Nuša Lesar: Otroka bi rada vzgajala v stabilnem okolju

Triintridesetletna Nuša Lesar pod svojo nadvse simpatično pojavo skriva zelo trdno, včasih tudi malce bojevito naravo.

Je zelo odkrita, neposredna. Ni ji težko priznati, da je kljub dolgoletnim izkušnjam pred televizijsko kamero in stotinam intervjujev v živo še zmeraj kdaj pošteno pod stresom. Ko jo povabim na pogovor, takoj privoli, a odkrito pove, da si ne želi, da »bi bilo kar nekaj«. Želi vsebino. Oddahnem si, da je tako. Če Nušo kaj vrže iz tira in jo pošteno razhudi, je to nespoštovanje. Tako do nje same, njenega dela kot sočloveka, javnosti. Želi si, da se jasno in glasno slišijo zgodbe prav vseh ljudi, tako tistih v središču kot tistih na robu. »V vsakem lahko najdem zgodbo, vsi jo imamo,« pove priljubljena voditeljica. 

Včasih sem se preveč osredotočala na stvari, ki jih ne znam, na kup perila, ki ga spet nisem zlikala. Zdaj se trudim pozornost nameniti ravno nasprotnemu in ugotavljam, da sem veliko bolj zadovoljna sama s sabo. 

Naša pozornost je bila lep čas usmerjena v covid-19. Kdo bi znal pomisliti, da so problematike, o katerih ste poročali pred izbruhom virusa, izpuhtele. Za kateri problem oziroma temo se najbolj bojite, da bo zaradi nastalih razmer pometena pod preprogo?

S tem vprašanjem se ubadam, že odkar so se razmere tako zaostrile, da smo bili priča skoraj popolni zaustavitvi države in sveta. Verjetno se je marsikatera afera skrila za kuliso covida-19, kar pa me najbolj skrbi, je vzdržnost našega zdravstvenega sistema po njem. Koliko priložnosti za zdravljenje smo zamudili, koliko jih še bomo, ker se bodo podaljšale že tako dolge čakalne dobe? Koliko življenj bo vzel covid-19 posredno, ne samo zaradi okužbe s koronavirusom? Da ne govorim o psiholoških stiskah ljudi, ki se bodo, če jih ne bomo reševali, pokazale v črni statistiki, in tega se resnično bojim. 

Zaradi izrednih razmer ste se iz studia oglašali malce drugače, se začasno pridružili redakciji 24ur. Ste pogrešali rutino ali je bila sprememba osvežujoča?

Mislim, da vsak, ki dela v uredništvu informativnih oddaj, zaživi, ko se zgodi kaj izrednega. Takrat se še posebej zavedamo odgovornosti, naraste nam adrenalin in medijskim ljudem to večinoma ustreza. 24ur je paradni konj največje medijske hiše v Sloveniji, zato sem izziv vodenja izrednih poročil sprejela z odprtimi rokami, bilo mi je v čast in veselje. Moram pa priznati, da vstajanje pred sedmo nikakor ni nekaj, v čemer bi uživala. 



Vas je kakšen intervjuvanec ali kakšna zgodba med poročanjem še posebej presenetila?

Predvsem so me pozitivno presenetili infektologi in epidemiologi, ki so že več kot dva meseca skoraj nenehno v službi. Predstavljajte si, da ste eden redkih strokovnjakov za obvladovanje bolezni svetovnih razsežnosti, ves čas ste v službi, kjer rešujete življenja, hkrati skušate vzpostaviti sistem zdravljenja, ki bo deloval, če se bo v bolnišnice zgrnila množica bolnikov, vzporedno pa vas nepretrgoma kličejo še novinarji, ki želijo zdaj to, zdaj ono pojasnilo in vklop pred kamero v tisoč in eno oddajo. Poleg tega imajo tudi sami družine, otroke, ki se šolajo doma, onemogle starše ... V času korone smo vsi, ki smo delali, kar malo pozabili na sobote in nedelje, včasih sem svoje goste klicala ob nedeljah zvečer in nikoli me nihče ni odslovil. Zdravstveni sistem je tak, kakršen pač je, a v njem delajo ljudje, od sester do zdravnikov, ki bodo vedno imeli moje globoko spoštovanje.

Katero knjigo bi po vašem mnenju moral prebrati vsak novinar?

Bolj kot to mislim, da bi ljudje na splošno morali več brati. Branje daje širino, bogati besedni zaklad, zaradi česar se lažje sporazumevamo, če se lažje sporazumevamo, je manj konfliktov in življenje je lepše. Poleg tega nam zgodbe iz knjig sproščeno predstavljajo različno razmišljanje ljudi in njihove odločitve, kar se mi zdi pomembno razumeti tudi v naših odnosih. Trenutno berem Permanent record Edwarda Snowdna. 

Čeprav sem ženska, v moški družbi vztrajam pri plačilu denimo kosila, ker želim, da me v vseh pogledih jemljejo enakovredno. In na koncu koncev, pravijo, da ni brezplačnega kosila. Jaz ga raje plačam v evrih. 

Nedavno je ameriška novinarka Katie Couric v pogovoru za podkast Everything Iconic with Danny Pellegrino izjavila, da ne ve, zakaj je bila leta 2004 tako nerazumljena v intervjuju z igralcem Denzlom Washingtonom; da pravzaprav še danes ne ve, kaj natančno je rekla, da ga je tako razjezila. Ali je vam v spominu ostala kakšna oseba, s katero niste in niste mogli najti skupnega jezika med intervjujem? Je kakšen pogovor, ki se ga še zmeraj spominjate s cmokom v grlu?

Nekaj intervjujev, ki sem jih naredila, v meni še vedno sproži napetost, a ne zaradi razpleta pogovora, temveč ker se spomnim priprav nanj. Pred vsakim pogovorom imam tremo, ker nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, kako se bo kdo odzval na določeno vprašanje. Primer Katie Couric in Denzla Washingtona je živ dokaz za to. Katie je Denzla, enega najboljših igralcev na svetu, dobitnika dveh oskarjev, pred volitvami leta 2004 vprašala, ali se – nanašajoč se na igralce, ki komentirajo politično dogajanje pred volitvami – strinja s trditvijo, da bi se »Hollywoodčani morali držati igranja«. To je Denzla, ki mu očitno ni všeč, da se ga povezuje s Hollywoodčani, toliko sprovociralo, da nič, kar je novinarka vprašala nato, ni več moglo popraviti vzdušja. Zaradi takšnih in podobnih strahov so priprave na intervjuje zame vedno zelo stresne. Veliko bolj kot pogovor v živo.

Tako dolgo že »prihajate« v naše domove, da si človek kar ne more predstavljati, da bi vas srečal na kakšnem drugem delovnem mestu. Kam bi vas poneslo, če se vam pred leti ne bi »zgodila« televizija?

Prav lahko, da bi bila v času covida-19 v prvi bojni liniji, torej v zdravstvu. Končala sem laboratorijsko biomedicino na fakulteti za farmacijo, kjer sem imela najraje klinično biokemijo in mikrobiologijo. Če se ne bi zgodila televizija, bi verjetno nadaljevala tisti študij in posledično bi vam o koronavirusih znala povedati precej več, kot vam znam danes. (smeh) 

Kaj bi svetovali sebi pri 15 letih?

Brez lažne skromnosti lahko rečem, da si takšne najstnice, kot sem bila jaz, želi skoraj vsak starš. Bila sem pridna, odgovorna, nekonfliktna, rahlo zadržana. Danes bi 15-letni Nuši skušala vcepiti v glavo, da ima vedno možnost izbire, da nekaj, kar je dobro za nekoga drugega, ni nujno dobro tudi zanjo, da si ima pravico premisliti in ne za vsako ceno vztrajati pri nečem, kar je ne izpolnjuje, samo zato, ker »je včasih treba potrpeti« in ker »je treba dokončati stvari, ki si jih začel«.

Katera je tista stvar, ki je nikoli, noben dan ne preskočite?

Vsak dan si dam priznanje za nekaj. Sama pri sebi si čestitam za odlično kosilo, za to, da sem se spravila telovadit, čeprav se mi ni dalo. Za odločitev, da se naučim nove veščine. Za način, kako sem izpeljala pogovor v kočljivih okoliščinah. Včasih sem se preveč osredotočala na stvari, ki jih ne znam, na kup perila, ki ga spet nisem zlikala. Zdaj se trudim pozornost nameniti ravno nasprotnemu in ugotavljam, da sem veliko bolj zadovoljna sama s sabo. 



Raziskave v začetku maja so pokazale, da ljudje zdaj, ko so se nekoliko sprostili ukrepi gibanja, bolj zadržano nakupujejo. Kakšni ste vi? Ste oseba, ki varčuje, kot radi rečemo, za hude čase, ali se ne počutite pretirano utesnjeni?

Oh, jaz imam vedno kupček za hude čase. Čista »ziherašica« sem. (smeh) Ko se je zgodila korona in sem zaznala negotove čase, sem se pomirila s tem, da sem računala, kako dolgo lahko preživim brez dohodka. No, še ena moja lastnost – vedno se pripravim na najhujše. Ko pa hudih časov ni, no, takrat znam tako besno zapravljati, da me je lahko sram. (smeh)

Kje, menite, je meja med varčevanjem in skopostjo? Nekateri morajo čudežno do bankomata vedno, ko je treba plačati kosilo ali pijačo. Vi, kako odreagirate?

Med varčevanjem in skopostjo je bistvena razlika. Nekdo, ki varčuje, pač ne bo šel na pijačo, tisti, ki je skop, pa bo šel in pričakoval, da mu jo bo plačal nekdo drug. Če me nekdo večkrat tako izkoristi in je jasno, da izgine, ko je treba poravnati račun, me zagotovo ne bo več videl v svoji družbi. Čeprav sem ženska, v moški družbi vztrajam pri plačilu denimo kosila, ker želim, da me v vseh pogledih jemljejo enakovredno. In na koncu koncev, pravijo, da ni brezplačnega kosila. Jaz ga raje plačam v evrih. (smeh) 

Ne bojim se več, da bi se kdaj narobe odločila, ker tudi poraz lažje prebolim, če sem na poti do njega uživala v čustvih, kot če bi samo razmišljala. 

Kaj v življenju vas najbolj (raz)jezi?

Moram priznati, da se ne jezim pogosto. Ko se, pa se pošteno razhudim. Običajno me v bes spravi nespoštovanje. Pa naj bo v obliki nespoštovanja dogovorov, mojega dela ali mene kot osebe. V praksi sem ugotovila, da sem v trenutku, ko se to zgodi, preveč jezna, da bi se lahko učinkovito pogovorila, zato se običajno opravičim, da potrebujem čas za razmislek, kasneje pa se vrnem z argumenti. V novinarskem delu sem najbolj občutljiva za nespoštovanje, ki se običajno kaže tako, da se javnost zavaja z lažmi.

Vse življenje se učimo, še posebej v odnosih. Že nekaj časa ste v razmerju z Gregorjem Krušičem, direktorjem Teniške zveze Slovenije. Na kaj ste v vajinem odnosu najbolj ponosni?

Prej sem rekla, da me najbolj jezi nespoštovanje, zdaj pa bi rekla, da mi je v partnerstvu najpomembnejše spoštovanje. Ponosna sem na odnos, v katerem lahko povem, kar mislim, v katerem so moje želje slišane, v katerem so različna mnenja priložnost za razpravo in se počutim ljubljeno in varno. 



Razmišljate o tem, da bi si ustvarili družino?

Ja. Čutim, da sem materinski tip, in počasi prihajam v fazo zrelosti tudi za to vlogo. Je pa res, da sem pri ustvarjanju družine precej previdna. Otroka bi rada vzgajala v stabilnem okolju, zato se mi na začetku zveze resnično ni nikamor mudilo, poleg tega ima moj partner dva otroka iz prejšnje zveze, zato je tudi on bolj previden.

Kdaj ste se nazadnje iz srca nasmejali?

Sem zelo nasmejan človek, zato je takšnih okoliščin veliko. Večinoma me v smeh spravijo interne šale, ki vam ne bodo zanimive. No, morda lahko povem, da sem zelo žgečkljiva, moja domača banda, kot jih kličem, pa s pridom izkorišča to mojo šibkost. (smeh)

Vas v življenju vodijo čustva ali razum?

Čustva, čeprav sem tudi zelo razumski človek in večino odraslega življenja sem se ravnala po pameti ter prejemala odločitve, ki so bile najbolj razumske. Potem pa sem spoznala, da bi morala bolj kot razumu zaupati čustvom, in se sprostila. Ne bojim se več, da bi se kdaj narobe odločila, ker tudi poraz lažje prebolim, če sem na poti do njega uživala v čustvih, kot če bi samo razmišljala. 

Ne vem, ali sem tipična novinarka, ne žene me toliko razkrivanje ekskluzivnih novic in prav gotovo ne to, da sem na televiziji. V svojem delu vidim zelo pomembno prednost, in to je vpliv na ljudi, ki bi ga rada izkoristila za uvajanje boljše družbe. 

Ste novinarka in obraz, ki zanima javnost. Za katero vprašanje se čudite, da vam ga v intervjuju z vami nikoli ne zastavimo?

Težko vprašanje. Veliko me sprašujejo o mojem delu, ne vprašajo pa, zakaj ga imam sploh rada. Ne vem, ali sem tipična novinarka, ne žene me toliko razkrivanje ekskluzivnih novic in prav gotovo ne to, da sem na televiziji. V svojem delu vidim zelo pomembno prednost, in to je vpliv na ljudi, ki bi ga rada izkoristila za uvajanje boljše družbe. Novice, ki jih podajamo, in predvsem način, kako to počnemo, so zelo pomembni za vzdušje naših gledalcev, zlasti v teh časih. Zato se trudim svoje besede zapakirati v optimizem, prijaznost in upanje, kadar se le da.

Katero vprašanje in komu bi (si) pa vi želeli zastaviti, če bi bilo to mogoče?

Še eno težko vprašanje. Intervju vedno prilagajam sogovorniku in njegovemu življenju, izkušnjam. Michelle Obama bi zagotovo dobila drugačna vprašanja kot Melania Trump. Njuna soproga, predsednika, prav tako. S kom bi se najraje pogovarjala? S kom se ne bi? (smeh) V vsakem lahko najdem zgodbo, vsi jo imamo. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE