, češ da je počaščena, ker me je spoznala, saj so v vseh trgovinah prodali vsega skupaj sedem kosov. Ups! Pri svoji računovodkinji sem se pozanimala, kako bi se to dalo speljati, pa je rekla: »Če imaš preveč denarja, jim ga daj, sama pa pojdi raje na kavo.« Kaj naj naredim? V šloganje ravno ne verjamem, a takrat sem prvič poklicala prijateljico šlogarico: Glej, nikoli te še nisem nič prosila, vsi mi pravijo, da so možnosti nične, jaz pa moram to narediti. A lahko pogledaš? »To moraš narediti,« je rekla. Izračunala sem, da moram za nakup kombija prodati šest tisoč koledarjev, za zbiranje prednaročil sem si zastavila štirinajst dni. Naredila sem manifestacijo in dvanajsti dan sem imela 6500 naročil. Seveda mi je pri zbiranju naročil pomagalo več prijateljic, a cilj je bil dosežen. To je res najbolj šolski primer manifestacije, a notri je bil passion – želela sem si, da na Koraku dobijo kombi, s katerim bodo lahko vozili tudi svoje uporabnike, ki so priklenjeni na invalidski voziček. Po drugi strani pa sama nisem blokirala manifestacije, ker mi je bilo vseeno; če ne bo naročil, ne bo koledarja. Ni treba manifestirati poti, ampak cilj. In to ni denar. Nikoli ni cilj samo denar, ampak tisto, kar bomo z njim naredili. 

Torej je vaše sporočilo, da smo sami odgovorni za vse, kar se nam dogaja?

Jasno. Treba pa je najti blokade. Izbiramo, odločamo in manifestiramo vsak trenutek v svojem življenju. A zavestno načrtujemo zgolj tri odstotke, 97 odstotkov prispeva naša podzavest s podedovanimi ali ponotranjenimi vzorci. 

Kateri so vaši?

Primer enega – imam jih tudi jaz precej. Odkar pomnim, je bila moja želja igrati klavir – v sebi čutim, da sem kot Keith Jarrett – igram pa po notah in ne preveč dobro, a ko igram, zelo uživam. Čeprav mi pravijo, da sem kreativna, sem imela občutek, da svoje kreativnosti ne morem izraziti. Nekega večera sem se odločila počistiti z vzorcem, da ne morem izraziti svoje kreativnosti, ki vre v meni. Rekla sem: Zdaj pa takole, kreator – bog me preveč asociira na cerkev in posledično na cerkvene dogme – povej mi, zakaj jaz tega ne morem izraziti tako, kot želim. Šla sem spat, ker se mi ni ljubilo čakati na odgovor. Zjutraj, preden sem se čisto zbudila, sem zlagala brisače iz stroja in se ujela v misel: Nočem biti umetnica. Umetnice so lačne. To je bil vzorec v podzavesti. Če bom umetnica, bom lačna, ne bom mogla preživeti. Razumete?! Ko vzorec enkrat ozavestiš, ga je enostavno sprejeti in zamenjati z želenim. Do vzorcev v podzavesti, ki nas prepričujejo, da si, denimo, ne zaslužimo uspeha ali ljubezni, nimamo neposrednega vstopa. A moramo poskusiti. In se poslušati. Če samo norimo naokrog, se ne slišimo. Ampak to nam ustreza. Ker se nam tako ni treba ukvarjati s sabo.

V našem poslu si ves čas na rezilu britve. Vsak dan je boj. Ves čas moraš iskati nove variante, ker imaš sledilce, ki te lahko povozijo. Tega se mnogi ljudje ne zavedajo. 

Nemalo ljudi se v teh težkih in burnih časih obrača navznoter in išče smisel življenja.

To je v redu. Ste gledali Trumanov šov? Odličen film. Dejansko smo zares igralci svojega življenja. Vse drugo se samo odigrava okoli nas. Če bi vprašali ljudi za določene trenutke, kako so jih doživeli, so jih drugače od nas. Ker so oni odigrali – pa tega morda sploh niso vedeli – to, kar smo mi potrebovali. Zato se je super obrniti navznoter in pogledati svojo »vlogo v filmu«. Ker jo lahko obrnemo. Podobno nas uči tudi ruski fizik Vadim Zeland, s teorijo prostora različic t. i. transurfing realnosti. Po njegovi filozofiji imamo v vsakem trenutku na razpolago mnogo vzporednic svojega življenja. Včasih, ko mi ni najbolj prijetno, pogledam, kje sem, in se vprašam, ali si želim biti tukaj. Ne. In skočim na drugo avtocesto. Zadeve se dejansko spremenijo, ker sem se jaz tako odločila. Verjamem, da je mogoče upravljati stvarnost. Bolj ali manj je pomembno, kako znotraj čutimo. Na to se vse odziva. Če smo negativni in slabovoljni, imamo slabe projekcije in pesimistične misli, se nam bo natančno to zgodilo.

Mobilna aplikacija Talking Tom je izjemen produkt. Ima briljantno idejo in ambiciozno izvedbo. Je to to, kar je potrebno za zgodbo o uspehu?

Tudi Talking Toma smo zmanifestirali. Cilj je bil res noro visok, ampak smo ga presegli že prvo leto. Z ustanovitelji smo se v soboto dobili v nekdanjih prostorih v Šiški. Razložila sem, kako manifestacija deluje, kakšna je tehnika, napisali smo cilje do konca junija in do konca leta. Tedaj smo imeli za sabo že tri neuspešne projekte mobilnih aplikacij. Prišla je sredina junija, pa teden do konca meseca in bili smo še zmeraj v minusu. Eden od fantov me je vprašal: »Iza, kaj je z našo manifestacijo? Ne deluje!« Tako je, kot mora biti, ne sekiraj se, sem odgovorila. Petindvajsetega junija smo izdali Talking Toma in konec meseca presegli planirane cilje. Moraš manifestirati in se prepustiti. Treba je zaupati in ne blokirati. Ampak delali smo pa intenzivno; kot norci. In da, jasno, ideja in izvedba sta glavni. Je pa bil v tistih časih prodor na trg mobilnih aplikacij lažji, saj področje še ni bilo tako razvito, kot je zdaj. Za oglaševanje aplikacije smo porabili 6000 dolarjev, danes bi bila za enak učinek potrebna dva milijona. V našem poslu si ves čas na rezilu britve. Vsak dan je boj. Ves čas moraš iskati nove variante, ker imaš sledilce, ki te lahko povozijo. Tega se mnogi ljudje ne zavedajo. Menijo, da se na Cipru sončiva na plaži ... (Smeh.) A je daleč od tega.

Odraščali ste pod Storžičem. Pogrešate Gorenjsko na Cipru, kjer imate sedež podjetja?

No, zaljubljena sem tudi v morje in to, da ga vidim iz svoje pisarne, je nekakšna kompenzacija. Ne bom rekla, da pogrešam hribe, ampak na prav poseben način zadiham vsakič, ko pridem v Slovenijo. Dom je le dom.

Z možem sta lani spomladi praznovala srebrno obletnico poroke. Ste tudi v zakonu vi buldožer, ki rine naprej?

Oba imava kvalitete buldožerja, pri čemer mene na drugi strani polni to, da pomagam drugim, Samo pa je analitičen in natančen ter vedno postavlja zelo visoke cilje.

Na začetku so bile ideje usmerjene v izobraževanje v tretjem svetu in nekaj projektov na tem področju dejansko že teče, kasneje pa sva ugotovila, da so izzivi večji, da časa zmanjkuje, da bomo ljudje s svojim trenutnim načinom življenja pogubili sami sebe. 

Skupaj sta torej zmagovita kombinacija?

Točno tako. Vse psihološke profile imava nasprotne. In zato pokrivava celoto. Srečo imava, da sva že sama dva lahko perfect team, popolna ekipa.

Prodaja Outfit7 za milijardo dolarjev je uradna. Govoreči maček Tom je dobil novega očeta in mamo. Kako boste to izkoristili?

Oče in mama sta ena sama ali kako že pravi tista pesem? Lahko pa figurativno rečemo, da je Tom odrasel, odšel v svet in novim, še večjim zmagam naproti. Vesela sva, da nama je uspelo sestaviti najboljšo ekipo sodelavcev na svetu in vzgojiti sposobne in odgovorne vodje, ki bodo podjetje vodili naprej. Midva sva Outfit7 ustanovila zato, da zbereva finančna sredstva za neprofitne projekte za pomoč naši ljubi materi zemlji in človeštvu. Na začetku so bile ideje usmerjene v izobraževanje v tretjem svetu in nekaj projektov na tem področju dejansko že teče, kasneje pa sva ugotovila, da so izzivi večji, da časa zmanjkuje, da bomo ljudje s svojim trenutnim načinom življenja pogubili sami sebe, tako da je poslanstvo fundacije »Čista voda, čist zrak in čista zavest«. Ker sva doslej ves svoj fokus usmerjala v Outfit7, projekti še niso jasno izdelani, se jih pa vsa družina že močno veseli – strast raste.